Jedro

Pritožba utemeljeno opozarja, da iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, kako je sodišče v razmerju do ugotovitve, da odsotnosti tožnika v času od 1. 3. do 9. 3. 2016 ni mogoče šteti in evidentirati kot koriščenje letnega dopusta, presojalo sklep načelnika Upravne enote A. z dne 1. 6. 2016 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 20. 7. 2016, saj sta bila prav ta dva sklepa razlog za vložitev tožbe. Iz tožbenega zahtevka je razvidno, da je tožnik oba navedena sklepa izrecno izpodbijal in predlagal njuno odpravo (pravilno: razveljavitev), sodišče prve stopnje pa je takšen tožbeni zahtevek zavrnilo. Vendar iz obrazložitve sodbe ni razvidno, iz katerih razlogov je bila sprejeta takšna odločitev. V sodbi se sodišče do izpodbijanih sklepov sploh ni opredelilo. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti.

Čeprav je toženka s sklepom z dne 29. 2. 2016 nezakonito tožniku odredila izrabo dopusta v spornem terminu, ostaja nesporno dejstvo, da je tožnik v tem terminu dopust dejansko nastopil in ga v trajanju 7 dni tudi izkoristil. Res pa je, da je bil ta dopust izkoriščen v nasprotju s 162. in 163. členom ZDR-1. O tem je pravilno in ustrezno obrazložila Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja v svojem sklepu z dne 20. 4. 2016, ko je ugodila tožnikovi pritožbi in sklep prvostopnega organa z dne 29. 2. 2016 odpravila. Tako je komisija navedla, da se na podlagi prvega odstavka 163. člena ZDR-1 letni dopust izrablja upoštevaje potrebe delovnega procesa ter možnosti za počitek in rekreacijo delavca ter upoštevaje njegove družinske obveznosti. O načinu izrabe letnega dopusta sicer odloča delodajalec, vendar je pri tem omejen z okoliščinami iz prvega odstavka 163. člena ZDR-1. Brez upoštevanja delavčevih možnosti za počitek in rekreacijo ter njegovih družinskih obveznosti delodajalec ne more enostransko odrejati delavcu koriščenja dopusta. To bi bilo izjemoma možno le zaradi utemeljenih potreb delovnega procesa. Ker se toženka v konkretnem primeru teh pravil ni držala in je tožnik dopust moral izrabiti v nasprotju s temi pravili, je toženka kot delodajalec tožniku odškodninsko odgovorna za škodo, ki mu jo je povzročila s kršenjem pravic iz delovnega razmerja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Odpravi se sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade Republike Slovenije št. ... z dne 20. 7. 2016 oziroma podrejeno sklep načelnika Upravne enote A. št. ... z dne 1. 6. 2016 in odloči o pravici tako, da lahko tožnik koristi preostanek letnega dopusta iz leta 2015 v dolžini 7 (sedmih) dni v roku 2 (dveh) mesecev od pravnomočne odločitve sodišča." (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču prve stopnje očita storitev bistvenih kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Očita mu tudi zmotno uporabo oziroma neuporabo materialnega prava, ki se nanaša na odločanje o pravici, saj je zahtevek zavrnilo z navedbo, da zakon sodišču ne daje možnosti, da bi toženki naložilo, da tožniku omogoči koriščenje preostanka letnega dopusta v določenem času po pravnomočnosti sodbe. S tem ni uporabilo svojih pristojnosti, ki jih sodišču daje točka b) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 in odločilo o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem in je nepravilno uporabilo določbo 162. člena ZDR-1. Prav tako iz sodbe ne izhaja, kako je v razmerju do ugotovitve, da odsotnosti v času 1. 3. - 9. 3. 2016 ni mogoče šteti in evidentirati kot koriščenje dopusta, presojalo sklep načelnika z dne 1. 6. 2016 in komisije za pritožbe z dne 20. 7. 2016, saj sta bila ta dva sklepa razlog za vložitev tožbe, ker je bilo šele na njuni podlagi onemogočeno koriščenje letnega dopusta. Delodajalec je s svojim ravnanjem povzročil, da izraba letnega dopusta ni bila mogoča znotraj roka, opredeljenega v ZDR-1. Toda ker odločitev o koriščenju dopusta še ni pravnomočna, sodišče ni prekludirano z datumom 30. 6. 2016, do katerega je možno koristiti dopust iz leta 2015, hkrati pa je odprava posledic nezakonito odrejenega koriščenja dopusta možna z omogočanjem koriščenja le-tega (in ne z odškodnino). Tožnik se sklicuje tudi na Direktivo 2003/88/ES o delovnem času, po kateri je koriščenje letnega dopusta z odsotnostjo z dela tista vrednota, ki predstavlja prvenstveno obliko uživanja pravice do počitka. Ker je šele z odsotnostjo z dela možno vzpostaviti/odpraviti posledice nezakonitih sklepov, je potrebno pritožbi ugoditi in sodbo spremeniti tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi. Sodišče ima možnost in pristojnost, da odloči, kako naj se očitna in ugotovljena nepravilnost odpravi.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitev določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Iz listinskih dokazov v spisu in dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča izhaja, da je imel tožnik na dan 29. 2. 2016 še 7 dni neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2015. Še pred tem je bilo s sklepom kolegija 5. 1. 2016 vsem javnim uslužbencem, ki dopusta iz preteklega leta še niso izkoristili, naloženo, da planirajo izrabo tega dopusta do 29. 2. 2016. Tožnik je 19. 2. 2016 svojem neposrednemu vodji poslal predlog, da 7 neizkoriščenih dni izrabi v aprilu (4 dneve), maju (2 dneva) in juniju (1 dan) (A/1). Prvostopni organ toženke se s tem predlogom ni strinjal in je 29. 2. 2016 izdal sklep, da mora tožnik vseh 7 dni letnega dopusta izrabiti v terminu od 1. 3. do 9. 3. 2016. Tožnik je s 1. 3. 2016 ta "dopust" nastopil, istočasno pa se je zoper sklep prvostopnega organa pritožil. Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja je 20. 4. 2016 izdala sklep (A/2), s katerim je pritožbi tožnika ugodila in sklep o odreditvi izrabe letnega dopusta z dne 29. 2. 2016 odpravila.

6. Tožnik v pritožbi glede dejanskega stanja navaja (kar potrjujejo tudi listine v spisu), da je 12. 5. 2016 prvostopnemu organu toženke posredoval obvestilo za načrtovano koriščenje letnega dopusta za leto 2015 kot način in predlog odprave posledic nezakonitega sklepa z dne 29. 2. 2016 s konkretnim predlogom datumov, v katerih bi tožnik izrabil še 7 dni neizkoriščenega dopusta. Od vodje oddelka je 23. 5. 2016 po elektronski pošti prejel obvestilo (A/3), da koriščenja dopusta ni mogoče odobriti, saj naj bi bil dopust za leto 2015 že v celoti izrabljen. Tožnik se s tem ni strinjal in je 24. 5. 2016 vložil zahtevo za odpravo kršitev iz delovnega razmerja (A/4) s predlogom, da se mu do 30. 6. 2016 oziroma do drugega primernega roka odobri koriščenje neizkoriščenega dopusta za leto 2015. Prvostopni organ toženke je 1. 6. 2016 izdal sklep (A/5), s katerim je tožnikovo zahtevo zavrnil iz razloga, ker je tožnik celotni dopust za leto 2015 že izkoristil (nazadnje v trajanju 7 dni v obdobju 1. 3. - 9. 3. 2016). Tožnik je vložil pritožbo in Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja je s sklepom z dne 20. 7. 2016 (A/6) pritožbo zavrnila. Svojo odločitev je obrazložila s tem, da je bil sklep z dne 29. 2. 2016 sicer res odpravljen, kar pa ne vpliva na dejansko izrabo letnega dopusta, saj je tožnik spornih 7 dni letnega dopusta za leto 2015 dejansko izkoristil v obdobju 1. 3. - 9. 3. 2016. Odprava posledice nezakonitega sklepa z dne 29. 2. 2016 ni mogoča v smislu ponovnega koriščenja že izrabljenega letnega dopusta, še manj pa prekvalifikacija navedene odsotnosti z dela v odsotnost z dela, ko delavec ne dela iz razlogov na strani delodajalca. Tožnik se s sklepoma z dne 1. 6. 2016 in 20. 7. 2016 ni strinjal in je vložil tožbo.

7. Pritožba utemeljeno opozarja, da iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, kako je sodišče v razmerju do ugotovitve, da odsotnosti tožnika v času od 1. 3. do 9. 3. 2016 ni mogoče šteti in evidentirati kot koriščenje letnega dopusta, presojalo sklep načelnika Upravne enote A. z dne 1. 6. 2016 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 20. 7. 2016, saj sta bila prav ta dva sklepa razlog za vložitev tožbe. Iz tožbenega zahtevka je razvidno, da je tožnik oba navedena sklepa izrecno izpodbijal in predlagal njuno odpravo (pravilno: razveljavitev), sodišče prve stopnje pa je takšen tožbeni zahtevek zavrnilo. Vendar iz obrazložitve sodbe ni razvidno, iz katerih razlogov je bila sprejeta takšna odločitev. V sodbi se sodišče do izpodbijanih sklepov sploh ni opredelilo. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti.

8. Ker se sodišče prve stopnje do izpodbijanih sklepov toženke sploh ni opredelilo in presojalo njune (ne)zakonitosti, je vsaj preuranjena tudi odločitev, da tožnik neizrabljenega dopusta ne more več izrabiti oziroma da bi imel kvečjemu odškodninski zahtevek do toženke.

S tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnikove odsotnosti v času od 1. 3. do 9. 3. 2016 ni mogoče šteti in evidentirati kot koriščenje letnega dopusta, je glede na sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 20. 4. 2016 neutemeljeno zavrnilo zahtevek tožnika, da ima pravico preostanek dopusta iz leta 2015 izkoristiti v nadaljnjem obdobju. Res sodišče nima pristojnosti, da bi delodajalcu naložilo, da tožniku omogoči izrabo preostanka dopusta v določenem času po pravnomočnosti sodbe. Ima pa pristojnost, da odloči o pravici delavca, ki mu jo daje ZDR-1 v tretjem odstavku 162. člena (izraba v dogovoru z delodajalcem do 30. 6.). Seveda pa bi sodišče prve stopnje takšno odločitev lahko sprejelo (ali pa tudi ne) šele po tem, ko bi se opredelilo do vsebine in zakonitosti sklepa načelnika z dne 1. 6. 2016 in sklepa pritožbene komisije z dne 20. 7. 2016, ki ju je tožnik izpodbijal. Sodišče prve stopnje je v zvezi z navedenim zmotno uporabilo materialno pravo, posledično pa nepopolno ugotovilo dejansko stanje in o zadevi vsaj preuranjeno odločilo.

9. Pravilen je sicer zaključek prvostopnega sodišča, da bi tožnik kvečjemu lahko zahteval plačilo nadomestila ali odškodnine za čas neizrabljenega dopusta. Vendar je tak zaključek sprejet ob materialnopravno zmotni ugotovitvi, da tožnikove odsotnosti v času od 1. 3. do 9. 3. 2016 ni mogoče šteti in evidentirati kot koriščenje letnega dopusta. Čeprav je toženka s sklepom z dne 29. 2. 2016 nezakonito tožniku odredila izrabo dopusta v navedenem terminu, ostaja nesporno dejstvo, da je tožnik v tem terminu dopust dejansko nastopil in ga v trajanju 7 dni tudi izkoristil. Res pa je, da je bil ta dopust izkoriščen v nasprotju s 162. in 163. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.). O tem je pravilno in ustrezno obrazložila Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja v svojem sklepu z dne 20. 4. 2016, ko je ugodila tožnikovi pritožbi in sklep prvostopnega organa z dne 29. 2. 2016 odpravila. Tako je komisija navedla, da se na podlagi prvega odstavka 163. člena ZDR-1 letni dopust izrablja upoštevaje potrebe delovnega procesa ter možnosti za počitek in rekreacijo delavca ter upoštevaje njegove družinske obveznosti. O načinu izrabe letnega dopusta sicer odloča delodajalec, vendar je pri tem omejen z okoliščinami iz prvega odstavka 163. člena ZDR-1. Brez upoštevanja delavčevih možnosti za počitek in rekreacijo ter njegovih družinskih obveznosti delodajalec ne more enostransko odrejati delavcu koriščenja dopusta. To bi bilo izjemoma možno le zaradi utemeljenih potreb delovnega procesa. Ker se toženka v konkretnem primeru teh pravil ni držala in je tožnik dopust moral izrabiti v nasprotju s temi pravili, je toženka kot delodajalec tožniku odškodninsko odgovorna za škodo, ki mu jo je povzročila s kršenjem pravic iz delovnega razmerja (drugi odstavek 179. člena ZDR-1 oziroma drugi odstavek 140. člena Zakona o javnih uslužbencih, (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl.).

10. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na tiste pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvenega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ugotovilo je, da je pritožba utemeljena zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Zato je na podlagi prvega odstavka 354. člena ter 355. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču novo sojenje, saj ugotovljene kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, prav tako pa tudi ne dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjenih pomanjkljivosti.

11. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje najprej odpravi ugotovljeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ponovi izvedene dokaze in odloči o izpodbijanih sklepih toženke, nato pa v nakazani smeri sprejme pravilno materialno pravno izhodišče ter na podlagi popolne ugotovitve dejanskega stanja odloči še o preostalem tožbenem zahtevku.