4. 11. 2021

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Vrhovnega sodišča, na seji 4. novembra 2021

sklenilo:

Zahteva za oceno ustavnosti 3. točke drugega odstavka 131. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 13/14 – uradno prečiščeno besedilo, 10/15 – popr. in 27/16) v delu, ki se nanaša na položaj, ko je po začetku postopka zaradi insolventnosti dovoljeno izdati sklep o izvršbi na podlagi sodne odločbe, izdane o zahtevku, katerega predmet je terjatev, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka, se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Vrhovno sodišče (v nadaljevanju predlagatelj) je prekinilo revizijski postopek in vložilo zahtevo za presojo ustavnosti 3. točke drugega odstavka 131. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) v delu, ki se nanaša na položaj, ko je po začetku postopka zaradi insolventnosti dovoljeno izdati sklep o izvršbi na podlagi sodne odločbe, izdane o zahtevku, katerega predmet je terjatev, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka. Zatrjuje njeno neskladje z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Izpodbijana zakonska določba, ki določa izjemo od splošnega pravila za izvršbo na podlagi sodne odločbe, izdane o zahtevku, katerega predmet je terjatev, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek stečajnega postopka, naj bi neenako obravnavala poplačilo terjatev dveh skupin upnikov občasnih stroškov stečajnega postopka, ki se nanašajo na terjatve, ki so nastale med postopkom prisilne poravnave iz drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP, in sicer tistih, ki imajo terjatev uvrščeno na določen predračun stroškov stečajnega postopka (v nadaljevanju prva skupina upnikov), in tistih, ki imajo sodno odločbo, izdano o zahtevku, katerega predmet je terjatev za plačilo stroškov (v nadaljevanju druga skupina upnikov). Po mnenju predlagatelja je poplačilo prve skupine upnikov odvisno od oblikovanja razdelitvene mase, o njihovi terjatvi pa ni odločeno z učinkom pravnomočnosti, niti niso pridobili izvršilnega naslova v smislu 17. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10, 26/11, 53/14, 54/15, 11/18 in 36/21 – ZIZ). Drugačen naj bi bil položaj druge skupine upnikov, katerih terjatve niso uvrščene v predračun stroškov, do česar lahko pride iz različnih razlogov, npr. sodišče ne določi predračuna stroškov v skladu z upraviteljevim predlogom (prvi odstavek 356. člena ZFPPIPP). Ker ni predvidena nobena zakonska možnost, da bi upniki mimo predloga upravitelja zaprosili za soglasje za plačilo teh stroškov, jim je sodna praksa priznala možnost vložitve tožbe z dajatvenim zahtevkom v pravdnem postopku (180. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17 – v nadaljevanju ZPP).[1] Ti upniki razpolagajo s sodno odločbo, smejo vložiti predlog za izvršbo in na podlagi 3. točke drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP lahko dosežejo izdajo sklepa o izvršbi. Ker naj možnost izvršbe ne bi bila omejena na splošno stečajno (in posledično razdelitveno) maso, hkrati pa je predvideno plačilo teh stroškov po pravilu iz drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP, se glede na uspeh teh izvršb manjša razdelitvena masa za poplačilo prve skupine upnikov. Po mnenju predlagatelja sta položaja obeh skupin upnikov v bistvenem enaka, saj pri obeh 1) terjatve izvirajo iz istega pravnega obdobja (postopka prisilne poravnave – 1. točka tretjega odstavka 355. člena ZFPPIPP), 2) se poplačilo opravi iz istega premoženja (splošne razdelitvene mase – drugi odstavek 289. člena ZFPPIPP) in 3) morajo biti spoštovana ista zakonska načela, zlasti načelo enakega obravnavanja upnikov (46. člen ZFPPIPP). Zakonodajalec za opisano neenako obravnavo enakih pravnih položajev obeh skupin upnikov naj ne bi imel razumnega in stvarno utemeljenega razloga. Tako v primeru, če terjatve druge skupine upnikov, ki lahko dosežejo izvršbo svoje stroškovne terjatve, presežejo razpoložljivo razdelitveno maso, ZFPPIPP ne vsebuje mehanizma, ki bi omogočil stečajnemu dolžniku izvajanje poplačil teh terjatev delno v enakomernem odstotku (t. i. stečaj znotraj stečaja). Tako naj bi šlo za primer, ko zakonodajalec vprašanja, ki bi ga moral urediti, ni uredil (pravna praznina), saj zakon ne ureja ugovora stečajnega dolžnika zoper vodene izvršilne postopke, ki bi omogočil enako obravnavanje upnikov občasnih stroškov stečajnega postopka. Predlagatelj zato predlaga, naj opisano pravno praznino zapolni Ustavno sodišče z določitvijo izvršitve svoje odločitve.

2.Državni zbor se strinja z razlago splošnega načela enakosti pred zakonom, ki jo je podal predlagatelj, vendar meni, da se obe skupini upnikov med seboj bistveno razlikujeta. Razlikovalni element naj bi bila prav sodna odločba, ki jo je drugi skupini upnikov uspelo izposlovati po predpisanem postopku. Upnik, ki take sodne odločbe nima, zato ni v istem dejanskem, predvsem pa ne v istem pravnem položaju. Državni zbor dodaja, da je izpodbijana določba v ZFPPIPP že od njegovega sprejetja in da kljub temu, da so bile ugotovljene številne protiustavnosti ZFPPIPP, sama še ni bila predmet ustavnosodne presoje. O predlogu predlagatelja, naj Ustavno sodišče uredi ugovor stečajnega dolžnika, pa Državni zbor meni, da bi šlo za iz vidika načela delitve oblasti (3. člen Ustave) nedopustno spremembo zakona izven zakonodajnega postopka.

3.Vlada se v svojem mnenju ne strinja s stališčem predlagatelja, da gre za neenako obravnavo dveh skupin upnikov. Meni namreč, da je narava terjatev iz drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP drugačna od narave terjatev iz 354. člena ZFPPIPP. Z uporabo ustaljenih metod razlage pa je mogoča taka razlaga, ki ne pomeni neenakega obravnavanja upnikov. Vlada pojasnjuje, zakaj je sploh prišlo do spremembe drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP. Če se stečajni postopek začne zaradi neuspešnosti postopka prisilne poravnave, imajo terjatve, ki so nastale med tem postopkom prednost in se poplačajo pred prednostnimi terjatvami, vendar za stroški stečajnega postopka. To pomeni, da se terjatev, kot jo obravnava predlagatelj v prekinjenem postopku, ne poplačuje po pravilih za stroške stečajnega postopka, temveč po (na novo določenih) pravilih drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP. Čeprav drži, kot navaja predlagatelj, da se te terjatve vodijo v predračunu kot občasni strošek, je zanje izrecno določen drugačen način poplačila kot za druge stroške ali za terjatve, glede katerih je že izdana sodna odločba (drugi odstavek 131. člena ZFPPIPP). Glede na to take terjatve nimajo enake narave in poplačila kot stroški stečajnega postopka. Tako po veljavni ureditvi naj ne bi bilo več izenačitve teh terjatev z drugimi terjatvami, ki pomenijo stroške postopka. Navedeno je po mnenju Vlade treba upoštevati tudi v okviru dopustnosti izvršbe za izterjavo teh terjatev, saj 3. točka drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP dopušča izdajo sklepa o izvršbi zoper stečajnega dolžnika po začetku postopka zaradi insolventnosti le, če gre za izvršbo na podlagi sodne odločbe, izdane o zahtevku, katerega predmet je terjatev, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka. Tako je po mnenju Vlade možna razlaga, da se ne dopusti izvršba zoper stečajnega dolžnika, saj navedena terjatev, ki je sicer ugotovljena s sodno odločbo, ne pomeni terjatve, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka. Ker torej gre za utemeljeno različno obravnavo, Vlada meni, da izpodbijana določba ni v neskladju z Ustavo.

4.Družba EGI Holding, d. o. o., Ljubljana, tožeča stranka v prekinjenem gospodarskem sporu (v nadaljevanju prva udeleženka), je priglasila svojo udeležbo v postopku za oceno ustavnosti izpodbijane zakonske določbe. Pojasnjuje okoliščine konkretnega stečajnega postopka, ki bi moral biti ustavljen, saj naj bi bilo že leta 2013 jasno, da ni zadostnih sredstev za kritje vseh stroškov postopka. Meni, da je ureditev po 3. točki drugega odstavka 131. člena Ustave ustavno skladna in smiselna, saj upniku iz naslova stroškov stečajnega postopka nudi pravno varstvo; protiustavna naj bi bila, če takšnega varstva upniku ne bi omogočala.

5.Svojo udeležbo je priglasila tudi nasprotna (tožena) stranka prekinjenega gospodarskega spora družba Konstruktor VGR, d. o. o., Maribor – v stečaju (v nadaljevanju druga udeleženka). Navaja, da je v obravnavanem primeru sporno stališče sodne prakse, po katerem ne more stečajni dolžnik že med pravdo uveljavljati ugovora nezadostnih sredstev za poplačilo terjatev iz naslova občasnih stroškov stečajnega postopka in ne sama zakonska ureditev. V obravnavanem primeru naj bi bila dajatvena tožba povsem nepotrebna, ker stečajnega dolžnika nadzoruje stečajno sodišče. Druga udeleženka meni še, da naj bi šlo le za prevzemanje pristojnosti in nadzor pravdnega sodišča nad stečajnim sodiščem.

6.Odgovor Državnega zbora in mnenje Vlade sta bila posredovana predlagatelju, ki se o njiju ni izjavil, ter udeleženkama, pri čemer je nanju odgovorila le prva udeleženka. Prva udeleženka se pridružuje stališču Državnega zbora, da je pridobljeni izvršilni naslov tisti razlog, ki utemeljuje razlikovanje med obema skupinama upnikov, medtem ko glede mnenja Vlade meni, da je njena razlaga v nasprotju s pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP), saj ukinja učinkovito izvrševanje pravnomočnih sodnih odločb.

7.Prva udeleženka je (samoiniciativno) vložila več dodatnih vlog, poimenovanih pripravljalne vloge, ki so bile posredovane predlagatelju in Državnemu zboru.

B.

8.Po 156. členu Ustave, ki ga povzema prvi odstavek 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS), sodišče, ki meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti. Ustavno sodišče je torej upravičeno intervenirati le takrat, kadar je ustavnosodna presoja zakona potrebna za zagotovitev ustavnoskladne odločitve v konkretnem sodnem postopku. Sodišče mora v zahtevi jasno in določno utemeljiti, da mora v zadevi, v kateri sodi, uporabiti (domnevno protiustavno) zakonsko ureditev na način, ki mu preprečuje ustavnoskladno odločitev. Odločitev Ustavnega sodišča o domnevni protiustavnosti zakona mora biti torej odločilna za odločanje sodišča v konkretnem sodnem postopku.[2] Njegova naloga v obravnavanem primeru je torej, da jasno, nedvoumno in določno najprej (a) izkaže zveznost (koneksnost) med zadevo, v kateri sodi, in domnevno protiustavno ureditvijo, in nato še (b) pojasni razloge, zakaj so določbe ZFPPIPP, ki jih izpodbija in ki jih mora uporabiti, v neskladju z Ustavo.[3]

9.Predlagatelj navaja, da naj bi bila odločitev odvisna od presoje skladnosti izpodbijane zakonske ureditve, saj ne glede na to, kakšen bo odgovor revizijskega sodišča na dopuščeno vprašanje, to pripelje do neenake obravnave med dvema skupinama stroškovnih upnikov v stečajnem postopku. S temi navedbami predlagatelj ni izkazal zveznosti med zadevo, o kateri sodi, in med domnevno protiustavnostjo ureditve. Po ustaljeni ustavnosodni presoji namreč ne zadošča kakršnakoli zveznost med domnevno protiustavnim zakonom in konkretno odločitvijo sodišča, temveč se mora sodišče pri svoji odločitvi opreti prav na izpodbijane zakonske določbe.[4]

10.Kot izhaja iz sprožilnega primera, v katerem je Vrhovno sodišče prekinilo revizijski postopek, gre za gospodarski spor, v katerem je udeleženka od tožene stranke, ki je v stečajnem postopku,[5] zahtevala plačilo terjatev za storitve, ki jih je opravila po naročilu tožene stranke, ko je ta bila v postopku prisilne poravnave. Tožena stranka ni nasprotovala niti temelju niti višini terjatve, ugovarjala pa je pravnemu interesu udeleženke, ker naj bi bila njena terjatev že vključena kot občasni strošek stečajnega postopka v predlog predračuna, ki ga je stečajno sodišče potrdilo s sklepom št. St 1451/2011 z dne 1. 8. 2013. Nižji sodišči sta udeleženki pravni interes priznali in ugodili njenemu tožbenemu zahtevku, Vrhovno sodišče pa je revizijo dopustilo glede vprašanja, ali ima udeleženka "kot upnica v stečajnem postopku nad toženo stranko pravni interes za sodno varstvo v pravdnem postopku z uveljavljanjem dajatvenega zahtevka za plačilo občasnih stroškov stečajnega postopka in za pridobitev izvršilnega naslova za plačilo teh stroškov kljub temu, da ji je bil zahtevek za plačilo stroškov priznan v predračunu stroškov, ki ga je s sklepom potrdilo stečajno sodišče."

11.Izpodbijana 3. točka drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP določa:

"Prvi odstavek tega člena se ne uporablja za izvršbo na podlagi: [...] 3. sodne odločbe, izdane o zahtevku, katerega predmet je terjatev, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka, ali izvršilni naslovi, izdani v upravnem postopku, na podlagi katerih mora dolžnik poravnati obveznost, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka, [...]."

12.Izpodbijana določba torej ne ureja vprašanja pravnega interesa za vložitev dajatvene tožbe v postopkih zaradi insolventnosti, temveč ureja eno izmed izjem od siceršnjega pravila o začetku postopka zaradi insolventnosti kot pravni oviri za izdajo sklepa o izvršbi.[6] Pri odločitvi o reviziji se predlagatelj glede na postavljeno revizijsko vprašanje tako ne bo oprl na izpodbijano zakonsko ureditev, saj ta, kot rečeno, ne ureja vprašanja pravnega interesa za dajatveno tožbo po 180. členu ZPP.[7] Tako ne glede na to, kakšen bo odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje, za odločitev ne bo uporabljena izpodbijana določba ZFPPIPP. Ta je namreč le posredno v zvezi z odločitvijo predlagatelja. Le v primeru, če predlagatelj ne bi priznal pravnega interesa za dajatveno tožbo tudi upnici iz prve skupine upnikov, bi nastopilo njeno domnevno neenako obravnavanje glede na drugo skupino upnikov. Taka posredna zveza med odločitvijo predlagatelja in izpodbijano zakonsko ureditvijo pa za obstoj zveznosti v smislu 156. člena Ustave in prvega odstavka 23. člena ZUstS ne zadošča.

13.Poleg navedenega obstaja še en razlog, zakaj ni moč šteti, da je predlagatelj prepričljivo pojasnil, da mu s to zahtevo izpodbijana določba ZFPPIPP preprečuje ustavnoskladno odločitev v konkretnem sporu. Domnevno neenaka obravnava obeh skupin upnikov ni posledica izpodbijane 3. točke drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP, temveč je posledica stališč, sprejetih v sodni praksi,[8] po kateri je mogoče drugi skupini upnikov priznati pravni interes za dajatveno tožbo po 180. členu ZPP in reševati njihov pravni položaj izven stečajnega postopka v pravdnem in kasneje v izvršilnem postopku.

14.Ker torej v obravnavani zadevi ni izpolnjen pogoj zveznosti, je Ustavno sodišče zahtevo zavrglo.

C.

15.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi prvega odstavka 25. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Rok Čeferin, dr. Dunja Jadek Pensa, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Špelca Mežnar, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Pri odločanju je bil izločen sodnik dr. Marijan Pavčnik. Ustavno sodišče je sklep sprejelo s petimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodnica Jadek Pensa ter sodnika Accetto in Knez.

dr. Rajko Knez Predsednik

[1]Prim. sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 119/2017 z dne 25. 1. 2018.

[2]Prim. sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-238/12 z dne 23. 1. 2014 (Uradni list RS, št. 10/14), 7. točka obrazložitve, in št. U-I-141/15 z dne 16. 12. 2015, 3. točka obrazložitve.

[3]Prim. sklep Ustavnega sodišča št. U-I-204/15 z dne 3. 3. 2016, 5. točka obrazložitve.

[4]Prim. sklep Ustavnega sodišča št. U-I-189/13 z dne 18. 9. 2013, 4. in 6. točka obrazložitve, in sklep Ustavnega sodišča št. U-I-208/13 z dne 24. 10. 2013, 2. točka obrazložitve.

[5]Sklep Okrožnega sodišča v Mariboru št. St 1451/2011 z dne 7. 11. 2011.

[6]Podrobneje o tem vprašanju odločba Ustavnega sodišča št. U-I-220/14, U-I-161/14, Up-559/14, U-I-21/15, Up-101/15, U-I-30/15, U-I-59/15 z dne 12. 11. 2015 (Uradni list RS, št. 92/15), zlasti 19. in 20. točka obrazložitve.

[7]Prim. tudi sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 119/2017. V tej zadevi je šlo za odločitev o pravnem interesu za dajatveno tožbo stroškovnih upnikov, katerih terjatev ni bila vključena v predračun stroškov stečajnega postopka oziroma stečajno sodišče njihove terjatve ni odobrilo.

[8]Prav tam; glej tudi sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 76/2014 z dne 23. 1. 2014.