Jedro

Dejstva, da je bil osumljenec že dvakrat obsojen zaradi ropa in drugega kaznivega dejanja ter da je storil obravnavano kaznivo dejanje med preizkusno dobo, določeno v prejšnji pogojni obsodbi, je sodišče upravičeno štelo kot take posebne subjektivne okoliščine v smislu določbe 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, ki kažejo na realno in konkretno nevarnost ponovitve kaznivega dejanja zoper premoženje tudi z uporabo sile ali grožnje zoper varnost ljudi.

Izrek

Zahteva zagovornikov osumljenega S.R. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanima sklepoma zaradi ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredilo pripor zoper osumljenega S.R., zoper katerega je bila zahtevana preiskava zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ.

Zoper sklepa o odreditvi pripora so zagovorniki osumljenca vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, ki v njej ne navajajo, katere konkretne določbe materialnega ali procesnega zakona naj bi bile prekršene, trdijo pa, da pritožbeni senat ni odgovoril na stališče v pritožbi, da bi moralo sodišče uporabiti milejši ukrep, da uporaba pravice do molka ne more biti razlog za pripor in zakaj zavrača predlog obrambe za hišni pripor. Prekršena naj bi bila pravica osumljenca do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, ker je bil zoper njega odrejen pripor, zoper sostorilce pa ne. Predlagajo, da se pripor zoper osumljenca odpravi ali pa nadomesti z milejšim ukrepom.

Vrhovni državni tožilec predlaga, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne. Prejšnje obsodbe osumljenca in njegova odvisnost od mamil kažejo na realno in konkretno ponovitveno nevarnost, ni pa podana kršitev 22. člena Ustave, ker je sodišče le za osumljenca ugotovilo priporni razlog in neogibnost pripora za zagotovitev varnosti ljudi in premoženja, ne pa tudi pri sostorilcih.

Zahteva zagovornikov osumljenega S.R. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1., 2. in 4. odstavka 420. člena ZKP se lahko zoper sklep o odreditvi pripora vloži zahteva za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP ali kršitev 2. odstavka istega člena tega zakona, če so vplivale na zakonitost sklepa, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa takšne zahteve ni mogoče vložiti. Po določbah 2. odstavka 192. člena in 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP se sme pripor zaradi ponovitvene nevarnosti odrediti, če posebne okoliščine, zlasti teža, način storitve ali druge okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno ter osebne lastnosti osumljenca, njegovo prejšnje življenje in okolje ter razmere v katerih živi, kažejo na realno in konkretno nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje. Po določbah 2. odstavka 202. člena ZKP mora pisni sklep o odreditvi pripora obsegati obrazložitev vseh teh odločilnih dejstev in pojasniti, zakaj je pripor neogibno potreben za varnost ljudi.

Zahteva za varstvo zakonitosti nima prav, ko trdi, da sodišče prejšnjih obsodb ne bi smelo uporabiti za utemeljitev ponovitvene nevarnosti, ker da je od prej storjenih kaznivih dejanj preteklo že več kot dve leti. Sodišče z upoštevanjem prejšnjih obsodb ni prekršilo nobene določbe kazenskega postopka; nasprotno, upravičeno je štelo, da je dejstvo, da je bil osumljenec že dvakrat obsojen zaradi ropa in drugega kaznivega dejanja, da je storil kaznivo dejanje, zaradi katerega je zoper njega in sostorilce zahtevana preiskava v tej zadevi med preizkusno dobo, določeno v prejšnji pogojni obsodbi, taka posebna subjektivna okoliščina v smislu določb 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, ki kaže na realno in konkretno nevarnost ponovitve kaznivega dejanja zoper premoženje, tudi z uporabo sile ali grožnje zoper varnost ljudi.

V izpodbijanih sklepih je sodišče obrazložilo, da le pripor zagotavlja varnost ljudi pred verjetnimi kaznivimi dejanji osumljenca, s tem pa je tudi odgovorilo na predlog obrambe, da se pripor nadomesti s hišnim priporom.

Trditev, da je sodišče za odreditev pripora upoštevalo okoliščino, da je osumljenec izkoristil pravico, da zavrne odgovore na vprašanja državnega tožilca in preiskovalnega sodnika, je zmotna; tega izpodbijana sklepa ne navajata.

Zmotno je tudi stališče, da je sodišče prekršilo določbe 22. člena Ustave o enakem varstvu pravic; taka kršitev bi bila podana, če bi tudi pri sostorilcih obstajale bistveno enake subjektivne okoliščine kot pri osumljenem R., vključno s tem, da bi bili že obsojeni za taka kazniva dejanja in bili odvisni od mamil, brez redne zaposlitve in tako naprej. Tega pa zahteva za varstvo zakonitosti ne zatrjuje in ne dokazuje.

Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da zatrjevane kršitve zakona niso podane, je zahtevo zagovornikov za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.