Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga iz ekonomskih in organizacijskih razlogov, saj je zaradi reorganizacije pri toženi stranki (tožena stranka je ukinila organizacijsko enoto Projekt B. in preostale naloge te ukinjene enote vključila v organizacijsko enoto Projekt C.) delo, ki ga je tožnik opravljal pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi, postalo nepotrebno. Razlog za reorganizacijo pri toženi stranki je bilo ukinjanje določenih projektov, s tem pa je prišlo tudi do upada prihodkov na področju cest. Ker je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei prvega odstavka 89. člena ZDR-1, je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 2. 2015 nezakonita in da se razveljavi. V 2. točki izreka je zavrnilo njegov tožbeni zahtevek za ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak še traja, zaradi česar naj bi ga bila dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo, za katero ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, v 8 dneh in pod izvršbo. V 3. točki izreka je zavrnilo njegov tožbeni zahtevek, na podlagi katerega naj bi ga bila dolžna tožena stranka prijaviti v zavarovanje za čas od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo in mu za ta čas obračunati nadomestilo plače v bruto znesku 2.964,45 EUR mesečno, kot mu pripada v skladu s sklenjeno kolektivno pogodbo in mu od tako obračunanega mesečnega bruto zneska obračunati in plačati predpisane davke in prispevke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo. V 4. točki izreka je zavrnilo njegov tožbeni zahtevek, na podlagi katerega naj bi mu bila dolžna tožena stranka povrniti stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo.

2. Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico, oziroma podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da potreba po njegovem delu ni prenehala, niti se ni zmanjšala. Izvedena reorganizacija ni vplivala na potrebo po njegovem delu. Ni odločilno, kako je imel tožnik opredeljene naloge v pogodbi o zaposlitvi, bistveno je, katera dela je tožnik dejansko opravljal. Sodišče prve stopnje je spregledalo izpovedbe prič, da delo pri toženi stranki ni bilo strogo ločeno po organizacijskih enotah, ampak so delavci, ki so bili razporejeni v eno od enot, opravljali delo tudi v drugih enotah. Dejansko je tožnik opravljal delo tudi v drugih enotah, kar je potrdil tudi A.A.. To pomeni, da delo pri toženi stranki ni potekalo strogo ločeno po organizacijskih enotah, kot to želi prikazati tožena stranka. Glede na to ni relevantna zgolj presoja dela v sektorju, v katerega je bil tožnik razporejen, saj je treba upoštevati njegovo dejansko delo. Po mnenju tožnika organizacijska sprememba, to je združitev Projekta B. in Projekta C., na potrebo po tožnikovem delu ni vplivala. Tudi če se je količina dela na projektu D. res nekoliko zmanjšala, je bilo delovno področje tožnika dejansko precej širše, na tem področju pa ni prišlo do zmanjšanja potreb po njegovem delu. To izhaja tudi iz izpovedbe A.A., ko je govoril o projektu E.. Tožena stranka bi lahko tudi nadzorna dela, ki so bila dodeljena F.F. in G.G., glede na njegovo izobrazbo dodelila tožniku. S tem tožnik ne zatrjuje, da bi morala tožena stranka zaposlitev, ki jo je ponudila navedenima delavcema, pred tem ponuditi njemu. S temi trditvami tožnik zgolj dokazuje, da potreba po njegovem delu ni prenehala, saj bi dela, ki sta jih opravljala zgoraj navedena delavca, namesto njih lahko opravljal tudi tožnik. Pri tem tudi plača, pogoji za zasedbo delovnega mesta in obseg pooblastil niso relevantni. Bistveno je, da je tožena stranka za delo, ki bi ga lahko opravljal tožnik, zaposlila nove delavce. Pri tem ni odločilno, da sta se ta delavca zaposlila v drugi organizacijski enoti, saj so delavci delali na posameznih projektih, ki so spadali v različne organizacijske enote. Za opravljanje nadzora je bil tožnik nesporno usposobljen, saj je to delo tudi do sedaj predstavljalo pretežni del njegovih delovnih nalog. A.A. je tudi izpovedal, da se je količina dela na enem od projektov, na katerem je delal tožnik, kasneje močno povečala in je zahtevala polni delovni angažma. Zakoniti zastopnik tožene stranke je izpovedal, da so se prihodki na področju H. sicer res zmanjševali, so se pa povečevali na nekaterih drugih področjih. Vodja gospodarsko računovodskega sektorja I.I. je izpovedala, da so se skupni poslovni rezultati v letu 2015 celo izboljšali v primerjavi s predhodnim letom. Na podlagi vsega navedenega tožnik zaključuje, da za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga niso bili podani ekonomski razlogi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo (tožnik v pritožbi bistvenih kršitev določb postopka ne uveljavlja), da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da je tožena stranka izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga podala tožniku iz ekonomskih in organizacijskih razlogov, saj je zaradi reorganizacije pri toženi stranki (tožena stranka je ukinila organizacijsko enoto Projekt B. in preostale naloge te ukinjene enote vključila v organizacijsko enoto Projekt C.) delo, ki ga je tožnik opravljal pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi, postalo nepotrebno. Tožnik je imel sicer pogodbo o zaposlitvi sklenjeno za nedoločen čas za delovno mesto „samostojni strokovni sodelavec/2“ v organizacijski enoti Projekt C., njegovo delovno mesto pa je bilo razvrščeno v VIII. tarifni razred (A1). Razlog za reorganizacijo pri toženi stranki je bilo ukinjanje določenih projektov, s tem pa je prišlo tudi do upada prihodkov na področju cest, kar izhaja že iz izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in kar je potrdil tudi direktor področja J.J. v svoji izpovedbi. Kot je bilo že ugotovljeno, se je del opravil ukinjene organizacijske enote Projekt B., ki so bila pri toženi stranki še potrebna, prenesel na organizacijsko enoto Projekt C., v kateri je delal tožnik in v kateri je izvajal predvsem dela odgovornega oziroma gradbenega nadzornika na posameznih projektih D. odsekov, pri protihrupnih ograjah, v centru za ravnanje z odpadki in na kanalizaciji. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je tožena stranka zgoraj opisani organizacijski spremembi, ki je bila stvar avtonomne odločitve tožene stranke in smotrnosti katere sodišče ne more presojati, prilagodila tudi število zaposlenih delavcev v preoblikovani organizacijski enoti Projekt C.. Tožena stranka je ugotovila, da je zaradi navedenega postalo nepotrebno delo dveh delavcev (eden od njiju je bil tožnik), katerima je tožena stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je dejansko prišlo do prenehanja potrebe po tožnikovem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, s čimer soglaša tudi pritožbeno sodišče. 7. Tožnik v pritožbi navaja, da njegovo delo ni postalo nepotrebno zato, ker je delo dejansko opravljal tudi v drugih organizacijskih enotah (npr. v organizacijski enoti K.) in da je zato potreba po njegovem delu pri toženi stranki še obstajala (kljub zgoraj opisani reorganizaciji). V zvezi s tem pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnik teh dejstev (da delo pri toženi stranki ni bilo strogo ločeno po organizacijskih enotah in da je tožnik svoje delo opravljal tudi v drugih organizacijskih enotah) v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni izrecno navajal. Ker v pritožbi ni izkazal, da teh dejstev ni mogel brez svoje krivde navesti do prvega naroka za glavno obravnavo (oziroma do konca glavne obravnave, če so bili za to izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP), teh dejstev pritožbeno sodišče glede na prvi odstavek 337. člena ZPP ni moglo upoštevati pri presoji utemeljenosti njegove pritožbe. Pritožbeno sodišče pa ob tem dodaja, da teh pritožbenih trditev tožnika ne potrjujejo niti izvedeni dokazi. O tem tožnik ni izrecno izpovedoval, pa tudi iz izpovedbe priče A.A., na katerega se sklicuje tožnik v pritožbi, ne izhaja, da bi bilo pri toženi stranki običajno, da bi delavci ene organizacijske enote opravljali delo v drugih organizacijskih enotah tožene stranke. Ob tem je priča A.A., ki je bil direktor Projekta L., pojasnil, da je sicer tožnik za Projekt L. opravljal delo na dveh projektih, od katerega je bil eden zaključen, drugi pa je bil v teku. Pojasnil je, da je na projektu, ki je bil v teku (Projekt E.), bil vključen v delo sodelavec M.M., ki je bil takrat na razpolago, odhod tožnika pa niso nadomestili z drugim delavcem. Ob upoštevanju navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je neutemeljena pritožbena navedba tožnika, da je tožena stranka še potrebovala tožnikovo delo pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi, oziroma da bi morala tožena stranka pri presojanju obstoja potreb po delu tožnika upoštevati še druge organizacijske enote v vseh sektorjih, za katere je imel tožnik potrebno strokovno znanje.

8. Sodišče prve stopnje je v nadaljnjem postopku ugotovilo tudi, da je tožena stranka v času, ko je potekal postopek podaje izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, sklenila pogodbo o zaposlitvi z dvema drugima delavcema. Zaključilo je, da tudi to dejstvo nima odločilnega vpliva na ugotovitev, da je dejansko prišlo do prenehanja potrebe po delu tožnika pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi. Ugotovljeno je bilo namreč, da se je za zaposlitev delavcev na teh delovnih mestih zahtevala drugačna stopnja strokovne izobrazbe, da sta navedena delavca opravljala delo, ki je bilo povsem različno od tožnikovega dela in da ta delavca nista prevzela preostalega tožnikovega dela, ob tem, da sta s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas treh mesecev. Iz dokaznega postopka izhaja (izpovedbi prič J.J. in N.N.), da sta imela sporna delavca s toženo stranko že prej sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za opravljanje gradbenega nadzora, ker pa določeni projekti še niso bili zaključeni, je obstajala potreba po delu teh dveh delavcev še za tri mesece (za katere sta s toženo stranko tudi sklenila pogodbi o zaposlitvi za določen čas). Glede na to je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da zaposlitev teh delavcev za nadaljnje tri mesece pri toženi stranki ne nudi podlage za utemeljenost tožnikove trditve, da iz tega razloga njegovo delo pri toženi stranki ni postalo nepotrebno. Tožena stranka sicer teh del ni bila dolžna ponuditi tožniku, saj je k temu ni zavezovala nobena določba ZDR-1. 9. Neutemeljene so nadalje tudi pritožbene navedbe tožnika, da je potrebno že na podlagi dejstva, da se je skupni poslovni rezultat v letu 2015 pri toženi stranki v primerjavi s predhodnim letom izboljšal, zaključiti, da je še vedno obstajala potreba po tožnikovem delu. Kot je bilo že ugotovljeno, je bil razlog za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi reorganizacija pri toženi stranki, posledično tej reorganizaciji pa je postalo tožnikovo delo nepotrebno. To pa pomeni, da skupni poslovni rezultati v letu 2015 za obstoj razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga niso relevantni. Delodajalec se lahko odloči za reorganizacijo svojih organizacijskih enot (za njihovo ukinitev, združitev, …) tudi v primeru, če posluje uspešno. To je stvar njegove poslovne odločitve, v katero, kot je bilo že zgoraj omenjeno, sodišče ni pristojno posegati oziroma jo ocenjevati z vidika smotrnosti. Ob tem ne gre prezreti dejstva, da je zakoniti zastopnik tožene stranke izpovedal, da so se prihodki na področju H. (v to področje pa sta spadali tudi organizacijski enoti, pri katerih je prišlo do organizacijskih sprememb) zmanjševali, kar tudi po stališču pritožbenega sodišča potrjuje potrebo po reorganizaciji teh enot. Dejstvo zmanjševanja prihodkov in posledično število zaposlenih na programu D. pa je potrdila tudi priča I.I..

10. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na izpovedbo priče A.A. v zvezi s povečanim obsegom dela na projektu E., saj je iz izpovedbe navedene priče razvidno, da je prišlo do povečanega obsega dela na tem projektu šele naknadno, torej po podani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ker niti iz navedb strank niti iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi prišlo do povečanja obsega tega dela v času podaje izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je tudi ta tožnikova pritožbena navedba irelevantna za presojo utemeljenosti pritožbe.

11. Na podlagi navedenega tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku iz poslovnega razloga, obstajal zakonsko določen razlog, kar pomeni, da je bila ta odpoved zakonita. Glede na to je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na ugotovitev nezakonitosti odpovedi, posledično pa tudi njegov reintegracijski in reparacijski tožbeni zahtevek.

12. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba tožnikovo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče o stroških odgovora na pritožbo, ki ga je podala tožena stranka, ni odločalo, ker niso bili priglašeni.