Jedro

Ker je bilo torej izpodbijano dejanje opravljeno v zadnjih treh mesecih pred uvedbo postopka prisilne poravnave, je na toženi stranki, da dokaže, da subjektivni pogoj iz 2. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP ni izpolnjen (drugi odstavek 287. člena v zvezi z 2. točko tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP).

Neredno plačevanje oziroma plačevanje z zamudami, blokada računov in podobno, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča kaže na to, da je bila tožeča stranka v času spornega pravnega posla v neugodnem finančnem položaju. Zato bi morala biti tožena stranka (če bi ravnala z ustrezno skrbnostjo) aktivna pri tem, da poizve (oziroma stori ustrezne korake v smeri, da zve), ali ni bila tožeča stranka v spornem obdobju že insolventna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se v razmerju med pravdnima strankama razveljavi učinek verižne kompenzacije z dne 24.5.2012, na podlagi katere je toženec prejel izpolnitev svojih terjatev iz naslova izstavljenih računov z dne 30.9.2011 in 15.9.2011 v skupni višini 45.638,77 EUR. Toženec je zato dolžan v 15-ih dneh plačati tožniku denarni znesek 45.638,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.2.2013 dalje ter pravdne stroške v višini 3.326,57 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje.

Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka po svoji pooblaščenki in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo trditev in dokazov, ki jih je tožena stranka navedla v prvi pripravljalni vlogi in ki se nanašajo na izpodbijanje objektivnega pogoja izpodbojnosti. V tem delu je sodba zato neobrazložena.. Sodišče prve stopnje je tudi prezrlo, da je zakoniti zastopnik tožene stranke izpovedal, da je bilo poslovanje med strankama in medsebojno pobotavanje obveznosti urejeno na način, da sta nasprotne dobave in posledično kompenzacije vršili glede na potrebe procesa in da je iz tega razloga tudi prihajalo do nasprotnih dobav z določeno zamudo in posledično tudi do kasnejših kompenzacij. Dejstvo je, da je med strankama ves čas poslovanja obstajal konsenz, da se plačila izpolni tudi s kompenzacijo, kar je med drugim potrdila tudi priča B.U. Da so bile zamude s plačili v gradbeništvu običajne in da so bila običajna tudi plačila s kompenzacijami, je potrdila tudi priča R.Č. Napadena sodba nima razlogov, zakaj naj ne bi bila verižna kompenzacija po svoji pravni in dejanski naravi bistveno drugačna od klasičnega pobota. Tožeča stranka ni ponudila nobenih konkretnih dokazov in trditev v smeri, da so se navzven manifestirale njene poslovne težave oziroma insolventnost. Tožeča stranka ni predložila niti dokazov o trajnejši blokadi transakcijskih računov, prav tako pa slabo poslovno stanje tožeče stranke ni bilo razvidno iz drugih javno dostopnih podatkov, niti iz javnih občil ne. Tožena stranka v tožeči stranki ni bila upravljalsko ali lastniško udeležena. Javno dostopni podatki pa niso kazali na insolventnost tožeče stranke. Razlogi sodišča prve stopnje so tudi v tem delu posplošeni in pavšalni, zato se tožena stranka do njih ne more opredeliti.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ravno tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katero opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

V obravnavani zadevi je tožena stranka izpolnila svojo obveznost v mesecu septembru 2011, izpodbijana verižna kompenzacija zaradi poplačila spornih računov tožene stranke pa je bila izvedena šele čez približno osem mesecev, to je 24.5.2012. To pomeni, da je tožeča stranka dokazala obstoj domneve o obstoju objektivnega pogoja za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika iz 1. točke prvega odstavka 272. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Na toženi stranki je bilo torej trditveno in dokazno breme, da prepriča sodišče, da posledica sporne verižne kompenzacije ni bila zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika na način, da lahko zaradi tega dejanja drugi upniki prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno (prva alineja 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP). Tudi po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka tega procesnega bremena ni zmogla. Sodišče prve stopnje je namreč prepričljivo in argumentirano obrazložilo, da je s predmetno verižno kompenzacijo prenehala terjatev tožeče stranke do družbe S. v višini 45.638,77 EUR, ne da bi bila ta terjatev tožniku plačana. Po drugi strani pa je toženec s tem poslom prejel plačilo svoje terjatve v omenjeni višini ter s tem pridobil privilegiran položaj glede na preostale upnike, ki bodo v stečajnem postopku iz stečajne mase prejeli bistveno manj (te okoliščine - glede poplačila upnikov v stečaju - obravnavana pritožba ne izpodbija). Nikakor ne drži torej pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje na tem mestu ni upoštevalo procesnega gradiva tožene stranke (v tej zvezi se pritožba sicer zgolj posplošeno sklicuje na navedbe in dokaze iz prve pripravljalne vloge tožene stranke, kar pa ne ustreza standardu obrazložene vloge), kar pomeni, da je izpodbijana sodba ustrezno obrazložena in argumentirana in jo je zato mogoče tudi preizkusiti.

Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno ugotovilo, da je bila sporna verižna kompenzacija izvedena v zadnjih treh mesecih pred uvedbo postopka prisilne poravnave nad tožečo stranko(1). Ker je bilo torej izpodbijano dejanje opravljeno v zadnjih treh mesecih pred uvedbo postopka prisilne poravnave, je na toženi stranki, da dokaže, da subjektivni pogoj iz 2. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP ni izpolnjen (drugi odstavek 287. člena v zvezi z 2. točko tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP). To pomeni, da mora tožena stranka dokazati, da v času, ko je bilo izpodbijano dejanje opravljeno, ni vedela ali ni mogla vedeti, da je tožeča stranka insolventna(2). Zaradi tega se ni mogoče pridružiti pritožbeni kritiki, da tožeča stranka subjektivnega elementa izpodbojnosti v konkretnem primeru ni uspela dokazati. Glede na to, da je bilo sporno dejanje opravljeno v zadnjih treh mesecih pred uvedbo postopka prisilne poravnave, se tudi obstoj tega pogoja domneva.

Tožena stranka tudi po oceni pritožbenega sodišča ni uspela dokazati, da ni vedela, ali bi morala vedeti (ob ustrezni skrbnosti), da je bila tožeča stranka takrat, ko je bilo sporno dejanje opravljeno, insolventna. V tej zvezi se je namreč tožena stranka sklicevala predvsem na okoliščino, da iz javno dostopnih podatkov insolventnost tožeče stranke ni bila razvidna. To pa ni dovolj, upoštevaje ob tem, da je šlo v konkretnem primeru za plačilo na podlagi verižne kompenzacije, ki je bila izvedeno le nekaj tednov, preden je tožeča stranka na sodišče vložila predlog za začetek insolvenčnega postopka. V tej zvezi je treba upoštevati tudi neobičajno osemmesečno zamudo pri izpolnitvi obveznosti ter dejstvo, da je tožnik imel relevantno vlogo v gradbenem sektorju na območju Republike Slovenije. Splošno znano dejstvo pa je tudi, da je bila v času izvedbe spornega posla na območju Republike Slovenije splošna ekonomska kriza, ki je bila še posebej izpostavljena na področju gradbeništva. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je imela tožeča stranka v spornem obdobju tudi (pa čeprav za krajši čas) blokirane bančne račune.

Iz teh razlogov bi morala tožena stranka (če bi ravnala z ustrezno skrbnostjo v pravnem prometu) vedeti, da je bila tožeča stranka v spornem obdobju insolventna (ne glede na to, da s tožečo stranko ni bila kapitalsko oziroma upravljalsko povezana oseba). V tej zvezi je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo (česar obravnavana pritožba ne uspe izpodbiti), da konkretno plačilo z verižno kompenzacijo tudi sicer časovno odstopa od ostalih plačil z zamudo. Plačila z zamudo in kompenzacijami so namreč med pravdnima strankama tudi v spornem obdobju obstajala, vendar pa zamude še zdaleč niso bile tako dolge. To dejstvo, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, je namreč razvidno tudi iz izpovedbe direktorja tožene stranke, pa tudi iz izpovedb prič B.U. in R.Č. Na tem mestu je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je običajnost roka izpolnitve mogoče presojati le na podlagi dolgotrajnejše in ustaljene poslovne prakse med strankama, ki sega v čas pred izpodbojnim obdobjem. Neredno plačevanje oziroma plačevanje z zamudami, blokada računov in podobno, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča kaže na to, da je bila tožeča stranka v času spornega pravnega posla v neugodnem finančnem položaju. Zato bi morala biti tožena stranka (če bi ravnala z ustrezno skrbnostjo) aktivna pri tem, da poizve (oziroma stori ustrezne korake v smeri, da zve), ali ni bila tožeča stranka v spornem obdobju že insolventna. Kot je bilo spredaj obrazloženo, se namreč v konkretnem primeru obstoj subjektivnega pogoja izpodbojnosti domneva.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

op. št. 1: Verižna kompenzacije je bila sklenjena 24.5.2012, predlog za začetek postopka prisilne poravnave pa je bil vložen 11.6.2012, kar obravnavana pritožba ne izpodbija.

op. št. 2: Samega dejstva, da je bila v tem obdobju tožeča stranka insolventna, obravnavana pritožba ne izpodbija.