Jedro

Sprememba tožbe je dopustna do konca glavne obravnave. Pri tem ni omejitev navajanja dejstev in dokazov, kadar je sprememba tožbe dopustna in pri privilegirani spremembi tožbe. Navedeno splošno pravilo ZPP velja tudi v postopku o sporih majhne vrednosti.

Prosti preudarek ni nadomestek dolžnosti pravdnih strank glede zbiranja procesnega gradiva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih (točka I., III., IV. in točka V. odločbe v zvezi s popravnim sklepom) potrdi odločba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom pod točko I. izpodbijane odločbe odločilo, da se sprememba tožbe ne dovoli. V točki II. je zavrnilo predlog tožene stranke za prekinitev postopka do pravnomočnosti odločitve v pravdni zadevi P 160/2012. Tožbo zoper drugotoženo stranko M. R. je zavrglo (točka III.). V točki IV. je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1.200,00 EUR uporabnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, navedenih v izreku, ter za plačilo pravdnih stroškov. Pravdne stroške tožene stranke je naložilo v plačilo tožeči stranki, in sicer sprva v višini 1.892,80 EUR. Zaradi očitne pisne pomote je na predlog tožeče stranke znesek popravilo s popravnim sklepom tako, da pravilno glasi 182,80 EUR.

2. Tožnica vlaga pritožbo zoper točke I., III., IV. in V. izreka izpodbijane odločbe. Uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ki ima za posledico nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Predlaga spremembo z dovolitvijo spremembe tožbe, razveljavitev sklepa o zavrženju tožbe zoper drugo toženo stranko, ugoditev celotnemu tožbenemu zahtevku zoper prvotoženo stranko in dediče drugega toženca ter spremembo odločbe o stroških v njeno korist. Podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje o celotnem tožbenem zahtevku. Predlaga še popravo sodbe po členu 328 ZPP glede stroškov, kar je sodišče že odpravilo s popravnim sklepom z dne 5. 7. 2013 (red. št. 35), ki je pravnomočen.

3. Sklep o nedopuščeni spremembi tožbe je po pritožbenih navedbah obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (ker tožnici zaradi nezakonitega postopanja ni bila dana možnost obravnave pred sodiščem) in po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (ker nima razlogov o odločilnih dejstvih). Šlo je za privilegirano spremembo tožbe po 186. členu ZPP. Privolitev tožene stranke ni potrebna. Sprememba tožbe v sporu majhne vrednosti ni časovno omejena. Sklep o zavrženju tožbe zoper drugo toženo stranko nima opore v procesnem gradivu, je pravno zmoten in obremenjen z bistveno kršitvijo določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženec je umrl po vložitvi tožbe. Imel je pooblaščenca – odvetnika. V spisu ni podatkov iz spisa D 837/2011, na katerega se opira sodišče. Tožeča stranka se o njih ni mogla izjaviti. Ne gre za položaj, ki ga ureja peti odstavek 81. člena ZPP. Razlogi o zavrnitvi zahtevka za plačilo 1.200,00 EUR so protispisni (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče ni odločilo v mejah postavljenega zahtevka. Ni se opredelilo do dejanskih trditev tožnice, da sta se toženca konkludentno strinjala z zahtevano višino uporabnine, ker po pisnem opominu nista opustila posesti in uporabe nepremičnine. Zatrjevana in z dokazi potrjena dejstva bi moralo presojati po 18. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Ker jih ni, je zmotno uporabilo materialno pravo. Dejansko stanje je ostalo zmotno in nepopolno ugotovljeno. Sodišče ne upošteva, da toženca nista substancirano in konkretizirano prerekala dejstev o molče priznani višini uporabnine. Neprerekanih in nespornih dejstev ni treba dokazovati. Podani sta absolutni bistveni kršitvi pravil postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. O višini tožbenega zahtevka bi moralo odločati po prostem preudarku (216. člen ZPP) in ga obrazložiti. Tožnica je predlagala ustrezne dokaze, ki jih sodišče ni upoštevalo. Navedla je vsa odločilna dejstva. Dokazovanje z izvedencem se izvede le za ugotovitev dejstev, katerih ugotovitev presega pravila logičnega sklepanja. Ker toženca protipravno uporabljata nepremičnino tožnice, je logično, da morata plačevati uporabnino. Zahtevek ne bi smel biti zavrnjen. Dokazovanje z izvedencem bi bilo neekonomično in v neskladju z vrednostjo spora. Zadošča nižja stopnja verjetnosti in utemeljuje uporabo prostega preudarka. Ker ga sodišče ni uporabilo, je sprejeta odločitev pravno zmotna. Niso ocenjene ugotovljene okoliščine o lokaciji. Zmotno je stališče, da tožnica ni dala podatkov o ekvivalentni najemnini drugih najemnikov v okolici. Trdila in dokazovala je, da sta toženca konkludentno soglašala in privolila v plačevanje letne najemnine po 200,00 EUR. Razlogi sodbe so v nasprotju s podatki spisa in navedbami tožnice. Podana je absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, in sicer tudi zaradi zgrešenih razlogov, da tožnica s svojim zaslišanjem in zaslišanjem priče ni nadomestila trditev in dokazov. Velja prosta presoja dokazov. Ne gre za lastne normative glede višine uporabnine: toženca sta z njo soglašala. Tožnica kot lastnica in najemodajalka sama določa pogoje uporabe oziroma najema. Če se toženec z njo ne strinja, opusti posest in izprazni nepremičnino. Razlogi o zavrnitvi zahtevka po odškodninski podlagi so nejasni in v nasprotju s spisovnim gradivom. Toženca povzročata tožnici škodo, dejstva o njej so bila navedena in predlagani dokazi (zaslišanje tožnice in priče).

4. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožeča stranka je tožbo za plačilo letne uporabnine spremenila z vlogo na red. št. 29. Poleg uporabnine za obdobje od 2006 do 2011 je zahtevala še plačilo za leto 2012. Sodišče spremembe tožbe ni dovolilo, češ da je bila sprememba tožbe v sporu majhne vrednosti vložena prepozno glede na določila 451. do 453. člena ZPP. Očitki o absolutnih bistvenih kršitvah pravil postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP niso utemeljeni. Razlogi za nedopustitev spremembe tožbe so v točki 8. Enako je sodišče pojasnilo odločitev že na glavni obravnavi. Tožnica se je o tem takoj izjasnila. Torej ji pravica do obravnave pred sodiščem ni bila kršena. Drži pa, da so razlogi in sprejeta odločitev napačni. Sprememba tožbe je dopustna do konca glavne obravnave (prvi odstavek 184. člena ZPP). Pri tem ni omejitev navajanja dejstev in dokazov, kadar je sprememba tožbe dopustna (185. člen ZPP) in pri privilegirani spremembi tožbe (186. člen), za kar gre v obravnavanem primeru. Navedeno splošno pravilo ZPP velja tudi v postopku o sporih majhne vrednosti. Posebna pravila, določena v 30. poglavju ZPP, namreč drugačnih (posebnih) določb za spremembo tožbe v sporu majhne vrednosti ne vsebujejo (442. člen ZPP). Nasprotno naziranje sodišča prve stopnje je napačno. Pritožbi je treba pritrditi, da bi moralo privilegirano spremembo tožbe dovoliti kljub nasprotovanju tožene stranke. Napačna uporaba procesnih pravil bi torej narekovala spremembo izpodbijanega sklepa. Ker pa bi bila slednja v pritožničino škodo, pritožbeno sodišče vanj ni posegalo (359. člen ZPP).

7. Iz enakih razlogov je treba zavrniti pritožbo zoper sklep o zavrženju tožbe zoper drugotoženo stranko.

8. Drži pritožbena navedba, da ni bilo pogojev iz petega odstavka 81. člena ZPP za zavrženje tožbe zoper drugotoženo stranko, ki je med pravdo umrla. Oba toženca sta bila v pravdi zastopana po kvalificiranem pooblaščancu (odvetniku). Slednji je sodišču sporočil, da je toženec med pravdo umrl in da je njegova dedinja prva toženka. Tožba zoper med pravdo umrlega toženca ni nedopustna. Smrt stranke med pravdo namreč privede do procesnega nasledstva: v procesno razmerje med pravdo umrle stranke vstopijo njeni dediči. Zato se pravda nadaljuje z njimi. O zahtevku zoper drugotoženo stranko bi moralo sodišče odločiti meritorno. Napačni sklep, izdan zoper drugotoženo stranko zaradi procesnih razlogov, ki omogočajo ponovno vložitev tožbe, je pritožniku v korist. Zato ga pritožbeno sodišče ni spreminjalo (359. člena ZPP).

9. Tožeča stranka vtožuje denarni zahtevek za plačilo letnega nadomestila za uporabo vtoževane nepremičnine (uporabnina) po 200,00 EUR za vsako leto od 2006 do vključno 2011 s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Trdila in dokazovala je, da jo neutemeljeno zaseda in brez njenega dovoljenja uporablja tožena stranka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je po temelju glede na določila Stvarnopravnega zakonika (SPZ; 95. in 96. člen) zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve utemeljen. Zavrnilo ga je po ugotovitvi, da tožnica ni v zadostni meri substancirala in objektivno opredelila ter dokazala višine uporabnine. Zahtevek je obravnavalo tudi na zatrjevani odškodninski podlagi. Zavrnilo ga je po ugotovitvi, da tožnica ni dokazala nastanka škode.

10. Tožnica uveljavlja absolutni bistveni kršitvi pravil postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da se sodišče ni opredelilo do njenih trditev, ki jih tožena stranka ni prerekala, o molče priznani višini uporabnine s strani tožencev, ker po podanem zahtevku iz leta 2006 nista opustila posesti in uporabe tožničine nepremičnine. S tem naj bi napačno uporabilo tudi materialno pravo, ker ni izhajalo iz 18. člena OZ.

11. Sodišče prve stopnje je v točki 8 sodbe pojasnilo, katere vloge oziroma v njih navedene navedbe in predlagani dokazi so glede 453. člena ZPP pravočasne in upoštevne. Navedb o konkludentnem strinjanju z višino zahtevane odmene za uporabo tuje stvari tožeča stranka v tožbi in prvi pripravljalni vlogi ni podala. Konkretizirano se je nanje sklicevala šele na obravnavi 10. 1. 2013 (red. št. 26). Zato se sodišču do njih ni bilo treba opredeljevati in nanje odgovarjati, sodba pa vsebuje razloge o vseh ugotovljenih pravnorelevantnih dejstvih.

12. Pritožbeno naziranje o konkludentnem strinjanju tožene stranke z višino uporabnine je tudi zmotno. Plačilu uporabnine se je vse od odgovora na tožbo upirala že po temelju. Izrecno je ugovarjala tudi pretiranosti in nedokazanosti zahtevane višine (primerjaj list. št. 15, list. št. 28). Ob takih podatkih spisa ni bilo podlage za uporabo 18. člena OZ o konkludentni sklenitvi najemne pogodbe. Enako velja za uporabo procesnega določila drugega odstavka 214. člena ZPP o priznavanju tožbenih navedb. Tudi če bi kakšna pravnorelevantna dejstva ostala neprerekana in bi jih sodišče prezrlo (pa tega ni bilo), bi šlo le za procesno kršitev relativnega značaja. Take kršitve pa v pritožbenem postopku v sporu majhne vrednosti ni dovoljeno uveljavljati (prvi odstavek 458. člena ZPP).

13. Očitek o napačni uporabi materialnega prava zaradi neuporabe prostega poudarka po 216. členu ZPP je neutemeljen. Nanj se pritožnica prvič brez opravičila sklicuje šele v pritožbi. Zato je sodišče prve stopnje pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka pravilno izhajalo iz pravil o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). Višina nadomestila za uporabo tuje stvari je stvar dokazovanja. Dokazno breme je na tožeči stranki. Enako velja za obstoj in višino škode pri odškodninskem zahtevku. Gre za dejanska vprašanja, ki so povezana s problematiko dokaznega standarda. Načelno velja, da mora stranka za uspeh v pravdi svoje trditve dokazati s stopnjo zanesljivosti (215. člen ZPP). Drži sicer, da zakon ob določenih zakonskih pogojih dopušča uporabo nižjega standarda. Tako možnost ponuja 216. člen ZPP. Ob ugotovitvi, da ima stranka pravico do odškodnine, denarnega zneska ali do nadomestnih stvari, pa se višina zneska ali nadomestnih stvari ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti le z nesorazmernimi težavami, lahko sodišče o višini terjatve odloči po prostem preudarku. Če je višino terjatve mogoče brez večjih težav ugotoviti z dokazovanjem, ga mora sodišče izvesti. Razpoložljive dokaze mora oceniti, pooblastila iz 216. člena ZPP pa ne sme uporabiti. Možnost odločanja po prostem preudarku ne razbremenjuje strank, da navedejo vsa dejstva in predlagajo dokaze, na katere opirajo svoje zahtevke ali ugovore (212. člen ZPP). Prosti preudarek namreč ni nadomestek dolžnosti pravdnih strank glede zbiranja procesnega gradiva (primerjaj II Ips 250/2005 z dne 11. 5. 2006).

14. Za presojo o upravičenosti uporabe prostega preudarka v obravnavani zadevi so ključne prav ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožeča stranka že svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede uporabnine in njegove višine ni zadostila. Po ustaljenih stališčih sodne prakse se nadomestilo za korist (uporabnina) določa v višini povprečne tržne najemnine za uporabljeno stvar. Tožnica v tej smeri ni podala nikakršnih navedb niti dokazov, s katerimi bi sodišče lahko po prostem preudarku preverjalo, ali je vtoževani znesek primerljiv s povprečno tržno najemnino. Na neekonomičnost izvedbe dokaza z izvedencem se nedovoljeno, prepozno in brez opravičila sklicuje šele v pritožbi. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje pa s svojo izpovedbo in izpovedbo priče manjkajočih trditev ni mogla nadomestiti. Nenazadnje ji je treba odgovoriti, da niti s temi dokazi ni ponudila podatkov, na podlagi katerih bi se dalo o višini terjatve odločiti po prostem preudarku. Ker ni zmogla ne trditvene ne dokaznega bremena o višini uporabnine in o obstoju škode, je tožbeni zahtevek po obeh podlagah pravilno zavrnjen.

15. S pritožbenimi navedbami, da je s svojim zaslišanjem in zaslišanjem priče dokazala višino odškodninske terjatve, pritožnica posega v ugotovljeno dejansko stanje. Tega pritožbenega razloga v postopku v sporih majhne vrednosti ni mogoče uveljavljati. Pritožbeno sodišče je vezano na dejansko stanje, kot ga ugotovi sodišče prve stopnje in ga samo ne ugotavlja več.

16. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Očitanih procesnih kršitev pri odločanju o glavni stvari sodišče prve stopnje ni zagrešilo, sprejeta odločitev pa je materialnopravno pravilna. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in v izpodbijanih delih potrditi odločbo sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP v zvezi s petim odstavkom 458. člena istega zakona).

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona.