Jedro

Priznanje in izvršitev tuje arbitražne odločbe se zavrne na zahtevo stranke, zoper katero je bila izdana odločba, če ta predloži dokaz, da arbitražna odločba še ni postala obvezna za stranke ali da jo je pristojna oblast v državi, v kateri je bila izdana ali na podlagi zakona katere je bila izdana, odpravila ali zadržala njeno izvršitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za priznanje odločbe Mednarodnega komercialnega arbitražnega sodišča pri Gospodarski zbornici Ruske federacije (v nadaljevanju MKAS) 184/1995 z dne 21. 6. 1996. 2. Proti navedenemu sklepu vlaga predlagateljica pritožbo. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in spremeni sklep sodišča prve stopnje tako, da predlogu za priznanje tuje arbitražne odločbe ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba je bila vročena predlagateljici, ki v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zakon o arbitraži (v nadaljevanju ZArbit) v drugem odstavku 42. člena določa, da se za priznanje in izvršitev tujih arbitražnih odločb uporablja Konvencija o priznanju in izvršitvi tujih arbitražnih odločb z dne 10. 6. 1958 (v nadaljevanju Newyorška konvencija). Ta v V. členu določa razloge, zaradi katerih se lahko zavrne priznanje in izvršitev tuje arbitražne odločbe. Tako je v točki e prvega odstavka V. člena Newyorške konvencije določeno, da se priznanje in izvršitev tuje arbitražne odločbe zavrne na zahtevo stranke, zoper katero je bila izdana odločba, če ta predloži dokaz, da arbitražna odločba še ni postala obvezna za stranke ali da jo je pristojna oblast v državi, v kateri je bila izdana ali na podlagi zakona katere je bila izdana, odpravila ali zadržala njeno izvršitev.

6. Za obravnavani primer je potrebno uporabiti tudi Evropsko konvencijo o mednarodni trgovinski arbitraži (v nadaljevanju Evropska konvencija). Nanjo napotuje drugi odstavek VII. člena Newyorške konvencije. Kot je pravilno pojasnilo že prvostopenjsko sodišče, je v njej določeno, da se točka e prvega odstavka V. člena Newyorške konvencije uporablja le v primerih razveljavitve, navedene v prvem odstavku IX. člena Evropske konvencije (drugi odstavek IX. člena Evropske konvencije). V točki a prvega odstavka prvega odstavka IX. člena Evropske konvencije pa je kot razlog razveljavitve arbitražne odločbe določena tudi neveljavnost arbitražnega sporazuma.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je arbitražno odločbo, katere priznanje zahteva predlagateljica, kasneje razveljavilo sodišče Ruske federacije, ker se stranki nista dogovorili za pristojnost arbitražnega organa. Predlagateljica v pritožbi smiselno zatrjuje zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Trdi, da odločba MKAS nikoli ni bila naknadno razveljavljena.

8. Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, iz sklepa Kolegija za civilne pravne zadeve Moskovskega sodišča z dne 3. 3. 1999 (priloga B9) izhaja, da se sklep MKAS, katerega priznanje zahteva predlagateljica, prekliče. Iz vsebine odločbe nadalje izhaja, da je sklep preklican zato, ker se stranki nista dogovorili za pristojnost arbitražnega organa. Nadalje iz sklepa Kolegija za civilne pravne zadeve Moskovskega sodišča z dne 2. 4. 1999 izhaja, da pritožbi predlagateljice zoper sklep z dne 3. 3. 1999 (priloga B4) ni bilo ugodeno. Sklep z dne 3. 3. 1999 je bil popravljen (le) v datumu izdaje odločbe, kot je razvidno iz sklepa Kolegija za civilne pravne zadeve Moskovskega sodišča z dne 15. 6. 1999 (priloga B3). Iz sklepa Kolegija za civilne pravne zadeve Moskovskega sodišča z dne 3. 9. 1999 (priloga B2) pa izhaja, da se prošnji predlagateljice za izdajo izvršilnega naloga na podlagi sklepa MKAS ne ugodi, ker je bil sklep MKAS preklican. Navedbe predlagateljice v pritožbi, da odločba nikoli ni bila razveljavljena, temveč, da je bila le zavrnjena izvršitev arbitražne odločbe, tako ne držijo. Da je bila odločba preklicana, jasno izhaja iz sklepa Kolegija za civilne pravne zadeve Moskovskega sodišča z dne 3. 3. 1999 (priloga B9). Preklic odločbe je namreč mogoče šteti za razveljavitev odločbe, saj gre le za drugačno terminologijo, ki jo uporablja rusko sodišče. 9. Tudi s trditvami, da je MKAS izdal potrdilo, da je odločitev arbitražnega organa dokončna, pritožnica ne more uspeti. Četudi je odločba arbitražnega organa dokončna, je bila ta odločba razveljavljena s strani Kolegija za civilne pravne zadeve Moskovskega sodišča z dne 3. 3. 1999. 10. Sodišče prve stopnje je presojalo tudi, ali odločba Kolegija za civilne pravne zadeve Moskovskega sodišča, s katero je bila arbitražna odločba razveljavljena, nasprotuje javnemu redu Republike Slovenije, kar bi po stališču prvostopenjskega sodišča lahko pomenilo, da je kljub razveljavitvi arbitražne odločbe mogoče doseči njeno priznanje. Ocenilo je, da predlagateljica ni podala konkretnih trditev, ki bi omogočale presojo, da je rusko sodišče z izdajo razveljavitvene odločbe postopalo pristransko in arbitrarno. V pritožbi predlagateljica svoje navedbe ponavlja, pri čemer še vedno konkretno ne pojasni, v čem naj bi se kazala samovoljnost in pristranskost ruskega sodišča. Zatrjuje blokado postopka v Rusiji ter številne težave pravno-tehnične narave, vendar se s stališči prvostopenjskega sodišča, ki je te njene navedbe ocenilo za presplošne, ne sooči. S stališčem prvostopenjskega sodišča, da so navedbe predlagateljice presplošne, pa se Vrhovno sodišče strinja.

11. Ne držijo navedbe predlagateljice v pritožbi, da je rusko sodišče arbitražno odločbo razveljavilo zato, ker naj bi ta zaradi neobstoja arbitražnega sporazuma nasprotovala javnemu redu, kar naj bi kazalo na arbitrarno ravnanje ruskega sodišča. Kolegij za civilno pravne zadeve Moskovskega sodišča je v sklepu z dne 3. 3. 1999 (priloga B9) namreč zapisal ravno nasprotno: da v konkretnem primeru ne gre za kršitev javnega reda Ruske federacije, saj je arbitražni organ odločal na podlagi določil ruskega obligacijskega zakonika. Sklep arbitražnega organa je bil preklican zato, ker se stranki nista dogovorili za pristojnost arbitražnega organa.

12. Ker razlogi, zaradi katerih je bila pritožba vložena, niso podani, in prav tako niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, ki se uporablja na podlagi 37. člena Zakona o nepravdnem postopku, ta pa na podlagi drugega odstavka 9. člena ZArbit), je sodišče pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo, da predlagateljica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Nasprotna udeleženka je sicer postopku uspela, vendar v odgovoru na pritožbo stroškov ni priglasila, zato ji jih Vrhovno sodišče ni priznalo.