Jedro

Vsebina pogodbe, in sicer vprašanje, ali je SODO d.o.o. na tožnico prenesla materialnopravno upravičenje za vtoževanje terjatev zaradi neupravičenega odjema električne energije, ne predstavlja splošno znanega dejstva. Neobstoj razlogov o obstoju tožničine aktivne legitimacije, ki predstavlja odločilno dejstvo, predstavlja kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na kar je pritožbeno sodišče v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 21166/2013 z dne 23. 4. 2013 vzdržalo v veljavi v dajatvenem in stroškovnem delu izreka. Odločilo je tudi, da je toženka dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe povrniti tožnici pravdne stroške v višini 413,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Pritožnica se pritožuje iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek s stroškovno posledico zavrže ali pa zavrne. Podredno predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Aktivna legitimacija tožnice ni podana. Sistemski operater distribucijskega omrežja z električno energijo (v nadaljevanju SODO d.o.o.) je edini izvajalec gospodarske javne službe distribucije električne energije, tožeča stranka pa ni predložila niti pogodbe niti pooblastila, na osnovi katerega bi bila pooblaščena za zaračunavanje in izterjavo neupravičenega odjema električne energije. Protispisna je ugotovitev, da je toženka opustila skrbno ravnanje in tako povzročila položaj, da je njen vnuk dovolil poseg v električno omarico, sodišče pa je ta dejstva ugotavljalo mimo tožničine trditvene podlage. V kazenskem postopku se ni ugotovilo, da je vnuk vedel za nedovoljen poseg v električno omarico in da bi toženka karkoli opustila. Ker se v tej smeri dokazi niso izvajali, je prišlo do razhajanja med vsebino spisa in obrazložitvijo sodbe, kar predstavlja bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Toženka ni ničesar vedela in tudi ni nikomur dovolila poseči v električno omarico. Zlorabljena je bila njena starost in onemoglost. Ne drži zaključek sodišča, da je vse zadeve v zvezi z nepremičnino prenesla na svojega vnuka in da je on dovolil poseg v električno omarico. Tudi ji ni mogoče očitati, da je iz malomarnosti opustila posest nad električno omarico in tako dovolila nedovoljen poseg vanjo. Nedovoljenega posega ni mogla niti zaznati niti preprečiti. Neznan storilec je brez njene vednosti posegel v električno omarico. Sodišče je napačno ugotovilo, da je bila toženka neupravičeno obogatena na račun tožeče stranke. Iz razlogov sodbe tudi ni mogoče razbrati, s čim in na kakšen način je bila obogatena. Tožnica pa tudi ni podala ustrezne trditvene podlage za neupravičeno obogatitev. Toženka nasprotuje zaključku sodišča o solidarni odgovornost toženke in dejanskih odjemalcev električne energije ter vztraja, da je terjatev v skladu s 1. točko prvega odstavka 355. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) zastarala.

3. Tožnica je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje z naložitvijo stroškov odgovora na pritožbo toženki. Njena aktivna legitimacija je razvidna iz 23b. člena Energetskega zakona. Ravno tako je splošno znano, da je bila sklenjena pogodba o izvajanju storitev sistemskega operaterja med družbo SODO d.o.o. in tožnico.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Med pravdnima strankam ni bilo sporno, da je bila na toženkini električni omarici izvršena protipravna prevezava električnih vodov mimo merilne naprave, ki je zagotavljala električno energijo v gospodarskem poslopju v neposredni bližini. Tožnica se je sklicevala na 57. člen Splošnih pogojev za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (v nadaljevanju Splošni pogoji) in 190. člen OZ. Med drugim je trdila, da je toženka za neupravičeni odjem vedela, lastnik odjemnega mesta pa odgovarja za vse, kar se na odjemnem mestu zgodi. Toženka pa se je branila, da je ostarela oseba z omejeno gibljivostjo, da so ji okoliščine neupravičenega odjema ostale neznane ter da so druge osebe brez njene vednosti posegle v njeno električno omarico.

6. Sodišče prve stopnje je odločilo na podlagi prvega odstavka 190. člena OZ in 57. člena Splošnih pogojev. Ugotovilo je, da je toženka vse zadeve v zvezi z nepremičnino neformalno prenesla na vnuka in da je z opustitvijo skrbnega ravnanja s svojim nepremičnim premoženjem povzročila situacijo, da je njen vnuk povzročil nezakonit odjem električne energije. Ker je ugotovilo, da je toženka lastnica stanovanjske hiše in v pogodbenem odnosu s tožnico, je v skladu s 1. odstavkom 395. člena OZ materialnopravno zaključilo, da je toženka solidarno odgovorna (poleg njenega vnuka in ostalih vpletenih, ki so dejansko uredili prevezavo električne napeljave mimo toženkinega električnega števca) za vtoževan znesek tožničinega prikrajšanja.

7. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo tožničine aktivne legitimacije. Ker predstavlja aktivna legitimacija materialnopravno vprašanje, je sodišče prve stopnje dolžno na njen obstoj paziti po uradni dolžnosti. Iz Splošnih pogojev in tudi iz 23.b. člena Energetskega zakona ne izhaja, da je aktivna legitimacija toženke podana. Splošni pogoji namreč v 57. členu določajo, da je v primeru neupravičenega odjema SODO d.o.o. upravičen imetniku soglasja za priključitev zaračunati neupravičeno porabljeno električno energijo. Pritožbeno sodišče tudi ne sledi navedbam tožnice v odgovoru na pritožbo, da je njena aktivna legitimacija podana zaradi splošno znanega dejstva, da je s SODO d.o.o. sklenila pogodbo o izvajanju storitev sistemskega operaterja. Vsebina pogodbe, in sicer vprašanje, ali je SODO d.o.o. na tožnico prenesla materialnopravno upravičenje za vtoževanje terjatev zaradi neupravičenega odjema električne energije, namreč ne predstavlja splošno znanega dejstva. Neobstoj razlogov o obstoju tožničine aktivne legitimacije, ki predstavlja odločilno dejstvo, predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na kar pa je pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti.

8. Pritožba tudi utemeljeno opozarja na napačno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo 190. člen OZ v zvezi z 57. členom Splošnih pogojev. V skladu z drugo točko prvega odstavka 57. člena Splošnih pogojev izvrši neupravičen odjem uporabnik, ki odjema električno energijo brez zahtevanih ali dogovorjenih merilnih naprav ali mimo njih ali če onemogoča pravilno registriranje merilnih podatkov. Njegov peti odstavek pa določa, da sta za obveznosti v primeru neupravičenega odjema solidarno in neomejeno odgovorna imetnik soglasja za priključitev in dejanski odjemalec energije. Ker ugotavljanje solidarne odgovornosti izključuje uporabo pravil o neupravičeni obogatitvi, ima zahtevek iz petega odstavka 57. člena Splošnih pogojev naravo odškodninskega zahtevka. Posledično je napačen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da se tožnica ne more razbremeniti odgovornosti za vračilo vrednosti mimo števca porabljene električne energije, čeprav je vse zadeve v zvezi z nepremičnino prenesla na svojega vnuka. Pri solidarni odgovornosti mora biti namreč ugotovljena odgovornost oziroma krivda vsakega posameznega kršilca za točno določeno kršitev. Če nekdo ni individualno odgovoren, ni odgovoren niti solidarno z drugo osebo (186. člen v zvezi z 395. člen OZ). Ker toženka odjema električno energijo iz distribucijskega omrežja na podlagi pogodbenega odnosa s tožnico, predstavlja neupravičen odjem kršitev njenih pogodbenih obveznosti. To pa pomeni, da se lahko odgovornosti razbremeni v skladu z 240. členom OZ v primerih, če ni mogla preprečiti, ne odpraviti in se tudi ne izogniti okoliščinam, ki so privedle do neupravičenega odjema.

9. Ker ima toženkina odgovornost naravo poslovne odškodninske odgovornosti, se mora za presojo zastaranja uporabiti prvi odstavek 352. člena OZ, ki določa, da odškodninska terjatev tožnice zastara v treh letih, odkar je zvedela za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Glede na to, da je tožnica za neupravičen odjem in za povzročitelja zvedela 9. 9. 2010, je predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine z dne 4. 2. 2013 vložen pravočasno. Pritožbena navedba o enoletnem zastaralnem roku na podlagi 1. točke prvega odstavka 355. člena torej ni utemeljena.

10. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je toženka vse redne zadeve v zvezi z nepremičnino prenesla na svojega vnuka. Nima pa sodba razlogov o tem, kaj „prenos zadev“ pomeni za nedovoljen priklop na omrežje. Toženka je tudi ugovarjala, da zaradi zdravstvenega stanja ni bila sposobna nadzora nad omarico.

11. Ker sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o aktivni legitimaciji tožnice, jo je bilo zaradi kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP potrebno razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). V ponovljenem sojenju bo sodišče moralo tožnico v skladu z 285. členom ZPP pozvati na predložitev pogodbe, s katero je utemeljevala svojo aktivno legitimacijo. V primeru, da bo tožnica aktivno legitimacijo izkazala, bo moralo presoditi, ali obrambne navedbe toženke predstavljajo razloge za razbremenitev njene odgovornosti v skladu z 240. členom OZ.

12. Na podlagi 1. odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi svoje odločbe presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so bile bistvenega pomena za sprejem drugostopenjske odločbe. Posledično se ni opredelilo do ostalih navedb pritožbe.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.