Jedro

Pravdno sodišče ne more v isti zadevi ugotoviti obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca, če je bil ta v kazenskem postopku oproščen obtožbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi morale tožene stranke solidarno plačati tožeči stranki znesek 6,107.809,14 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Obenem je tožeči stranki naložilo, da mora prvotoženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 2.760,59 EUR, drugotoženi stranki v višini 2.914,94 EUR ter tretje in četrtotoženi stranki v višini 3.154,52 EUR, v primeru zamude vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni v njeno korist oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Drugotožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo. Preostale tožene stranke na pritožbo niso odgovorile.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bili s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani V K 74211/2010 z dne 14.9.2011 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 74211/2010 z dne 23.2.2012 obdolženi prvotoženec, drugotoženec in tretjetoženec pravnomočno oproščeni obtožbe, da naj bi storili drugotoženec in tretjetoženec kaznivo dejanje goljufije, kaznivo dejanje overitve lažne listine in kaznivo dejanje ponarejanja listin, prvotožena pravna oseba pa kaznivo dejanje po 6. točki 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD). Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da ni podan niti civilni delikt, saj ni izkazala protipravnost (nedopustnost) kot eden od elementov, brez katerega ni odškodninske obveznosti povzročitelja škode. Sodišče prve stopnje je presodilo tudi navedbe tožeče stranke o usklajenem ravnanju vseh toženih strank, ki jih ponovno izpostavlja pritožba, vendar je pravilno ocenilo, da nedopustnost ni podana, čeprav bi bile stranke med seboj povezane. V zvezi s tem se je opredelilo, da ni nič nedopustnega v tem, da je turistični aranžma naročil (in koristil) tretjetoženec, po spremembi dogovora o plačilu pa ga je plačal prvotoženec (namesto četrtotoženca kot je bilo prvotno dogovorjeno). Prav tako za odločitev o protipravnosti ni pomembno, kdo je podal reklamacijo (plačnik ali koristnik turističnega aranžmaja) oziroma komu je bil podan odgovor nanjo. Bistveno je, da je bila tožeča stranka z reklamacijo seznanjena. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo v zvezi s prenosom terjatev na novega upnika – s prvotoženca na drugotoženca, da veljavna zakonodaja dopušča odstop terjatve, pri čemer soglasje dolžnika (tožeče stranke v tej zadevi) ni potrebno (417. člen in nadaljnji Obligacijskega zakonika, OZ). Prvostopno sodišče je tudi pravilno obrazložilo, da se ne more spuščati v (ponovno) presojo utemeljenosti bremepisa in reklamacije turističnega aranžmaja oziroma z njima povezanega odškodninskega zahtevka prvotožene stranke, saj je bilo o tem že pravnomočno odločeno v zadevi Okrajnega sodišča v Ljubljani VI Ig 2003/11878 (res iudicata). Zatrjevanje, da je pravnomočna odločitev nezakonita oziroma napačna, ne more privesti do ponovnega odločanja o isti stvari (pravilo ne bis in idem). Pritožbeno sodišče z navedenimi zaključki prvostopnega sodišča soglaša. 6. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker je mimo trditvene podlage in v nasprotju s pravili o prekluziji dopustilo vpogled v „originaren račun“ (priloga B13), in zaslišanje zakonitega zastopnika tožeče stranke v zvezi s tem računom, kar naj bi bilo v nasprotju s 5. členom ZPP in z ustavno zagotovljeno enakostjo pred zakonom. Gre za račun, katerega fotokopijo je v spis vložila že tožeča stranka (prim. prilogo A3). Bistveno pa je, niti navedena listina niti izpovedba zakonitega zastopnika tožeče stranke v zvezi z njo ne predstavlja odločilnega dokaza, na katerem bi sodišče prve stopnje gradilo nosilne razloge izpodbijane sodbe. S tem se pokaže, da tudi če bi bile navedene kršitve podane, niso mogle vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP).

7. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ko je zavrnilo kot prepozne sicer pravočasno predložene dokaze tožeče stranke z vlogo z dne 27.9.2012 in na naroku dne 3.10.2012 (priloge A31 do A33). Z zatrjevanjem nasprotja z listinami v spisu pritožnica v bistvu uveljavlja kršitev določb 286. člena oziroma drugega odstavka 362. člena ZPP. Vendar je sodišče prve stopnje navedene dokaze pravilno zavrnilo kot prepozne, saj gre bodosi za dokaze, za katere tožeča stranka ni pojasnila, da jih brez svoje krivde ni mogla pravočasno predlagati v dotedanjem postopku, bodisi za dokaze, za katere tožeča stranka ni pravočasno podala ustrezne trditvene podlage. Dokazi namreč ne morejo nadomesti manjkajočih trditev. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na izčrpno obrazložitev v točki 7 in 8 prvostopne sodbe.

8. Ne drži pritožbeni očitek, da izvedensko mnenje ni bilo pridobljeno izven pravde, pač pa „za potrebe kazenskega postopka“. Iz cit. mnenja (priloga A31) izhaja, da je bilo pridobljeno po naročilu tožeče stranke, torej je lahko upoštevano le kot navedba tožeče stranke, ne pa kot dokaz, kot je pravilno pojasnilo že prvostopno sodišče. 9. Končno niti pritožba ne pojasni, v čem je za presojo protipravnosti odločilno, da je tožeča stranka tekom postopka izvedela, da imata prvotožena stranka in četrtotožena stranka isti naslov oziroma naknadna sprememba njunega naslova. Nepomembne so tudi trditve o tem, katera od strank je preko odvetnika vložila reklamacijo v zvezi s turističnim aranžmajem, kot je že pojasnjeno zgoraj.

10. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo v pritožbi zatrjevane kontradiktornosti v obrazložitvi sodišča prve stopnje med točko 7 in 8 ter 18. Čeprav je tožeča stranka prekludirana s posameznimi dokazi, pridobljenimi iz kazenskega spisa, ker jih je v ta spis predložila prepozno, to ne vpliva na vezanost pravdnega sodišča na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo v smislu 14. člena ZPP. Kot je že pojasnilo prvostopno sodišče, pravdno sodišče ne more v isti zadevi ugotoviti obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca, če je bil ta v kazenskem postopku oproščen obtožbe. V zvezi z dokaznim predlogom za vpogled v kazenski spis, ki naj bi bil podan pravočasno, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tak dokazni predlog preohlapen, saj lahko stranka predlaga le vpogled v točno določene listine v spisu, da bi bil njen dokazni predlog upošteven.

11. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da naj bi zbrano dokazno gradivo potrjevalo odškodninsko odgovornost toženih strank, saj tožeča stranka ni zadostila niti trditvenemu bremenu.

12. Pritožbene navedbe glede pravdnih stroškov, ki naj bi bili odmerjeni v nasprotju z odvetniško tarifo, so nekonkretizirane in neutemeljene. Pritožbeno sodišče neskladja z odvetniško tarifo pri odmeri stroškov ni zasledilo.

13. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pritožbene trditve, ki so bile po njegovi presoji bistvene za odločitev (oziroma na tiste, ki niso bile očitno neutemeljene ali nerelevantne). Ker niso podani pritožbeni razlogi in tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ter prvega odstavka 155. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka. Drugotožena stranka pa z odgovorom na pritožbo glede na njegovo vsebino ni dobrinesla k razjasnitvi zadeve, zato tudi ona sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.