Jedro

ZDR-1 v šestem odstavku 62. člena res določa, da uporabnik za izplačilo plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja delavcu za obdobje, ko je delavec pri njem opravljal delo, odgovarja subsidiarno. Vendar pa je, upoštevaje ustaljeno sodno prakso glede posledic zlorab pogodbenih in delovnih razmerij z namenom oškodovanja delavcev pri prejemkih iz delovnega razmerja, treba v tem primeru preseči določbo šestega odstavka 62. člena ZDR-1 in odgovornost druge toženke izenačiti z odgovornostjo delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja.

Izrek

I.Pritožbe se zavrnejo in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Prva tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 612,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

III.Druga tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 612,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženkama naložilo, da sta dolžni tožniku za obdobje od 13. 7. 2018 do 13. 10. 2020 solidarno plačati razlike v plačah, regres za letni dopust za leti 2019 in 2020 ter 13. plačo za leto 2018, 2019 in 2020 v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe (I. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka) in da sta toženki zavezanki za plačilo sodne takse v deležu 54 % (IV. točka izreka).

2.Zoper sodbo se pritožujejo vse stranke.

3.Tožnik se pritožuje zoper odločitev v III. točki izreka zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v tem delu spremeni tako, da toženki krijeta 77 % stroškov postopka, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je z zahtevkom po temelju zoper obe toženki v celoti uspel, zato meni, da bi moralo sodišče pri odmeri stroškov ločeno vrednotiti uspeh glede temelja in glede višine tožbenega zahtevka. Aritmetična sredina obeh pa predstavlja njegov uspeh, ki je 77 %.

4.Prva toženka pa uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper njo v celoti zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Sodišču prve stopnje očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ker ni ugotovilo bistvenih elementov podjema oziroma podizvajalske pogodbe. Trdi, da iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnik opravljal delo po navodilih in pod nadzorom prve toženke, ki mu je tudi odrejala delo. Druga toženka je pri njej naročala storitev, prva toženka pa je ocenila, kateri delavci so to storitev usposobljeni opravljati. Druga toženka je leta 2019 spremenila sistem izvajanja storitev z zunanjimi izvajalci tako, da je spoštovala določbe ZUTD in ZDR-1. Na terminalu A. je zaradi specifičnosti pretovora ohranila izvajanje storitev na podlagi podjemnih pogodb. Sodišču prve stopnje očita, da je v nasprotju z izvedenimi dokazi zaključilo, da se ni nič spremenilo glede na prejšnji sistem. Pri tem je napačno povzelo izpovedi prič. Član uprave druge toženke oziroma bivši vodja terminala A. B. B. je izpovedal, da je število kombijev (delavcev), ki jih naročijo pri izvajalcu, odvisno od količine dela; komunicirajo z odgovorno osebo izvajalca, nato pa je prva toženka delo izvajala sama. Prokurist prve toženke pa je izpovedal, da jim druga toženka da navodilo, katere avtomobile kam pripeljati, ostalo pa je v domeni prve toženke. Bivši svetovalec uprave druge toženke C. C. pa je izpovedal, da naročajo pristaniške storitve, prenos avtomobilov; v novem sistemu pa je druga toženka nadzorovala le kvaliteto in količino ter varnost na delovišču. Smiselno enako je izpovedal tudi D. D. Iz izpovedb prič torej izhaja, da delavci druge toženke niso dajali navodil tožniku, pač pa pristojnemu vodji prve toženke. Tožnik tako ni bil vključen v delovni proces druge toženke. Nadalje navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zoper prvo toženko zavrniti, saj je tožniku poravnala vse obveznosti na podlagi sklenjenih pogodb o zaposlitvi. Meni, da ni podlage za solidarno odgovornost toženk. Odločitev sodišča prve stopnje je v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, ki je v istovrstni zadevi presodilo, da je bila tožnikov dejanski delodajalec druga toženka. Navaja še, da ni bila seznanjena s kolektivno pogodbo in drugimi splošnimi akti druge toženke, oziroma ni imela podatkov o tem, kakšno plačo prejemajo delavci druge toženke na delovnih mestih, katerih delo je opravljal tožnik.

5.Tudi druga toženka uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo kot prepozno zavreči, saj je bila vložena po poteku 30‑dnevnega roka od sklenitve sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Navaja, da je tekom spornega obdobja prišlo do sprememb v naravi pogodbenega razmerja med toženkama, pri čemer obstajajo med izvajalci pristaniških storitev in zunanjimi pogodbenimi sodelavci bistvene razlike, zato teh dveh modelov ni mogoče enačiti. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje arbitrarna, nejasna, nerazumljiva in sama s sabo v nasprotju ter predstavlja nedopusten poseg v tožnikovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in v pravico do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave. Sodišče prve stopnje ne bi smelo ugoditi denarnemu tožbenemu zahtevku, saj zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja sploh ni bil postavljen. Poudarja, da je zmoten zaključek, da so bili med strankama podani elementi delovnega razmerja, kar naj bi bilo podlaga za obstoj agencijskega dela, pri čemer je bila v tem primeru družba IPS ustrezno registrirana za opravljanje tovrstne dejavnosti. Ob stališču, da gre za posredovanje delavcev, pa je njena odgovornost skladno s šestim odstavkom 62. člena ZDR-1 zgolj subsidiarna. Meni, da tudi če obravnavano pravno razmerje štejemo kot posredovanje delavcev (čeprav trdi, da gre za podjemno pogodbo), ni utemeljenih razlogov za najstrožjo sankcijo, to je, da se ji naloži odgovornost kot da je tožnikov dejanski delodajalec. Takšna odločitev predstavlja poseg v ustavno pravico do svobodne gospodarske pobude. Meni, da ni razlogov za odstop od ustaljenega stališča, da je izplačilo plač lahko le posledica ugotovitve obstoja delovnega razmerja, ki ga sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Pri družbi IPS je naročala storitve, kar ne kaže na obstoj delovnega razmerja s tožnikom, zato mu ne more odgovarjati kot delodajalec. Sodišču prve stopnje očita, da je sprejelo zaključek o zlorabi nezakonitega poslovnega modela, ne da bi opravilo dokazno presojo po 8. členu ZPP. Dokazne ocene ni obrazložilo, kar predstavlja tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. ter 25. člena Ustave. Pritožuje se tudi zoper odločitev o višini tožbenega zahtevka. Trdi, da tožnik glede višine zahtevka ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu. Odločitev o višini zahtevka pa ni pravilna tudi zato, ker temelji na povprečni vrednosti izplačil na konkretnih delovnih mestih, pri čemer tožnik ni dokazal, da bi ga toženka štela za povprečnega delavca oziroma da bi bil povprečen delavec. Ob odsotnosti ustreznih trditev in dokazov pa bi lahko sodišče upoštevalo kvečjemu podatek o povprečni osnovni plači na konkretnem delovnem mestu. Dodatki se namreč niso plačevali kar vsem, pač pa le, če so delavci izpolnjevali vnaprej predpisane pogoje. Sodišče prve stopnje pa s tem v zvezi ni opravilo nobene presoje. Odsotnost razlogov pa je podana tudi glede odločitve o plačilu regresov za letni dopust, poslovno uspešnost in božičnico.

6.Tožnik v odgovorih na pritožbi toženk obrazloženo prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi kot neutemeljeni zavrne. Priglaša stroške odgovorov na pritožbi.

7.Druga toženka v odgovoru na tožnikovo pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

8.Pritožbe niso utemeljene.

9.Druga toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja pri ugovoru, da je tožba prepozna, ker je bila vložena po poteku 30-dnevnega roka od prenehanja delovnega razmerja tožnika s prvo toženko. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, tožnik v tem postopku ne vtožuje ugotovitve obstoja delovnega razmerja pri drugi toženki (pri kateri se je tudi sicer zaposlil že naslednji dan po prenehanju delovnega razmerja s prvo toženko)

, zato prekluzivni rok za sodno varstvo iz tretjega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) v tej zadevi ne pride v poštev. Obstoj delovnega razmerja tožnika z drugo toženko ni niti predhodno vprašanje v tej zadevi, kot to zmotno navaja slednja v pritožbi. Tožnik je namreč zahteval od toženk (zgolj) plačilo denarnih terjatev iz delovnega razmerja na več pravnih podlagah, primarno na podlagi določil ZDR-1 o zagotavljanju dela delavcev drugemu uporabniku, na podlagi katerih (upoštevaje tudi sodno prakso, ki se je izoblikovala v zvezi z zlorabami pogodbenih oziroma delovnih razmerij) je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku tudi ugodilo.

10.Tožnik zahteva plačilo prejemkov iz delovnega razmerja v obdobju, ko je bil v delovnem razmerju pri prvi toženki, delo pa je ves ta čas opravljal pri drugi toženki. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila prva toženka v tem obdobju sicer vpisana v register oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku. Vendar pa pogodbi o zaposlitvi, ki ju je s tožnikom v tem obdobju sklenila, ne vsebujeta sestavin, kot jih predvideva 61. člen ZDR-1, oziroma iz njiju sploh ne izhaja, da bi bilo med strankama dogovorjeno, da bo tožnik delo opravljal pri drugih uporabnikih. Prav tako toženki nista sklenili dogovora med uporabnikom (druga toženka) in delodajalcem za zagotavljanje dela (prva toženka) v smislu določb 62. člena ZDR-1. Toženki sta imeli sklenjeno pogodbo o opravljanju storitev oziroma kasneje okvirni sporazum za izvajanje storitev. Kljub temu je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je prva toženka po vsebini dejansko izvajala dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku v smislu določil 59. do 63. člena ZDR-1 in tako tožnika napotila k drugi toženki opravljat delo, kar je v primeru tožnika trajalo kar šest let. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe prokurista prve toženke še ugotovilo, da je druga toženka od prve toženke celo zahtevala, da (formalno) ne nastopa kot agencija za posredovanje delavcev.

11.Dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je način poslovnega modela toženk po vsebini predstavljal posredovanje delavcev s strani delodajalca (prve toženke) uporabniku (drugi toženki), je skrbna in prepričljiva ter skladna z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zato jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se nanjo v izogib ponavljanju sklicuje. Dokazna ocena je tudi ustrezno obrazložena, tako da je izpodbijano sodbo vsekakor mogoče preizkusiti. Izpodbijana sodba ima tudi sicer razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato obe toženki v pritožbi neutemeljeno uveljavljata postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12.Toženki tako v pritožbah neutemeljeno vztrajata na stališču, da je imelo poslovno sodelovanje med njima tudi dejansko naravo podjemne pogodbe oziroma pogodbe o opravljanju storitev. Predmet pogodbene obveznosti prve toženke dejansko ni bila oprava posla ali storitve, pač pa zagotovitev določenega števila delavcev (glede na naročilo druge toženke), med njimi tudi tožnika, ki je prvotni del vtoževanega obdobja pri drugi toženki opravljal delo kontrolorja, kasneje pa voznika avtomobilov na terminalu A. Četudi je druga toženka v letu 2020, ko je tožnik opravljal delo voznika, nekoliko spremenila sistem storitev z zunanjimi izvajalci (s prvo toženko), je bilo bistvo še vedno zagotavljanje potrebnega števila delavcev. Čeprav je druga toženka takrat od prve toženke naročala število kombijev, je s tem še vedno naročala delavce, saj se je z vsakim kombijem na terminal pripeljalo osem voznikov avtomobilov, ki jih je druga toženka potrebovala za prevoze avtomobilov na terminalu A. Iz izpovedb prič, ki jih v pritožbi citira prva toženka, ne izhajajo drugačni zaključki. Iz njih jasno izhaja, da se je število kombijev (delavcev) naročalo glede na količino dela; da je druga toženka dajala navodila, katere avtomobile kam in kje peljati; ter nadzorovala kvaliteto in količino ter varnost na delovišču. Čeprav iz njihovih izpovedb izhaja, da je imel glede tega določene pristojnosti tudi vodja prve toženke, to ne spremeni zaključka, da je tožnik delo opravljal v organiziranem delovnem procesu (premika vozil) druge toženke. Kot rečeno, pa je bistveno, da je prva toženka drugi toženki zagotavljala potrebno število delavcev glede na njene dnevne potrebe. Zato je njun poslovni model ne glede na formalno poimenovanje pogodbe po vsebini predstavljal pogodbo o posredovanju delavcev v smislu že navedenih določil ZDR-1. Posledično je bil tožnik v vtoževanem obdobju upravičen do plačila za delo glede na kolektivno pogodbo in splošne akte, ki zavezujejo drugo toženko (drugi odstavek 61. člena in drugi odstavek 63. člena ZDR-1). Toženki sta se namreč s takšnim načinom poslovanja izognili prav temu, da bi bili delavci (tudi tožnik) upravičeni do pravic, upoštevaje določbe zakona, kolektivnih pogodb in splošnih aktov, ki zavezujejo drugo toženko.

13.Neutemeljen in nerazumljiv je pritožbeni očitek druge toženke, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje o podanih elementih delovnega razmerja med njo in tožnikom ter da je vzpostavitev delovnega razmerja nedopusten in nesorazmeren poseg, saj sodišče prve stopnje obstoja delovnega razmerja tožnika z drugo toženko v vtoževanem obdobju ni ugotavljalo, še manj pa ugotovilo. Neutemeljeno je tudi stališče toženk, da bi lahko za tožnikove terjatve odgovarjala (zgolj) druga toženka le v primeru, če bi bilo ugotovljeno, da je bila tožnikov dejanski delodajalec. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno in jasno obrazložilo, da prva toženka tožniku za vtoževane terjatve iz delovnega razmerja odgovarja kot njegov delodajalec, druga toženka pa kot uporabnik.

14.ZDR-1 v šestem odstavku 62. člena res določa, da uporabnik za izplačilo plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja delavcu za obdobje, ko je delavec pri njem opravljal delo, odgovarja subsidiarno. Vendar pa je sodišče prve stopnje, upoštevaje ustaljeno sodno prakso glede posledic zlorab pogodbenih in delovnih razmerij z namenom oškodovanja delavcev pri prejemkih iz delovnega razmerja2, pravilno obrazložilo, da je treba v tem primeru preseči določbo šestega odstavka 62. člena ZDR-1 in odgovornost druge toženke izenačiti z odgovornostjo delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja. Druga toženka je namreč sama zahtevala tak način poslovanja; s prvo toženko sklenjena podjemna pogodba in okvirni sporazum o opravljanju storitev sta bila le navidezna in kažeta na očitno nezakonitost in zlorabo poslovanja toženk na škodo (denarnih prejemkov) tožnika; pri čemer je tožnik na tak način delal kar šest let, kar presega razumen standard začasnosti, ki je bistvo agencijskega dela.3 Takšna zloraba pomeni kršitev temeljnih načel obligacijskega in delovnega razmerja (načela vestnosti in poštenja ter prepovedi zlorabe pravic iz 5. in 7. člena Obligacijskega zakonika - OZ), ki ne more uživati varstva. Če je dokazana, je njene posledice mogoče sanirati edino tako, da toženki vzpostavita takšen položaj glede denarnih terjatev iz delovnega razmerja, kot da zlorabe ne bi bilo.

15.Za tožnikovo prikrajšanje pri prejemkih iz delovnega razmerja pa je enako odgovorna tudi prva toženka kot delodajalec, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o solidarni odgovornosti obeh toženk.4 Prva toženka, ki je tudi sicer aktivno sodelovala v nezakonitem poslovnem modelu v škodo tožnika in mu tako izplačevala nižjo plačo od tiste, ki mu je pripadala na podlagi drugega odstavka 61. člena ZDR-1, se kot delodajalec ne more razbremeniti odgovornosti do svojega delavca. Upoštevaje navedeno so nerelevantne pritožbene navedbe prve toženke, da naj ne bi bila seznanjena s kolektivno pogodbo in drugimi splošnimi akti druge toženke. Gre namreč za razmerje med toženkama, ki ni predmet tega postopka.

16.Glede na izčrpno in razumljivo obrazložitev sodišča prve stopnje so tako neutemeljeni pritožbeni očitki druge toženke o nejasni, neobrazloženi in arbitrarni odločitvi. Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe druge toženke o kršitvi pravic iz 22., 25. in 74. člena Ustave RS, saj taka razlaga pravnih norm ni v neskladju z uveljavljenimi razlagalnimi metodami niti ni sprejeta na podlagi arbitrarnih razlogov. Odločitev tudi ne posega v pravico do enakega varstva pravic v postopku, saj sta imeli toženki vse možnosti, da se izjavita v povezavi z navedeno pravno podlago, iz že citirane obsežne in ustaljene sodne prakse v zvezi s podobnimi spori5 pa izhaja, da ne gre za očitno napačno odločitev sodišča prve stopnje; prav tako sodno ugotovljene posledice specifičnega poslovnega modela, ki pomeni zlorabo pravic, že pojmovno ne morejo posegati v svobodno gospodarsko pobudo strank.

17.Ker je tožnik od prve toženke prejemal nižje prejemke, kot bi jih moral prejemati glede na predpise, ki zavezujejo drugo toženko, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je upravičen do vtoževanega plačila razlike med temi prejemki, torej med prejemki, ki mu jih je izplačala prva toženka, in prejemki, ki bi mu pripadali, če bi bil zaposlen pri drugi toženki. O višini prikrajšanja je pravilno odločilo glede na dejansko prejete prejemke tožnika (prejete od prve toženke) in glede na povprečne prejemke delavcev druge toženke na delovnem mestu kontrolor oziroma LTD.

18.Niso utemeljene pritožbene navedbe druge toženke, da tožnik ni podal ustreznih trditev in dokazov glede višine tožbenega zahtevka. Tožnik je podal ključne trditve, ki so omogočale odločitev o tožbenem zahtevku po višini. Dokaze, s katerimi je razpolagal, je predložil, v zvezi z izračunom razlike v plači pa je predlagal postavitev izvedenca finančne stroke. Glede dokazil, ki jih ni imel, a jih je štel kot pomembna za odločitev o višini tožbenega zahtevka, je utemeljeno predlagal njihovo pridobitev od toženke. Glede na kompleksnost izračuna plače in številčnost v zvezi s tem zahtevanih podatkov za celotno vtoževano obdobje pa bi bilo tudi prestrogo od tožnika zahtevati, da bi moral podati prav vse trditve in dokaze, potrebne za tak izračun,6 sploh ker formalno niti ni bil delavec druge toženke in mu zato tudi niso mogle biti znane vse sestavine plač toženkinih delavcev. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je tožnik zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu glede višine tožbenega zahtevka. Ker sodišče prve stopnje, kot že obrazloženo, tožbenemu zahtevku ni ugodilo na odškodninski podlagi, pa niso relevantne pritožbene navedbe, da naj tožnik ne bi navedel vseh elementov odškodninske odgovornosti.

19.Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo tožnikovemu predlogu, da se pri izračunu razlik v plačah upoštevajo povprečne vrednosti izplačil na relevantnih delovnih mestih. Toženki temu, da je bil tožnik primerljiv s povprečnim delavcem, nista konkretizirano ugovarjali; tudi sicer pa je imela druga toženka podatke o delu svojih zaposlenih in njihovih plačah, zato bi lahko dokazala, da je bil tožnik manj uspešen od povprečja. Individualni izračun za tožnika pa bi bilo zaradi pomanjkljivih in tudi neugotovljivih podatkov (npr. osebne delovne uspešnosti) tudi sicer nemogoče pravilno opraviti. Kot izhaja že iz samih pritožbenih navedb, je plačni sistem pri drugi toženki zelo razčlenjen in odvisen od vrste podatkov (osnovne plače, delovne uspešnosti - osebne in skupinske, ki se ocenjuje vsake tri mesece, dodatkov iz razporeditve delovnega časa, ki se ločeno vrednotijo glede na pogoje, v katerih se delo opravlja, delavci so upravičeni še do več drugih dodatkov, ...). Brez natančnih tovrstnih podatkov pa individualnega izračuna ne bi bilo mogoče pravilno narediti.

20.Drži sicer pritožbeno stališče druge toženke, da se plačilo za delo na določenem delovnem mestu razlikuje od delavca do delavca in je odvisno od pogojev dela in napredovanj itd., vendar pa to ne pomeni, da bi bil tožnik ob odsotnosti konkretnih podatkov o opravljanju dela upravičen le do razlike do osnovne plače, ki bi jo imel pri drugi toženki, za kar se v pritožbi zavzema slednja. Tožnik bi moral skladno z že navedenimi določili ZDR-1 prejeti takšno plačo kot delavci druge toženke, torej ne zgolj osnovne plače, pač pa tudi dodatke in druge dele plače. Druga toženka pa tudi sicer z ničemer ne konkretizira, kakšen plačni položaj bi glede na vsebino in obseg dela, ki ga je tožnik opravljal pri njej, temu v vtoževanem obdobju morala zagotavljati z vidika njene podjetniške kolektivne pogodbe in splošnih aktov, ki bi veljali tudi zanj, če bi toženki ravnali zakonito in ne bi zlorabili poslovnega modela sodelovanja. Zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek druge toženke, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, ali je tožnik izpolnjeval posebne pogoje za plačilo posameznih dodatkov po njeni kolektivni pogodbi. Kot že obrazloženo, je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz podatkov druge toženke o povprečnih plačah tožniku primerljivih delavcev, ki vsebujejo tudi vse dodatke k plači po kolektivni pogodbi druge toženke.

21.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek druge toženke, da izpodbijana sodba nima nobenih razlogov glede regresa za letni dopust, poslovne uspešnosti in božičnice. Sodišče prve stopnje je v točki 37 obrazložitve izpodbijane sodbe navedeno obrazložilo, pri čemer sta v prisojenih zneskih 13. plače upoštevani tako poslovna uspešnost kot božičnica skupaj, toženki pa samim zneskom nista obrazloženo nasprotovali.

22.Tožnik pa se v pritožbi neutemeljeno zavzema, da bi moralo sodišče pri izračunu pravdnih stroškov uspeh strank vrednotiti ločeno po temelju in po višini in za končni uspeh vzeti rezultat izračuna aritmetične sredine med obema ločeno ugotovljenima deležema uspeha. Vsak dajatveni zahtevek ima namreč svojo podlago oziroma temelj, zato ni razlogov za ločeno vrednotenje uspeha (po temelju in višini).7

23.Ker torej niso podani v pritožbah uveljavljani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbe kot neutemeljene zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24.Stranke s pritožbami niso uspele, zato krijejo same svoje stroške sestave pritožb; druga toženka pa tudi odgovora na pritožbo tožnika, saj ta ni prispeval k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek; toženki pa sta dolžni tožniku povrniti stroške odgovorov na njuni pritožbi (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvima odstavkoma 154. člena in 155. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožniku skladno z določili Odvetniške tarife za sestavo vsakega od odgovorov na pritožbo priznalo 1000 točk in 2 % za materialne stroške, kar (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) znaša 612,00 EUR, ki sta jih toženki dolžni tožniku povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

-------------------------------

1Tak tožbeni zahtevek bi bil tudi sicer neutemeljen, saj mu tudi za obdobje, ko je bil zaposlen pri prvi toženki, ne bi bilo mogoče priznati še delovnega razmerja pri drugi toženki.

2Vrhovno sodišče RS je v podobnih sporih zoper drugo toženko (npr. sodba in sklep VSRS VIII Ips 9/2022 z dne 13. 12. 2022, sodbe in sklepi VIII Ips 8/2022, VIII Ips 10/2022, VIII Ips 11/2022, VIII Ips 12/2022, VIII Ips 13/2022, VIII Ips 18/2022, vse z dne 20. 12. 2022) izhajalo iz omejitve avtonomije pogodbenih strank delovnega razmerja, določene v 9. členu ZDR-1, in iz 13. člena ZDR-1 izhajajoče vezanosti na temeljna načela civilnega prava, kot so vestnost in poštenje, prepoved povzročanja škode, prepoved zlorabe pravic, itd. V poslovanju in opravljanju dela delavcev, kot je bil tožnik, v katerega je bilo vključenih več družb, je prepoznalo specifični poslovni model druge toženke in nekaterih drugih družb, ki po vsebini in namenu ni prikrival le posredovanja delavcev uporabniku, temveč tudi delovno razmerje. Zato je obrazložilo, da odgovornost druge toženke ni le klasična odškodninska, ampak je enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja. Obravnava se v okviru reparacijskega zahtevka iz delovnega razmerja, kot ga je tožnik postavil v tem sporu. Le na tak način bo položaj tožnika, v katerem se je znašel zaradi zlorabe, saniran.

3Obstoj pravilno registrirane in vpisane dejavnosti zagotavljanja delavcev uporabniku ne more biti ovira za ugotovitev zlorabe (že opisanega poslovnega modela) na škodo tožnika. Sodišče EU je namreč v zadevi C-681/18 med drugim poudarilo, da je namen Direktive 2008/104/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. 11. 2008 o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela tudi ta, da delo prek agencij ne postane stalen položaj delavca, zaposlenega pri taki agenciji; za indic za zlorabo zaporednih napotitev lahko gre, če zaporedne napotitve istega delavca zaposlenega pri agenciji, v isto podjetje uporabnika, privedejo do obdobja zaposlitve v tem podjetju, ki je daljše od tistega, ki ga je mogoče razumno šteti za začasno.

4Prim. sodbo in sklep VSRS VIII Ips 19/2022, predvsem 17. točko obrazložitve in opombo 10.

5Glej opombo 2.

6Prim. sklep VS RS VIII Ips 14/2024.

7Prim. sodbo VSRS II Ips 196/2016.

Zveza: