Jedro

Zmotno je stališče, da bi toženec (kot darovalec) tožniku (kot obdarjencu) dejansko izročil nepremičnino le, če bi mu izstavil tudi zemljiškoknjižno dovolilo. Zadošča, da je stvar obdarjencu dejansko prepusti v posest tako, da obdarjenec nepremičnino lahko uživa. Vprašanje prenosa lastninske pravice je treba obravnavati kot dolžnost darovalca v zvezi z izpolnitvijo pogodbe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

II. Odločanje o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi tretjega in četrtega odstavka 318. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) izdalo zavrnilno zamudno sodbo. Kljub molku tožene stranke, ki v postavljenem roku ni podala odgovora na tožbo, je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo lastninske pravice v korist tožeče stranke pri v izreku navedenih nepremičninah, last tožene stranke. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek za podpis in notarsko overitev darilne pogodbe z v izreku navedenim besedilom pogodbe ter za plačilo pravdnih stroškov. Tako je odločilo po ugotovitvah, da zaradi nedoločenosti in nedoločljivosti predmeta pogodbe v listini, ki je priložena k tožbi, pravdni stranki nista sklenili veljavne darilne pogodbe, pač pa le neveljavno darilno obljubo, zato tožeča stranka ne more zahtevati izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila niti sklenitve darilne pogodbe.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja pritožbena razloga nepravilne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb 318. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvemu sodišču pred drugim sodnikom. Navaja, da je napačno je uporabljeno materialno pravo prvega odstavka 38. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) o določljivosti predmeta pogodbe. Pogodba z dne 15. 10. 2001 je vsebovala dovolj določne podatke, da je bilo mogoče določiti predmet pogodbe (vse nepremičnine v lasti darovalca, ki so vpisane v pogodbi naštetih katastrskih občinah). Pogodba kot zavezovalni posel je bila zato veljavno sklenjena. Napačna je tudi pravna presoja predložene listine kot darilne obljube in uporaba 47. člena Zakona o notariatu. Ni šlo za darilno pogodbo niti za darilno pogodbo za primer smrti, za veljavnosti katerih se po navedenem zakonskem določilu zahteva posebna obličnost - notarski zapis, pač pa za enostavno darilno pogodbo, za katero taka obličnost ni bila nikoli predpisana. Pisna pogodba, s katero razpolaga tožeča stranka, ni sposobna za vpis v zemljiško knjigo. Vendar gre za zavezovalni posel, ki toženo stranko zavezuje k izpolnitvi pogodbe, tožeči stranki pa daje tožbeno upravičenje za izposlovanje zemljiškoknjižnega dovolila. Podredni zahtevek (za sklenitev pogodbe) je bil postavljen le iz previdnosti, zaradi oklevanje sodišča z izdajo zamudne sodbe. Bistveno so kršene določbe 318. člena ZPP, ker ni pogojev za izdajo zavrnilne zamudne sodbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče izda zamudno sodbo, če so izpolnjeni taksativno določeni pogoji iz člena 318 ZPP, ki so procesne ali materialnopravne narave. Z njo se tožbenemu zahtevku ugodi, če tožena stranka na pravilno vročeno tožbo v določenem roku (30 dni) ne odgovori in če ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP), utemeljenost tožbenega zahtevka pa izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, in če ta niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik sam ali s splošno znanimi dejstvi. V obravnavanem primeru je sodišče izdalo zavrnilno zamudno sodbo, ki jo je mogoče izdati na podlagi tretjega in četrtega odstavka 318. člena ZPP. Tako je odločilo po ugotovitvi, da tožba ni sklepčna, torej da utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz tožbenih navedb in da tožeča stranka nesklepčnosti tožbe ne bi mogla odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka.

6. Pritožnik takim ugotovitvam nasprotuje in meni, da je izdana sodba v nasprotju s 318. členom ZPP. Uveljavlja sicer bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Sicer pa predstavlja izdaja zamudne sodbe v nasprotju z določbami ZPP tudi absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

7. Pasivnost toženca kot prvi pogoj za izdajo zamudne sodbe je po ugotovitvah prvega sodišča v konkretnem primeru podana (razlogi na strani 6 sodbe). Po sistemu afirmativne (pozitivne) litiskontestacije, ki je uveljavljen v našem civilnem procesnem pravu, se pasivnost toženca ocenjuje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. V postopku za izdajo zamudne sodbe ni treba ugotavljati dejanskega stanja, ampak sodišče kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi.

8. V obravnavanem primeru je prvo sodišče iz tožbe povzelo, da sta pravdni stranki 15. 10. 2001 sklenili darilno pogodbo, s katero je toženec kot oče in darovalec podaril svojemu sinu - tožniku - vse nepremičnine, navedene v tožbenem zahtevku in da podpisani osnutek darilne pogodbe zaradi pomanjkljivih zemljiškoknjižnih podatkov za podarjene nepremičnine ni izvedljiv v zemljiški knjigi. Tožeča stranka je nadalje trdila, da tožena stranka kljub realizaciji darilne pogodbe (ko je tožnik že v letu 2001 prevzel vse podarjene nepremičnine v posest in od tedaj dalje z njimi samostojno gospodari) odklanja izdajo ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila, zaradi česar vtožuje v tej pravdi. Ob ugotovljeni pasivnosti tožene stranke je moralo prvo sodišče oceniti le, če je tožbeni zahtevek, ki izhaja iz tako navedene dejanske podlage tožbe, utemeljen, torej če je sklepčen. Ko presoja sklepčnost sodbe, sodišče opredeli življenjski primer, na katerega tožnik navezuje pravno posledico. Iz njega izlušči pravno relevantna dejstva (dejansko stanje oziroma konkretni dejanski stan) ter opravi subsumpcijo teh dejstev pod pravno normo. Glede na nastanek spornega razmerja (sklenitev darilne pogodbe dne 15. 10. 2001) je sicer pravilno izhajalo iz določil ODZ o darilni pogodbi in splošnih določil ZOR o sklenitvi pogodbe. Vendar je treba pritrditi pritožniku, da jih je z napačno oceno neprerekanih tožbenih trditev in predloženih dokazov napačno uporabilo. Sodba pa tudi ne vsebuje razlogov o vseh pravno odločilnih dejstvih glede zatrjevane realizacije pogodbe in izpolnitve pogodbene obveznosti darovalca. Zato se nakazuje, da so napačno uporabljena pravna pravila tretjega odstavka 318. člena ZPP in da je izdana zavrnilna zamudna sodba v nasprotju z določili ZPP.

9. Toženec ni nasprotoval tožbenim trditvam, da sta pogodbenika dosegla soglasje volj za vse v tožbi naštete nepremičnine, natančno specificirane z identifikacijskimi znaki v posameznih katastrskih občinah. Zaradi domneve o priznanju torej štejejo za resnične. Po ugotovitvi sodišča so tudi v listini (darilni pogodbi), na katero se je skliceval tožnik, nepremičnine v istih katastrskih občinah, kot jih navaja tožba, navedene opisno - kot poslovna stavba, gradbeni objekti in kmetijska zemljišča v navedenih katastrskih občinah. Zato so njegove nadaljnje ugotovitve, da darilna pogodba ni bila sklenjena, ker ni bilo soglasja volj pogodbenikov o predmetu daritve, češ da ta ni določen niti določljiv, nerazumljive in same s seboj v nasprotju (kar je absolutna bistvena kršitev pravil pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), pa tudi materialnopravno zmotne. Po prvem odstavku 50. člena ZOR je namreč predmet obveznosti določljiv, če pogodba vsebuje podatke, s katerimi ga je mogoče določiti. Ni treba, da bi bila izpolnitev precizno določena. Zadošča, da je predmet izpolnitve ugotovljiv. Z že opisanimi neprerekanimi trditvami v tožbi v povezavi s predloženo listino, ki tožbenim trditvam ne nasprotuje, je navedenih dovolj konkretnih dejstev, da omogočajo individualizacijo predmeta darilne pogodbe.

10. Nejasni in materialno zmotni so tudi razlogi sodbe in ugotovitve o darilni obljubi, ki naj bi zaradi pomanjkljive obličnosti ne zavezovala pravdnih strank. Pritožnik je trdil, da je bila darilna pogodba kljub pomanjkljivostim v obliki v celoti realizirana, ker je podarjene nepremičnine že leta 2001 prevzel v posest in odtlej z njimi samostojno gospodari, in da toženec neutemeljeno zavrača izpolnitev pogodbe v smislu prenosa lastninske pravice nanj, zaradi česar v pravdi od njega terja izstavitev ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila. Do navedenih trditev o realizaciji darilne pogodbe se prvo sodišče ni opredelilo oziroma je zmotno menilo, da bi tožena stranka kot darovalka dejansko izročila nepremičnine tožeči stranki le z izstavitvijo overjenega zemljiškoknjižnega dovolila. Pritožbi je treba pritrditi, da za veljavnost darilne pogodbe po za ta postopek upoštevnih pravnih pravilih 943. Paragrafa ODZ ni bila potrebna pisna oblika. Zadoščala je tudi realna prepustitev darila. Če je bil predmet darila dejansko izročen obdarjencu, za veljavnost darilne pogodbe ni bila potrebna pisna oblika. Darilno pogodbo z dejansko izročitvijo (posesti) je sodna praksa ob upoštevanju pravil o realizaciji pogodbe (73. člen ZOR), na kar se je tožeča stranka v tožbenih navedbah izrecno sklicevala, priznavala tudi za nepremičnine. Tudi če pogodba o darilu ni bila sklenjena v predpisani pisni obliki, je bila veljavna in je povzročila dogovorjene učinke, če je bila po pogodbi opravljena izročitev posesti. Ni bilo odločilno, ali je bila hkrati že prenesena tudi lastninska pravica (izstavljeno overjeno zemljiškoknjižno dovolilo), kot zmotno meni v razlogih sodbe prvo sodišče. Zadoščalo je, da je darovalec podarjeno stvar dejansko prepustil obdarjencu v resnično, neposredno nadzorstvo (oblast) tako, da je bilo obdarjencu omogočeno uživanje nepremičnine. Vprašanje prenosa lastninske pravice pa je bilo treba obravnavati posebej kot dolžnost darovalca v zvezi z izpolnitvijo pogodbe (primerjaj Cigoj, S.: Kontrakt in reparacije, Ljubljana 1979, stran 69).

11. Ker prvo sodišče tožbenega zahtevka ni ocenjevalo z vidika materialnopravnih določil o realizaciji darilne pogodbe oziroma jih je ocenjevalo zmotno, je sodba pomanjkljiva. Gre za odločilna dejstva pri presoji veljavnosti pogodbe, od katerih je odvisno, ali ima tožeča stranka zoper toženo obligacijski zahtevek za izpolnitev pogodbe (izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za prenos lastninske pravice na obravnavanih nepremičninah) ali ne. Njegova odločitev o nesklepčnosti primarnega tožbenega zahtevka je zmotna, sodba pa izdana v nasprotju s 318. členom ZPP. Podani sta absolutni bistveni kršitvi pravil pravdnega postopka iz 14. in 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar je terjalo predlagano razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvemu sodišču v ponovno odločanje. Gre namreč za kršitvi, ki ju pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti (prvi odstavek 354. člena ZPP).

12. Ker pritožba ne navede razlogov za odreditev sojenja pred drugim sodnikom, pritožbeno sodišče pa jih samo tudi ne najde, predlogu ni sledilo.

13. Glede na ugotovitev, da tožena stranka ni podala odgovora na tožbo, bo moralo v ponovljenem postopku prvo sodišče ponovno ocenjevati, ali so podani pogoji za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP. Pri tem bo moralo upoštevati domnevo o toženčevem priznanju dejanskih tožbenih navedb in ponovno presoditi, ali je tožbeni zahtevek sklepčen ter o njem odločiti.

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.