Jedro

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je med strankama obstajal nesporazum glede njune pogodbe in da ni bila sklenjena (16. člen OZ). Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je zaradi nedoločljivosti predmeta pogodbe slednja nična (38. člen OZ). Pritožba v zvezi s tem ne navede nikakršnih dejstev, ki bi odkazovala na takšen zaključek, niti tega ni storila pred sodiščem prve stopnje, ampak zgolj prepiše zakonske določbe, s čimer pa ne more uspeti. Trditve tožene stranke glede ničnosti pogodbe so bile povsem pavšalne tako na prvi stopnji kot v pritožbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati zneske 402,59 EUR, 403,58 EUR, 521,28 EUR in 692,59 EUR, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Toženi stranki je tudi naložilo, da tožeči stranki povrne stroške pravdnega postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga tožena stranka laično pritožbo. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo zavrže. 3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za gospodarski spor majhne vrednosti, saj se spor nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Zaradi tega o pritožbi odloča sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP). Višje sodišče je vezano na ugotovitve sodišča prve stopnje glede ugotovljenega dejanskega stanja (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo, katere predmet je bil posredovanje povpraševanj (potencialnih strank) preko portala ... Tožeča stranka je toženi stranki posredovala več povpraševanj in tako opravila svojo storitev, ki pa je tožena stranka ni plačala. Zavrnilo je ugovor tožene stranke, da bi morala že naročilnica vsebovati vse parametre (obseg storitev), na podlagi katerih poteka sodelovanje in da je pogodba zato nična. Pogodba namreč v ničemer ni nasprotovala ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom. Prav tako je tožena stranka že predhodno poravnala štiri račune tožeče stranke. Pogodbeno razmerje je podredilo pravilom o podjemni pogodbi (619. člen Obligacijskega zakonika – OZ) ter tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Višje sodišče navedenim zaključkom pritrjuje. Tožena stranka ni konkretizirano prerekala nobenega relevantnega dejstva, ki ga je navedla tožeča stranka, in se je le pavšalno sklicevala na ničnost pogodbe, ki pa iz razlogov, ki jih je pojasnilo sodišče prve stopnje, ni podana.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je med strankama obstajal nesporazum glede njune pogodbe in da ni bila sklenjena (16. člen OZ). Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je zaradi nedoločljivosti predmeta pogodbe slednja nična (38. člen OZ). Pritožba v zvezi s tem ne navede nikakršnih dejstev, ki bi odkazovala na takšen zaključek, niti tega ni storila pred sodiščem prve stopnje, ampak zgolj prepiše zakonske določbe, s čimer pa ne more uspeti. Trditve tožene stranke glede ničnosti pogodbe so bile povsem pavšalne tako na prvi stopnji kot v pritožbi.

8. Prav tako pritožba ne more uspeti z ugovarjanjem višini zahtevka po enem od predloženih računov, saj temu ni ugovarjala v postopku na prvi stopnji. Zaradi tega to predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (337. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in bi tožena stranka morala takšen ugovor podati že v postopku na prvi stopnji, česar pa brez opravičljivega razloga ni storila.

9. Pritožba zaradi navedenega ni utemeljena. Višje sodišče tudi ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zaradi tega je odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.