Jedro

Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da je toženka dolžna plačati tožnici znesek 225.252,50 SIT (od tega 400.000 SIT za telesne bolečine, 100.000 SIT za strah in 200.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, pri tem pa je upoštevalo valorizirano plačano akontacijo 474.747,50 SIT) z zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

Pritožbeno sodišče je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo ter odločilo o stroških pritožbenega postopka.

Proti navedeni sodbi je tožnica iz razloga zmotne uporabe materialnega prava vložila revizijo. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zviša dosojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo za 1.202.000 SIT (sedaj 5.015.86 EUR) s pripadajočimi obrestmi in toženki naloži v plačilo njene stroške postopka. V reviziji povzema ugotovljena dejstva in meni, da jih pritožbeno sodišče ni v zadostni meri upoštevalo. Ocenjuje, da pripada tožnici odškodnina za pretrpljene telesne bolečine, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah v višini, kot je bila določena v tožbi.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

V skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP je revizijsko sodišče vezano na dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov prvostopenjske in pritožbene sodbe. Revizijsko sodišče zato ni upoštevalo revizijskih navedb, ki odstopajo od ugotovitev izpodbijanih sodb o obstoju, trajanju in intenzivnosti telesnih bolečin in strahu ter o obsegu konkretnih tožničinih življenjskih prikrajšanj (da bo imela občasne telesne bolečine pri sunkovitih gibih glave, pri drži glave v prisiljenem položaju, pri dolgotrajnem sedenju v prisiljenem položaju, ob dolgotrajnih prevozih s transportnimi sredstvi...). Tožnica ni zatrjevala dejstev v zvezi s strahom pred prometom, zato jih prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo, prav tako tudi pritožbeno sodišče, saj so bile trditve v tej smeri postavljene prvič v pritožbi. Iz tega razloga je odveč tudi pravna presoja pritožbenega sodišča o tem, ali gre za pravno priznan strah. Revizijsko sodišče zato navedb o strahu pred prometom ni upoštevalo.

Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela tožnica, sta prvostopenjsko in drugostopenjsko sodišče ustrezno upoštevali merila iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/2001). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Ob tem velja omeniti, da dejanski stan sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 6/99, na katero se sklicuje tožnica, ni primerljiv s tožničinim, pri katerem gre za krajše bolečinsko obdobje in za začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti(1).

Podroben dejanski obseg vseh oblik tožničine nepremoženjske škode je razviden iz razlogov na tretji do peti strani prvostopenjske sodbe ter na drugi in tretji strani pritožbene sodbe. Zato revizijsko sodišče povzema le najpomembnejše dejanske ugotovitve. Tožnica se je 18.10.2003 poškodovala pri frontalnem naletu avtomobila v drevo ob cesti. Utrpela je nateg vratne muskulature in več udarnin (prsnice, desnega dela prsnega koša, desnega zapestja in zgornjega dela leve goleni). V času škodnega dogodka je bila stara 52 let in zaposlena kot tajnica v osnovni šoli. Za telesne bolečine in nevšečnosti sta ji sodišči prisodili 400.000 SIT (sedaj 1.669,17 EUR) odškodnine, za strah pa 100.000 SIT (sedaj 417,29 EUR) odškodnine. Pri tožnici se je razvil postdistorzijski sindrom vratne hrbtenice, ki naj bi se umiril v obdobju enega do dveh let (zjutraj ima bolečine v vratni hrbtenici in otrdelost prstov rok). Začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti bo predvidoma trajalo še eno leto. Njeno delo je oteženo, občasno se mora spočiti, pri daljši obremenitvi pa čuti močne bolečine predvsem v roki, zapestju in v vratu. Za to obliko škode sta ji sodišči prisodili 200.000 SIT (sedaj 834,59 EUR) odškodnine.

Skupni prisojeni znesek 700.000 SIT (2.921,05 EUR) pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 4,2 takratne povprečne neto plače. Škoda tožnice je tako ustrezno uvrščena v širši okvir s primerjavo prisoj za podobne vrste škode in z upoštevanjem razmerij med manjšimi in večjimi škodami.

Ker uveljavljani revizijski razlog ni podan, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožničino neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.

Op. št. (1): Glede na to, da gre za revizijo tožnice, revizijsko sodišče na tem mestu le poudarja, da izjemnost pravne priznanosti začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti pomeni, da mora biti zmanjšanje življenjske aktivnosti zelo močne intenzivnosti, daljšega trajanja, ali pa da morajo biti podane posebne (neobičajne) okoliščine.