Jedro

Revizija je bila dopuščena glede vprašanja, ali je pravnomočna odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja v konkretnem primeru pravilna.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravnomočna odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja v konkretnem primeru pravilna.

Obrazložitev

1. Tožnik uveljavlja dovolitev izvedbe etažne lastnine na večstanovanjski stavbi ..., parc. št. 1736/1, vpisani v vl. št. ... k. o. ..., ter izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila glede stanovanja v prvi etaži te stavbe, v skupni izmeri 108,02 m², s kletjo v pritličju (primarni tožbeni zahtevek); ugotovitev njegove lastninske pravice na stanovanju v stanovanjski stavbi na naslovu ..., parc. št. 1736/1, vpisani v vl. št. ... k. o. ..., in sicer v prvi etaži, v skupni izmeri 108,02 m², označenem s št. 2, s kletjo v pritličju (podredni tožbeni zahtevek).

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo oba tožbena zahtevka, sodišče druge stopnje pa pritožbo tožnika in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Zoper to sodbo je tožnik na podlagi 367. b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vložil predlog za dopustitev revizije, v katerem izpostavlja pravno vprašanje, ali je toženka postala lastnica spornega stanovanja na podlagi določbe prvega odstavka 65. člena Zakona o zavodih (v nadaljevanju ZZ). Sodišči nižjih stopenj sta zavzeli materialnopravno zmotno stališče, da je toženka že po samem ZZ s 1. 4. 1991 postala lastnica tega stanovanja, v letu 2003 pa je bila opravljena vknjižba njene lastninske pravice, ki ima le deklaratorni pomen. Navedena določba ZZ, ki je opredelila titularja takratne družbene lastnine delovnih organizacij, je določila le to, da postane premoženje last ustanovitelja. To je bila Občina ... in ne RS, zato je ex lege postala lastnica spornega stanovanja občina. Temu je pritrdilo tudi Vrhovno sodišče RS s sklepom II Ips 360/95 z dne 26. 3. 1997. Višje sodišče je z neopredelitvijo do pritožbenih navedb tožnika o tej odločbi zagrešilo bistveno procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Piranu P 127/97 z dne 15. 3. 2000 in Prodajne pogodbe med Občino ... in tožnikom z dne 1. 12. 2000 je namreč moč nedvomno zaključiti, da je bil v zemljiški knjigi kot lastnik vknjižen D., čemur, skupaj s tem, da RS ni postala lastnica na podlagi določb ZZ in da gre tožniku pravica do odkupa stanovanja od lastnika – Občine ..., je pritrdilo tudi Vrhovno sodišče v navedeni odločbi. Prav tako je sporno tudi vprašanje presoje tožnikove (ne)dobrovernosti posesti v skladu z določilom 43. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Bistveno je predvsem vprašanje vpliva omenjenih pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Piranu in prodajne pogodbe za sporno stanovanje na dobro vero tožnika. Priposestvovalec o obstoju svoje pravice ni dobroveren samo takrat, kadar in kakor ta izhaja iz zemljiške knjige, temveč lahko dobro vero gradi tudi na drugih okoliščinah in ravno za to gre v konkretnem primeru. Sodna praksa glede presoje (ne)dobrovernosti napotuje na vse dejanske okoliščine, iz katerih je v konkretnem primeru mogoče sklepati, da je bil posestnik nepremičnine ob povprečni skrbnosti prepričan, da je stvar njegova. Omejevanje dobrovernosti zgolj na stanje, ki izhaja iz zemljiške knjige, je sicer formalno dosledno izpeljano iz nove opredelitve dobroverne lastniške posesti (27. in 28. člen SPZ), ki je pri pravnoposlovnih pridobitvah stvarnih pravic na nepremičninah pogojena z njihovo vknjižbo (49. člen SPZ). Vendar takšna izpeljava ni primerna za konkretni primer, saj sodna praksa in doktrina od omenjenega pravila dopuščata izjeme. V obravnavani zadevi ni sporno, da do vpisa v zemljiško knjigo ni prišlo, ker je vmes v njej prišlo do spremembe lastnika, to je vknjižbe lastninske pravice na RS, zaradi česar zemljiškoknjižno dovolilo, izdano s strani Občine I., ni moglo biti podlaga za vpis. Glede na vse opisane okoliščine pa tožnik meni, da mu je treba priznati dobro vero glede lastninske pravice na spornem stanovanju. V zvezi s primarnim tožbenim zahtevkom za izdajo zemljiškoknjižne listine tožnik opozarja, da sodba nima razlogov, zaradi česar je ni moč preizkusiti. Sodišče ni navedlo jasnih razlogov, zakaj ni mogoče toženke kot „pravnega naslednika“ Občino … zavezati k izstavitvi zemljiškoknjižnega dovolila. Ni razlogov o tem, na kakšen način je sploh prišlo do vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo. Sklep z dne 6. 5. 1993 ni in ne more biti podlaga za uresničevanje ustanoviteljskih pravic. Navedeno je tudi v nasprotju z že omenjenim sklepom Vrhovnega sodišča RS. ZZ dejansko ni dal podlage za uresničevanje ustanoviteljskih pravic RS, zaradi česar v sodbi tudi ni razlogov o tem, zakaj tožnik ne bi smel zahtevati izdaje zemljiškoknjižnega dovolila od RS.

4. Predlog je v delu, razvidnem iz izreka sklepa, utemeljen.

5. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367. a člena ZPP so v obravnavanem primeru izpolnjeni glede pravnega vprašanja, opredeljenega v izreku sklepa. Vrhovno sodišče je zato revizijo v tako začrtanem obsegu dopustilo (tretji odstavek 367. c člena ZPP).