Jedro

Pri določitvi preživnine je prvo sodišče upoštevalo, da N. pri materi mesečno preživi le 4 ali 5 dni več kot pri očetu. Pri ugotavljanju višine N. potreb tako ni upoštevalo stroškov bivanja, razvedrila in higiene, ker je menilo, da so ti stroški med staršema enakomerno porazdeljeni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo med pravdnima strankama dne ... 2. 2011 v A. sklenjeno zakonsko zvezo (I. točka izreka). Odločilo je, da je toženec za preživljanje mladoletnega sina pravdnih strank iz naslova že zapadlih mesečnih preživnin za čas vložitve tožbe (11. 8. 2016) do izdaje sodbe (13. 7. 2017) dolžan doplačati preživnino v zneskih, kot izhajajo iz II.a točke izreka odločbe, ter da je od izdaje sodbe dalje dolžan plačevati preživnino v višini 150,00 EUR mesečno (II.b točka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (III. točka) in sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (IV. točka). Po sodni poravnavi je mladoletni sin pravdnih strank zaupan v vzgojo in varstvo materi, z očetom pa so določeni obsežni stiki in sicer je mladoletni N. pri očetu vsak drugi četrtek popoldne, ko pride po otroka v vrtec, do torka zjutraj, ko otroka pripelje v vrtec, v tednu, ko otrok ne preživi vikenda pri očetu, pa od četrtka popoldne, ko pride po otroka v vrtec, do petka zjutraj, ko otroka odpelje v vrtec, ter krajše počitnice po šolskem koledarju izmenjaje pri enem od staršev, medtem ko bo poletne počitnice preživel pri očetu od 1. 7. do 15. 7. in od 1. 8. do 15. 8. 2. Zoper II. in III. točko izreka sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku1 pritožuje tožnica. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožencu naloži v plačilo mesečno preživnino v višini 250,00 EUR, oziroma podredno, da predmetno sodbo razveljavi ter tožencu naloži povrnitev tožnici nastalih pravdnih stroškov. Opozarja, da sodišče prve stopnje ni navedlo, katere listine je izvedlo kot dokaz, zaradi česar je prišlo do kršitve določbe 324. člena ZPP, v posledici česar sodbe sodišča prve stopnje v tem delu ni mogoče preveriti. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnica od julija 2016 do vključno decembra 2016 prejela v povprečju mesečno 2.197,00 EUR, kar pa predstavlja tožničin dohodek, povečan za stroške, v zvezi z delom, ki jih tožnici povrne delodajalec. Tožničin mesečni prihodek brez stroškov dela tako znaša le 2.001,42 EUR. Ko se ta zmanjša za obrok mesečnega kredita v višini 861,49 EUR, tožnici na mesec ostane zgolj 1.139,93 EUR in ne 1.336,00 EUR, kot to zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje. Zmotno je sodišče prve stopnje zaključilo, da ima tudi tožnica možnost dodatnega zaslužka. Tožnica z visoko stopnjo odgovornosti skrbi tako za vzgojo in varstvo, kot tudi za preživljanje svojih otrok. Sodišče je izpostavilo, da je toženec na TRR februarja 2017 prejel 1.059,15 EUR, marca 2017 953,13 EUR in od 15. 3. 2017 do 1. 6. 2017 pa 3.585,86 EUR. Od februarja do 1. 6. 2017 je torej toženec v štirih mesecih prejel 5.597,46 EUR, kar povprečno znese 1.339,46 EUR na mesec. Povprečni zaslužek toženca tako ne znaša zgolj 962,00 EUR, kot je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče ni upoštevalo prihodkov, ki jih toženec redno dobiva od svojih staršev. Ker darilo dejansko ni izvzeto iz zavezančevega premoženja in ker tudi ni nobenega stvarno utemeljenega razloga, da bi bilo prejeto darilo pravno izvzeto iz sredstev, s katerimi razpolaga zavezanec, ga je treba upoštevati kot del njegovih materialnih zmožnosti. Izpostavlja, da toženec inštrukcij za 5,00 EUR, kot je sam izpovedal, ne želi opravljati, vendar kljub navedenemu sodišče izpostavi, da si toženec prizadeva najti dodatno zaposlitev, a žal neuspešno. Tožnica je glede bivanjskih stroškov navedla in izkazala stroške v višini 701,19 EUR, torej 233,73 EUR na družinskega člana, sodišče pa je stroške družine tožnice ugotovilo le v višini 241,75 EUR oziroma 80,58 EUR na družinskega člana. Sodišče svojih zaključkov ne utemeljuje na način, da bi jih bilo možno preveriti in sodba tudi v tem delu ostaja brez ustrezne obrazložitve. Sodišče ni upoštevalo izkazanih zneskov za stroške razvedrila in higiene, za hrano in dodatno homeopatsko zdravljenje. Preživljanje namreč ne zajema le tistih stroškov, ki nastajajo ob stikih, temveč tudi ostale stroške obutve, oblačil, športnih rekvizitov, dopusta, zavarovanja, kar je breme tožnice. Prav tako pa mladoletni N. pri tožnici preživi več časa, kar bi moralo sodišče prav tako upoštevati in ovrednotiti.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Če sodišče v dokaznem sklepu obrazloži, da je vpogledalo v prilogah označene listine (3. točka obrazložitve), sodišču ni potrebno povzemati vseh listin, ki jih je vpogledalo. Iz spisa se namreč natančno vidi, katere listine je sodišče prve stopnje uporabilo v dokaznem postopku.

6. Pri določitvi preživnine je prvo sodišče upoštevalo, da N. pri materi mesečno preživi le 4 ali 5 dni več kot pri očetu. Pri ugotavljanju višine N. potreb tako ni upoštevalo stroškov bivanja, razvedrila in higiene, ker je menilo, da so ti stroški med staršema enakomerno porazdeljeni. Sodišče prve stopnje je zaradi primerjave stroškov bivanja med pravdnima strankama ocenilo stroške bivanja N. pri tožnici na znesek 80,58 EUR mesečno, in je pri tem v celoti sledilo navedbi tožnice, ki jo je podala v pripravljalni vlogi z dne 20. 2. 2017, da znaša električna energija 45,42 EUR, ogrevanje 78,30 EUR, televizija, internet 50,00 EUR, komunalne storitve 26,26 EUR, oskrba z vodo 30,09 EUR ter RTV prispevek 12,75 EUR, skupaj 242,00 EUR, torej na osebo 80,58 EUR, glede na to, da pri tožnici živijo tri osebe. Mesečno anuiteto za stanovanjsko posojilo bi moralo prvo sodišče upoštevati pri ugotavljanju bivanjskih stroškov za mladoletnega otroka, saj bi morala tožnica, če s posojilom ne bi reševala stanovanjskega problema, zanj plačevati najemnino. Navedeni strošek je pritožbeno sodišče ocenilo na 300 EUR mesečno. Po mnenju pritožbenega sodišča je tožnica z najetjem stanovanjskega kredita z odplačevanjem mesečne anuitete višini 861,69 EUR, presegla svoje v tem postopku izkazane pridobitne zmožnosti. Bivanjski stroški na osebo torej pri tožnici znašajo 180 EUR, pri tožencu pa med 185 in 200,00 EUR. Zaradi obsežnih stikov N. z očetom, je sodišče strošek prehrane doma ocenilo na znesek 30,00 EUR mesečno. Takšnemu načinu ugotavljanja potreb otroka pritožba obrazloženo ne oporeka.

7. Stroške, ki presegajo zgoraj navedene stroške, to je stroške oblačil, obutve, vrtca in delno tudi hrane, ki jih je sodišče ocenilo na 342,00 EUR mesečno, pa je sodišče porazdelilo med oba starša tako, da tisti od staršev, kateremu otrok ni zaupan v varstvo in vzgojo, svojo preživninsko obveznost izpolnjuje s plačilom preživnine v denarju na račun starša, ki mu je otrok zaupan v vzgojo in varstvo. Res je prvo sodišče spregledalo, da je tožnica navedla tudi strošek nakupa sani v višini 22,37 EUR, kar pa upoštevajoč dejstvo, da se sani amortizirajo najprej v treh letih, znese strošek iz tega naslova le 62 centov mesečno, kar pa je zanemarljiv znesek. Potrebnosti stroškov homeopatskega zdravljenja tožnica ne zatrjuje niti v pritožbi.

8. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je toženec v obdobju od julija do vključno decembra 2016 prejel v povprečju 962,00 EUR mesečno, v obdobju od februarja do julija 2017 pa je prejel v povprečju 1.339,46 EUR, skupaj v povprečju torej 1.102,13 EUR mesečno, na kar pritožba delno pravilno opozarja.

9. Pritožnica navaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo njen dohodek, povečan za stroške v zvezi z delom, ki jih tožnici povrne delodajalec, pri tem pa ne pojasni na katere in v kakšni višini se naj bi ti stroški nanašali. Ne glede na navedeno pa je tožnica sama zatrjevala, da njen mesečni dohodek znaša 2.165 EUR, sodišče pa je ugotovilo, da njen mesečni dohodek znaša 2.197 EUR, torej le malenkost več.

10. Sodišče prve stopnje je sledilo izpovedbi toženca, da s strani njegove matere nakazan znesek v višini 10.000 dolarjev ni darilo, temveč posojilo, ki ji ga bo po razdelitvi skupnega premoženja pravdnih strank moral vrniti. Denarni prispevek, ki ga mati toženca nakazuje z namenom, da toženec s svojim sinom preživlja počitnice (na B.), ter za plačilo letalskih kart zaradi obiska toženca s sinom pri materi toženca oziroma babici N., pa se med preživninske zmožnosti zavezanca ne upošteva.

11. Ob upoštevanju, da je mladoletni N. dodeljen tožnici, da ima toženec obsežne stike s mladoletnim N., da sta ob pravdni stranki preživninski zavezanki za še enega otroka ter solastnici hiše, v kateri živi tožnica, je dejstvo, da je povprečen mesečni osebni dohodek toženca (1.113 EUR) kar za 50 % nižji od tožničinega (2.197 EUR), in tudi če upoštevamo pritožbeno navedbo, da bi toženec moral pokazati večjo angažiranost pri iskanju dodatne zaposlitve ter da je lastnik delnic, katerih vrednost znaša 2.727,82 EUR, se izkaže odločitev sodišča prve stopnje, da je toženec dolžan pokriti nekaj manj kot polovico ugotovljenih potreb otroka, za pravilno.

12. Ker pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člen ZPP, in ker je izpodbijana odločitev v skladu z materialnim pravom, je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

13. Glede na naravo spora sta pravdni stranki dolžni nositi vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1 V nadaljevanju ZPP.