Jedro

Odločitev, da nosi stroške izvedenca tožnica kot vlagateljica zahteve za denacionalizacijo, je zato v skladu s 1. odstavkom 113. člena ZUP/86.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 21.3.2001. Z njo sta bili zavrnjeni pritožbi tožnice zoper sklepa Upravne enote Č. z dne 20.12.2000 in z dne 20.12.2000. Z navedenima sklepoma je upravni organ prve stopnje odločil o višini stroškov stalnega sodnega izvedenca A.N. in sicer v prvem primeru v znesku 38.550,00 SIT za izdelano cenitveno poročilo za zidanico na parc. št. 231, vl. št. 470 k.o. K., v drugem primeru pa v znesku 19.650,00 SIT za izdelano cenitveno poročilo za zidanico na parc. št. 185, vl. št. 166, k.o. K. S sklepoma je bilo tudi odločeno, da mora stroške v navedenih zneskih plačati vlagateljica zahteve za denacionalizacijo M.Z. Navedena odločitev je v skladu s 1. odstavkom 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86).

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da je tožena stranka upravičeno zavrnila pritožbi tožnice proti obema sklepoma prvostopnega organa, s katerima je bila tožnici naložena obveznost plačila stroškov za izvedenca gradbene stroke. Pravilna je odločitev prvostopnega organa, da nosi navedene stroške tožnica kot vlagateljica zahteve za denacionalizacijo, kar je v skladu s 1. odstavkom 113. člena ZUP/86. Neupošteven je tožničin tožbeni ugovor, da bi morala stroške denacionalizacijskega postopka nositi država in ne tožnica kot stranka, ki je zahtevala denacionalizacijski postopek.

Tožnica v pritožbi navaja, da morda nima prav, a kljub temu meni, da kar je v zvezi z denacionalizacijo, da ni treba plačati stroškov.

Imela jih je že toliko, da bi si lahko kupila marsikaj. Cenilca ni zahtevala ona, ampak ga je predlagala upravna enota in je to morala potrditi, čeprav bi bilo pravično in pravilno, da dobi vrnjeno nepremičnino v naravi. Sprašuje se zakaj naj potem plača stroške izvedenca, ker izvedenca ni naročila.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja: Kot je navedlo že sodišče prve stopnje se za odločanje o stroških postopka uporabljajo predpisi o postopku, ki se uporablja pred organom za denacionalizacijo (2. odstavek 71. člena ZDen). Drugi odstavek 6. člena ZDen pa določa, da se v postopkih za uveljavljanje pravic po tem zakonu uporablja ZUP/86. ZUP/86 pa v 1. odstavku 113. člena med drugim določa, da gredo izdatki za izvedence, ki nastanejo v postopku, praviloma v breme tistega, ki je ves postopek povzročil. Izpodbijana sklepa o plačilu stroškov za izvedenca sta bila izdana v denacionalizacijskem postopku, ki je bil uveden na zahtevo tožnice. Odločitev, da nosi stroške izvedenca tožnica kot vlagateljica zahteve za denacionalizacijo, je zato v skladu s 1. odstavkom 113. člena ZUP/86. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Stranke v postopku denacionalizacije pa ne plačujejo taks (1. odstavek 71. člena ZDen). Iz sodnega spisa je razvidno, da je sodišče prve stopnje v tej zadevi tožnici naložilo plačilo sodnih taks. Glede na to, da so predmet tega upravnega spora stroški izvedenca v postopku denacionalizacije, je prvostopno sodišče postopalo nezakonito, saj je od tožnice v nasprotju s 1. odstavkom 71. člena ZDen zahtevalo plačilo sodnih taks. Tožnica ima po določbi 32. člena Zakona o sodnih taksah pravico zahtevati vrnitev plačane sodne takse. Zahteva za vrnitev takse se vloži pri upravnem sodišču kot sodišču prve stopnje.