Jedro

Za zastaranje terjatev iz gospodarskih pogodbe se sicer res uporablja 349. člen OZ, vendar pa ima ta zastaralni rok skladno s stališčem teorije naravo splošnega zastaralnega roka, torej če za posamezno terjatev ni določeno drugače. Za terjatve za dobavljen plin, če je bila dobava oziroma storitev izvršena za potrebe gospodinjstva, pa je v 1. točki 1. odstavka 355. člena OZ določeno, da zastarajo v enem letu. Nedvoumno je torej določen enoletni zastaralni rok za primere, ko je bila dobava (oziroma storitev) izvršena za potrebe gospodinjstva, pri čemer je odločilna prav sintagma 'za potrebe gospodinjstva'.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se je glasil: 'Tožena stranka je dolžna tožeči plačati:

1. znesek 3.519,42 EUR

2. zakonske zamudne obresti od zneska: - 1.494,98 EUR od 16.2.2008 do plačila - 115,38 EUR od 18.3.2008 do plačila - 112,87 EUR od 16.4.2008 do plačila - 78,09 EUR od 21.5.2008 do plačila - 38,47 EUR od 17.6.2008 do plačila - 7,81 EUR od 16.7.2008 do plačila - 8,48 EUR od 19.8.2008 do plačila - 8,48 EUR od 16.9.2008 do plačila - 46,12 EUR od 16.10.2008 do plačila - 355,82 EUR od 18.11.2008 do plačila - 120,73 EUR od 16.12.2008 do plačila - 169,00 EUR od 6.1.2009 do plačila - 87,84 EUR od 23.1.2009 do plačila - 203,29 EUR od 17.2.2009 do plačila - 150,32 EUR od 17.3.2009 do plačila - 123,34 EUR od 16.4.2009 do plačila - 58,38 EUR od 16.5.2009 do plačila - 20,88 EUR od 16.6.2009 do plačila - 8,22 EUR od 16.7.2009 do plačila - 160,09 EUR od 15.8.2009 do plačila - 36,00 EUR od 18.9.2009 do plačila - 113,92 EUR od 15.2.2011 do plačila

3. in ji povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka do plačila.“ Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki pravdne stroške v višini 509,35 EUR, v roku 8 dni (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter mu zadevo vrne v novo sojenje.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je v obravnavanem sporu, ki je spor majhne vrednosti, svojo presojo oprlo na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Slednje je ugotovilo, da med strankama ni sporno, (1) da je tožeča stranka najemnici P. I. v obdobju med 15. 2. 2008 in 16. 2. 2009 ter med 16. 3. 2009 in 14. 8. 2009 dobavljala plin za potrebe stanovanja; (2) da ima tožena stranka zoper najemnico glede terjatev, ki se nanašajo na prvo obdobje (med 15. 2 .2008 in 26. 2. 2009) izvršljiv pravni naslov, a v izvršbi zoper njo ni bila uspešna; (3) da je lastnica objekta na tem naslovu tožena stranka in (4) da terjatev dobave plina spada med stroške obratovanja. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da med strankama ostaja sporno, ali je terjatev tožeče stranke prenehala zaradi zastaranja. Glede na ugotovljeno dejansko stanje in relevantno določbo 1. točke 1. odstavka 355. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ki določa, da terjatve za dobavljen plin, če je bila dobava izvršena za potrebe gospodinjstva, zastarajo v enem letu, je kot odločilno pravno dejstvo opredelilo vprašanje, ali ima terjatev tožeče stranke naravo gospodinjske terjatve v smislu citirane določbe ali ne. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da glede na nesporno dejstvo, da je tožeča stranka plin dobavljala najemnici izključno za potrebe njenega gospodinjstva, v obravnavanem sporu nedvomno gre za gospodinjsko terjatev, ki v skladu z 2. odstavkom 355. člena OZ zastara v enem letu po poteku leta, v katerem je terjatev dospela v plačilo. Zaključilo je tudi, da v obravnavanem sporu ni moč uporabiti pravila iz 1. odstavka 349. člena OZ, ki določa, da terjatve iz gospodarskih pogodb zastarajo v treh letih, saj ima namreč določilo 1. točke 1. odstavka 355. člena OZ v razmerju do prej citiranega pravila naravo lex specialis.

6. Te zaključke sodišča prve stopnje pritožnik v pritožbi izpodbija. Trdi, da tožeča stranka dobav plina ni izvajala najemniku, saj z njim ni v nikakršnem pogodbenem odnosu, temveč toženi stranki kot svojemu pogodbenemu partnerju, ki pa je gospodarski subjekt. Zato bi bilo potrebno uporabiti triletni zastaralni rok. Po stališču tožene stranke je potrebno določbo 1. točke 1. odstavka 355. člena OZ obravnavati restriktivno in v skladu z njenim namenom, ki je varovanje interesov zasebnih gospodinjstev.

7. Višje sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je v danem primeru odločilno, da je bila dobava izvršena za potrebe gospodinjstva in s tem zavrača pritožbene navedbe o zmotni uporabi materialnega prava sodišča prve stopnje. Takega zaključka po stališču višjega sodišča ne more spremeniti niti dejstvo, da je bilo osnovno pogodbeno razmerje za dobavo plina urejeno s pogodbo o dobavi plina med tožečo in toženo stranko, ki sta oba gospodarska subjekta in je tako pogodbo skladno z 2. odstavkom 13. člena OZ moč šteti za gospodarsko pogodbo. Za zastaranje terjatev iz gospodarskih pogodbe se sicer res uporablja 349. člen OZ, vendar pa ima ta zastaralni rok skladno s stališčem teorije (prim. Plavšak, Nina et al.: Obligacijsko pravo: Splošni del, GV Založba, 2009, str. 1045) naravo splošnega zastaralnega roka, torej če za posamezno terjatev ni določeno drugače. Za terjatve za dobavljen plin, če je bila dobava oziroma storitev izvršena za potrebe gospodinjstva, pa je v 1. točki prvega odstavka 355. člena OZ določeno, da zastarajo v enem letu. Nedvoumno je torej določen enoletni zastaralni rok za primere, ko je bila dobava (oz. storitev) izvršena za potrebe gospodinjstva, pri čemer je odločilna prav sintagma 'za potrebe gospodinjstva'. V obravnavanem primeru je namreč jasno, da so v okviru krovne, gospodarske pogodbe, nastajale posamezne terjatve in ena izmed njih je bila terjatev do najemnika stanovanjskega prostora, takratne najemnice P. I., za dobavo plina, ki je bila nedvomno izvršena za potrebe gospodinjstva. Višje sodišče tako ne vidi prav nobenega razloga, da bi se glede te posamične terjatve za toženo stranko uporabljal drugačen zastaralni rok kot za najemnico.

8. Pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni. Prav tako niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je višje sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje skladno s 353. členom ZPP potrdilo.

9. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). V skladu s 1. odstavkom 155. člena ZPP je sodišče odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni bistveno prispevala k odločitvi višjega sodišča.