Jedro

Po prvem odstavku 39. člena ZDR-1 delavec med trajanjem delovnega razmerja ne sme brez pisnega soglasja delodajalca za svoj ali tuj račun opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco. Poudarek je torej na dejanskem opravljanju dejavnosti in ne na dejavnosti, ki jo ima delodajalec vpisano v registru. Dejstvo, da sta imeli tožena stranka in A., d. o. o., registrirano enako dejavnost „drugo tiskanje“, samo po sebi še ne pomeni prepovedane konkurence. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je A., d. o. o., v spornem času, ko je bila tožnica imenovana za direktorico navedene družbe do podaje izredne odpovedi, opravljala konkurenčno dejavnost toženi stranki. Ni pa ugotovilo, ali je v spornem obdobju A., d. o. o., dejansko opravljala dejavnost „drugo tiskanje“. Za presojo kršitve konkurenčne prepovedi je namreč bistveno, da storitve, ki jih dejansko opravlja A., d. o. o., hkrati predstavljajo posle, s katerimi se je ukvarjala tožena stranka, pri čemer v izredni odpovedi ni navedeno, kdaj in katere posle in naloge, ki sodijo v dejavnost tožene stranke, naj bi tožnica pri A., d. o. o., sklepala oziroma opravila.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 3. 2014. Zavrnilo je tudi zahtevek za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, reparacijo in plačilo denarnega povračila namesto reintegracije. Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo, razen zoper odločitev o stroških postopka tožene stranke, se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP). V pritožbi navaja, da je skopa obrazložitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi glede očitanih ravnanj, ki pa tudi sicer niso v zadostni meri konkretizirana. V izpodbijani sodbi se je sodišče prve stopnje ukvarjalo predvsem z vprašanjem, ali je A., d. o. o., opravljala konkurenčno dejavnost toženi stranki, in se je le v omejenem obsegu dotaknilo vloge tožnice pri opravljanju te dejavnosti. Tožnica trdi, da je bila A., d. o. o., naročnik (kupec) storitev tožene stranke in ne izvajalec istovrstnih storitev. Meni, da naročanje storitev tiska navedene družbe pri toženi stranki ne predstavlja konkurence. V registru in aktu o ustanovitvi A., d. o. o., je sicer res na prvem mestu navedena dejavnost „...“, vendar to ne pomeni, da je družba to dejavnost tudi opravljala. Tožnica vztraja, da A., d. o. o., storitev tiska nikoli ni opravljala in ni konkurent toženi stranki. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da z ničemer ni dokazala navedb, da se je A., d. o. o., ukvarjala z računalništvom in programiranjem. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, s katero konkretno dejavnostjo naj bi navedena družba dejansko konkurirala toženi stranki in kakšna naj bi bila pri tem vloga tožnice. Poleg tega se sodišče ni opredelilo do navedb tožnice, da A., d. o. o., v spornem obdobju ni poslovala in da tožnica v tem obdobju kot direktorica ni sklenila nobenega posla. Po stališču tožnice je pri presoji konkurenčne prepovedi delavca odločilno neposredno ravnanje tožnice in ne družbe, katere direktorica je postala. Pri tem se sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (npr. zadevo opr. št. VIII Ips 10/2009 z dne 14. 2. 2011, idr.). Za odločitev v zadevi zato ne more biti ključna ugotovitev, da je tožnica nastopila funkcijo direktorice. Tožnica glede na vse navedeno vztraja, da ni kršila konkurenčne prepovedi. Zahteva povrnitev stroškov postopka s pritožbo.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnice prereka navedbe v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja tožnica v pritožbi, in skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V sporu o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 3. 2014 na podlagi tretjega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1) sodišče presoja, ali je podan odpovedni razlog, ki ga je in kot ga je v odpovedi navedel delodajalec. Torej dejanski razlog, ki ga je delodajalec na podlagi drugega odstavka 87. člena ZDR-1 dolžan navesti in obrazložiti v pisni odpovedi. Delodajalec je v odpovedi dolžan dovolj konkretno (vsebinsko in časovno) navesti in obrazložiti okoliščine (ravnanje delavca), iz katerih je razvidno, kaj je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz obrazložitve izredne odpovedi izhaja, da je tožnica naklepno in huje kršila obveznost iz delovnega razmerja s tem, ko je bila 29. 1. 2014 imenovana za direktorico A., d. o. o., o tem pa ni obvestila tožene stranke.

7. Predmet pritožbene presoje je odločitev sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, ker je obstajal utemeljen odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče presodilo, da je tožnica z očitanim ravnanjem kršila konkurenčno prepoved. Po prvem odstavku 39. člena ZDR-1 delavec med trajanjem delovnega razmerja ne sme brez pisnega soglasja delodajalca za svoj ali tuj račun opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco. Poudarek je torej na dejanskem opravljanju dejavnosti in ne na dejavnosti, ki jo ima delodajalec vpisano v registru (takšno stališče je zavzeto npr. v sodbah Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 10/2009 z dne 14. 2. 2011 in opr. št. VIII Ips 224/2013 z dne 13. 1. 2014). Iz tega razloga je potrebno pritrditi pritožbi, da dejstvo, da sta imeli tožena stranka in A., d. o. o., registrirano enako dejavnost „drugo tiskanje“, samo po sebi še ne pomeni prepovedane konkurence. Sodišče prve stopnje je sicer na podlagi listin in izpovedi direktorja zaključilo, da je A., d. o. o., v času od 29. 1. 2014, ko je bila tožnica imenovana za direktorico navedene družbe do podaje izredne odpovedi dne 28. 3. 2014, opravljala konkurenčno dejavnost toženi stranki. Ni pa ugotovilo, ali je v spornem obdobju A., d. o. o., dejansko opravljala dejavnost „drugo tiskanje“. Za presojo kršitve konkurenčne prepovedi je namreč bistveno, da storitve, ki jih dejansko opravlja A., d. o. o., hkrati predstavljajo posle, s katerimi se je ukvarjala tožena stranka, pri čemer v izredni odpovedi ni navedeno, kdaj in katere posle in naloge, ki sodijo v dejavnost tožene stranke, naj bi tožnica pri A., d. o. o., sklepala oziroma opravila.

8. Sodišče prve stopnje se posledično ni opredelilo niti do tega, ali ima v okoliščinah tega primera imenovanje tožnice na poslovodno funkcijo v A., d. o. o., naravo bistvene okoliščine, ki vpliva oziroma bi lahko vplivala na izpolnjevanje pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 36. člena ZDR-1. Zato pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

9. Pritožbeno sodišče je glede na ugotovljeno pritožbi tožnice ugodilo in na podlagi določbe 355. člena ZPP razveljavilo izpodbijani del sodbe ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na naravo stvari in okoliščine primera pritožbeno sodišče ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem.

10. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem sojenju dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri, nato pa ponovno presoditi, ali je tožena stranka tožniku podala utemeljeno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ter odločiti o pravdnih stroških v postopku pred prvostopenjskim sodiščem, kot tudi v zvezi s pritožbenim postopkom (tretji odstavek 165. člena ZPP).