Jedro

Predmet tega ugotovitvenega postopka je vrnitev podržavljenega premoženja, bolj natančno način oziroma oblika vrnitve tega premoženja. Ker je tik pred zadnjo izvedeno ustno obravnavo prišlo do spremembe načina oziroma oblike vrnitve podržavljenega premoženja zaradi spremenjenega stališča stranke z interesom MOM kot primarne zavezanke, ki se ustne obravnave dne 7. 6. 2011 ni udeležila, bi, za to, da se razjasni dejansko stanje s tem v zvezi, organ moral razpisati (dodatno) ustno obravnavo, ter z vsemi strankami postopka (torej tudi s stranko z interesom MOM) obravnavati očitno spremenjeno dejansko stanje in na tej podlagi ali izvesti še druga opravila ali izdati odločbo, ki bi vsebovala vse, za odločitev relevantne razloge, kot tudi razloge, zakaj ni bilo ugodeno kakršnemu zahtevku strank in, ki bi izhajali iz obravnavanih ter ugotovljenih dejstvih.

Izrek

I. Tožbama se ugodi, odločba Ministrstva za kulturo, št. 490-42/2012-MIZKS/78 z dne 20. 8. 2020, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti drugo do četrtemu tožniku stroške postopka v višini 469,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Ministrstvo za kulturo (upravni organ) je z izpodbijano odločbo odločilo, da se nadomestni upravičenki drugi tožnici za tretjega tožnika podržavljeno nepremičnino v ..., ob podržavljenju parc. št. 11/1, vl. št. 311, k.o. ..., danes parc. št. 1490/1, 1491, 1490/2, 1490/3, del 1480/1, del 1479, del 1489/2 (1480/6), vse k.o. ..., ter podržavljeno zraven ležečo parc. št. 9/1, vl. št. 314 k.o. ..., danes del 1480/1, 1489/1, del 1489/3 (danes 1489/4), del 1480/5, del 1479 in del 2152/1, vse k.o. ..., določi odškodnina v obveznicah prvega tožnika, in sicer za: A. porušen stanovanjski objekt v višini 121.870,65 DEM oziroma 62.311,48 EUR, B. porušene poslovne prostore ob ... v višini 212.383,87 DEM oziroma 108.590,16 EUR, C. porušen dvoriščni delavniški objekt v višini 33.466,50 DEM oziroma 17.111,15 EUR, Č. porušeno leseno lopo v višini 237,60 DEM oziroma 121,48 EUR, D. stavbno zemljišče v višini 6.468,26 DEM oziroma 3.307,17 EUR (1. točka izreka), da je prvi tožnik dolžan izročiti skrbniku za poseben primer iz 3. točke izreka obveznice iz 1.A, 1.B, 1.C, 1.Č in 1.D točke izreka v roku 3 mesecev po pravnomočnosti odločbe (2. točka izreka), kot skrbnika za poseben primer do končanja zapuščinskega postopka glede premoženja iz 1.A do 1.D točke izreka postavilo odvetnika A. A. (3. točka izreka) in še odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške sama, stroški organa niso bili zaznamovani (4. točka izreka).

2. V obrazložitvi je upravni organ uvodoma povzel potek postopka po izdaji odločbe, št. 464-63/00 z dne 29. 5. 2001, s katero je bila zahteva za denacionalizacijo zavrnjena. V nadaljevanju je bilo ugotovljeno, da je upravičenje do denacionalizacije podano po 12. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen) za drugo tožnico, zaradi česar je bil postopek denacionalizacije obnovljen. Upravni organ je zahtevo ponovno zavrnil iz razloga neizpolnjevanja pogojev po drugem odstavku 10. člena ZDen, odločba je bila predmet presoje v upravnem sporu I U 1779/2016, v katerem je sodišče tožbi druge do četrtega tožnika ugodilo in odločbo odpravilo ter vrnilo organu v ponovni postopek. Glede na spremembo upravnosodne prakse glede uporabe FIP in izvedbenih predpisov za njegovo izvedbo (odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up-282/15-30 z dne 5. 10. 2017), je organ v nadaljevanju postopka ugotavljal možnost vračila podržavljenega premoženja. Izdana je bila odločba z dne 21. 4. 2010 o vrnitvi podržavljene sosednje hiše ..., opravljeni sta bili dve cenitvi nepremičnin na ... Stranka z interesom Mestna občina Maribor (MOM) najprej vračilu parc. št. 1490/1, 1490/2, 1490/3, 1491, 1489/1, 1480/1 in 1489/3 (po kasnejši delitvi podržavljen del sedaj predstavlja parc. št. 1489/4) v naravi ni nasprotovala, z vlogo z dne 30. 5. 2011 pa to stališče spremenila, da parcel ni možno vračati v naravi iz razloga po 32. členu ZDen, kar je podrobno obrazložila (gradnja vrtca z ureditvijo širšega okolja vrtca, ki se je raztezalo tudi po parcelah, ki so predmet postopka), organ pa se je stališču pridružil, dodal je še, da je ovira za vrnitev v naravi izkazana tudi iz razloga po prvem odstavku 19. člena ZDen, saj so parcele (kot izhaja iz ortofoto posnetka) znotraj ograjenega otroškega igrišča in služijo kot del otroškega igrišča vrtca, ki izvaja javno službo otroškega varstva. Organ je sledil tudi navedbam stranke z interesom MOM glede parc. št. 1480/1, ki v naravi predstavlja pločnik, zato je ovira podana po 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen, parc. št. 1489/1, 1489/4, dela parc. št. 1490/1 in 1490/3, ki nista za ograjo notranjega otroškega igrišča, ter parc. št. 1491 pa so nujno potrebne za delovanje vrtca ... glede na trenutno kvadraturo igrišča (502 m2, kar je 3,28 m2 za otroka), ki ne ustreza standardom Pravilnika o normativih in minimalnih tehničnih pogojih za prostor in opremo vrtca. Organ je še dodal, da je iz predloženih listin (in aplikacije google maps) razvidno, da je stranka z interesom na parc. št. 1490/1 naredila otroško igrišče z vgrajenimi igrali, posipom zemljišča okrog igral, zasaditvijo grmičevja in dreves, v preostalem delu gre pa za zelenico, zunaj notranjega igrišča, na katere robu ob ... je cona za pešce in kolesarje. Glede na prvi odstavek 42. člena ZDen, ob upoštevanju cenitve izvedenca B. B. ter Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Navodilo) je organ odločil, kot izhaja iz 1. točke izreka.

**Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

3. Prvi tožnik je vložil tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Po njegovem mnenju odločitve ni mogoče preizkusiti, saj se toženka ni opredelila do njegovih navedb in ugovorov, čeprav ti temeljijo na spisni dokumentaciji, pridobljenih dokazih in objektivnih dejstvih v zvezi s porušenimi objekti in zemljiščem, ki bi ga bilo možno vrniti v naravi. Vsa ta dejstva bistveno vplivajo na odločitev o načinu vrnitev premoženja in višino odškodnine. Pri tem je izpostavil predvsem čas rušitve glavnega obcestnega objekta in, da ima objekt, četudi ruševina, svojo vrednost, ki jo je treba upoštevati. Sicer je pa stranka z interesom MOM brez utemeljenih razlogov spremenila svoje stališče glede vrnitve dela zemljišč v naravi, toženka pa te izjave ni kritično ocenila. Toženka bi tudi morala sklicati ustno obravnavo, saj je bila zadnja obravnava opravljena 7. 6. 2011. Ni upoštevala navedb, podanih na tej in na prejšnjih obravnavah, pač pa navedbe iz kasnejših vlog primarne zavezanke stranke z interesom MOM, ni tudi obrazložila neupoštevanja ugotovitev izvedenca B. B. v zvezi z možnostjo vrnitve delov zemljišč v naravi, ki je opravil ogled ter izdelal cenitveno poročilo z dne 27. 3. 2010 in z dne 3. 6. 2011. Zato je ostalo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje. To se nanaša predvsem na obstoj ovir za vrnitev dela parc. št. 11/1, ki sedaj predstavlja 1491, 1490/2, 1490/3, 1490/1 in del 1480/1, skupaj v izmeri 725 m2, ter del podržavljene parc. št. 9/1, ki se sedaj nahaja znotraj parc. št. 1480/1, 1489/1 in 1489/4, skupaj 170 m2. Stranka z interesom MOM je otroška igrala postavila po letu 2006, ko je bil objekt že porušen, torej je spremenila status iz nezazidanega stavbnega zemljišča v zazidano stavbno zemljišče. S tem je ustvarila oviro po drugem odstavku 32. člena ZDen in kršila 88. člen ZDen. Če je bilo igrišče postavljeno z vsemi potrebnimi upravnimi dovoljenji, bi morali v postopku sodelovati tudi denacionalizacijski upravičenci, vendar to iz spisov ne izhaja. Tudi rušitev objekta na ... ima elemente kršitve 88. člena ZDen. Tudi do tega se toženka ni opredelila. Rušitev objekta sicer res ne pomeni razpolaganja v ožjem pomenu besede, vendar je s tem posegom v prostor stranka z interesom MOM spremenila način in obliko vrnitve. Objekt je bil porušen 2006 in tudi tu ni razvidno, da bi vlagatelji pri tem (pri pridobitvi dovoljenja za rušitev) sodelovali ali bili o tem seznanjeni. Bivšemu lastniku bi v primeru vrnitve objekta v naravi pripadala odškodnina zaradi njegove zmanjšane vrednosti, do višini polne vrednosti ob podržavljenju. Po drugi strani bi zemljišče, ki ga objekt pokriva (fundus), in funkcionalno zemljišče v primeru rušitve ostalo v lasti upravičenca. Prvi tožnik se tudi ne strinja s stališčem stranke z interesom MOM, do katerega se toženka tudi ni opredelila, da je del zemljišča, ki je nepozidan, nujno potreben za delovanje vrtca. Prvi tožnik je predlagal, da sodišče tožbi ugodi, odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne organu v ponovno odločanje.

4. Druga do četrti tožnik so tožbo vložili iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena ZUS-1. Menijo, da je prišlo do kršitve 88. člena ZDen, navezujoč se pri tem na rušitev stanovanjskih objektov s strani stranke z interesom MOM, in katastrske spremembe parcel. Stanovanjska hiša na ... je bila z Odlokom o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju Občine Maribor iz marca 1992 razglašena za kulturni zgodovinski spomenik z opisom kvalitetne baročne stavbe z izjemno oblikovanimi fasadami, po predvidenem varstvenem režimu se naj bi spomenik varoval v njegovi avtentični pričevalnosti, dovoljeni so bili posegi za ohranitev spomenika in valorizacijo za ohranitev njegovih spomeniških sestavin. Upravna enota Maribor je stranki z interesom MOM izdala gradbeno dovoljenje za rušitev tega objekta, ki naj bi ga ta varovala. Tožniki so se sklicevali še na Odlok o ureditvenem načrtu območja med Gregorčičevo, Tyrševo, Slovensko in Gledališko ulico, kjer ni predvidenih stavb za izobraževanje. Vsi podatki o namenski rabi zemljišč potrjujejo predhodno ugotovitev. Opozorili so, da izvedenec B. B. pri svoji cenitvi, ki jo je upošteval upravni organ (z dne 27. 3. 2010 in z dne 3. 6. 2011), ni upošteval vrednosti nepremičnin glede na razglasitev nepremičnine za kulturni zgodovinski spomenik, v dopolnitvi poročila pa je bila ta vrednost upoštevana (16. 9. 2020), kar predstavlja razliko v vrednosti, ki pri odločitvi ni upoštevana. V postopku je bilo razpisanih več obravnav, nekaterih se je udeležila tudi stranka z interesom MOM. Po mnenju tožnikov in ob upoštevanju 69. člena ZDen je bilo na ustni obravnavi dne 4. 3. 2010 doseženo soglasje med strankami, ki se lahko šteje kot poravnava. Pooblaščenec stranke z interesom MOM je izrecno navedel, da je možno v naravi vrniti parc. št. 1490/1, 1490/2, 1490/3, 1491, 1489/1, 1480/1 in 1489/3, kot tudi, da v naravi ni možno vrniti parc. št. 1480/5, 1479, 2152/1, 1498/2 in 1487. S tem se je strinjal pooblaščenec tožnikov. Kot je ugotovil organ, je bila za rešitev zadeve potrebna le odmera parcel za vključitev vsebine poravnave v odločbo. Vloge stranke z interesom MOM z dne 30. 5. 2011 ni mogoče šteti kot relevantne, saj je ni vložila oseba, ki bi zastopala zavezanko - MOM. Sicer je bil pa otroški vrtec zgrajen in gradbena dela zaključena pred denacionalizacijo. Ni mogoče šteti, da za te parcele obstajajo ovire za vračilo v naravi po 32. členu ZDen, saj je to v nasprotju z Odlokoma iz leta 1995 in 2012. Tudi ovira za vrnitev v naravi po 19. členu ZDen ni podana. Parcele niso ograjene, nikoli niso bile predvidene za kakršnekoli potrebe vrtca, do leta 2006 je bil na teh parcelah zgrajen poslovno stanovanjski objekt z manjšimi objekti, ki je bil zavarovan kot kulturni spomenik, ki ga zavezanka ni smela porušiti. Navedbe pooblaščenca stranke z interesom MOM, ki sploh ni bila pooblaščena za zastopanje, so bile nekritično povzete. Potrebe vrtca ... tudi nikoli niso bile predmet denacionalizacijskega postopka. En ortofoto posnetek nedvomno ni zadosten dokaz za odločitev. Z rušitvijo in postavitvijo igral je stranka z interesom namenoma ustvarila oviro za vrnitev v naravi in kršila 88. člen ZDen. Gradbeno dovoljenje ni bilo vročeno denacionalizacijskim upravičencem. Tudi do tega bi se organ moral opredeliti. Sicer pa stranka z interesom MOM pred letom 2005 sploh ni bila lastnica nepremičnin, ki so predmet denacionalizacije, zato njene navedbe glede gradbenega dovoljenja iz leta 1978 o gradnji vrtca niso verodostojne. Kot izhaja iz zapisnika gradbenega inšpektorja z dne 20. 2. 2006, na zemljiščih ni bilo prostorov za potrebe vrtca, na parcelah je stal objekt s pomožnimi objekti, ograjen s kovinskimi panoji, onemogočen je bil dostop do parcel. Sicer pa je obrazložitev odločbe pomanjkljiva, saj se organ ni opredelil do vseh navedb in dokazov v postopku, kar vse vpliva na obliko vrnitve in višino odškodnine. S tem je podana kršitev drugega odstavka 209. člena ZUP/86. Tožniki so v vlogah organu tudi predlagali ponovni sklic ustne obravnave. Predlagali so, da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi in vrne zadevo organu v ponovno odločanje, toženki pa naloži povračilo njihovih stroškov postopka.

5. Stranka za interesom MOM je v I U 1294/2020 v odgovoru na tožbo prerekala navedbe prvega tožnika. Na ustni obravnavi 7. 6. 2011 se je obravnavala zadeva v celoti. Stranka z interesom ima pravico, da vse do izdaje odločbe daje potrebne podatke, varuje svoje pravno varovane koristi in ima pravico dopolnjevati in pojasnjevati svoje trditve. Šele po prejemu upravne dokumentacije (s katero leta 2010 ni razpolagala) je stranka z interesom ugotovila, da je že v letu 1977 postala lastnica (imetnica pravica uporabe) parcel, ter tako uveljavljala obstoj ovir. Svoje stališče je obrazložila še z vlogo z dne 20. 1. 2020. Tudi ne drži, da je z rušitvijo objekta in postavitvijo igrala ustvarila oviro za vrnitev v naravi. Rušitev stavbe je bila opravljena po pravnomočni zavrnilni denacionalizacijski odločbi z gradbenim dovoljenjem z dne 24. 1. 2006. O nevarnosti objekta je stranka v letu 2005 obvestila tudi pooblaščenca druge do četrtega tožnika in policijo. Dejstvo je, da pooblaščenec druge do četrtega tožnika rušitvi ni nasprotoval. Zato ne gre za nedovoljeno razpolaganje v smislu 88. člena ZDen. Predlagala je zavrnitev tožbe.

6. Stranka z interesom MOM je v odgovoru na tožbo v zadevi I U 1416/2020 prerekala navedbe tožnikov. Ponovila je navedbe, podane v odgovoru na tožbo v I U 1294/2020. Iz zapisnikov o opravljeni ustni obravnavi 4. 3. 2020, 9. 4. 2020, ne izhaja, da gre za poravnavo, zato je ni mogoče upoštevati po 69. členu ZDen. Spremembo stališča je v vlogi z dne 30. 5. 2011 pojasnila. Gradbeno dovoljenje za gradnjo vrtca pa je bilo izdano pravnemu predniku stranke z interesom MOM.

7. Prvi tožnik je v vlogi predlagal združitev postopkov I U 1294/2020 in I U 1416/2020, dodal je še, da je stranka z interesom zlorabila svoj položaj z očitnim namenom pridobitve materialne koristi, ko je zemljišče uzurpirala brez vednosti in sodelovanja upravičencev.

8. Stranka z interesom MOM je z vlogo z dne 4. 1. 2021 še navedla, da je postala lastnica objekta šele s pogodbo z dne 9. 9. 2005, zato ga ni bila dolžna vzdrževati, zemljišče pa je namenila potrebam vrtca. Strinjala se je z združitvijo postopkov.

9. Druga do četrti tožnik so v 4. pripravljalni vlogi še opozorili na sklep Višjega sodišča v Ljubljani, I Cp 887/2009, akt Vrhovnega sodišča RS, II Ips 331/2006. 10. V nadaljnjih vlogah so tožniki in stranka z interesom MOM vztrajali pri svojih stališčih ter prerekali navedbe nasprotnih strank.

11. Toženka je sodišču poslala upravne spise, odgovora na tožbo ni podala.

12. Senat sodišča je s sklepom, I U 1294/2020 z dne 7. 12. 2021, združil zadevi I U 1294/2020 in I U 1416/2020 v skupno obravnavanje in odločanje (I. točka izreka) in še odločil, da v zadevi sodi sodnik posameznik (tretja alineja drugega odstavka 13. člena ZUS-1). Odločitev o skupni obravnavi zadev je sprejel na podlagi ugotovitve, da v obeh postopkih nastopajo iste stranke (deloma v različnih položajih), in da je izpodbijani isti akt, zato so podani pogoji po 42. členu ZUS-1. V zvezi z odločitvijo o sestavi sodišča pa je senat ugotovil, da gre za postopek denacionalizacije z ugovori, o katerih obstaja že uveljavljena sodna praksa, zato je ocenil, da so pogoji za odločanje po sodniku posamezniku podani.

13. Sodišče je v zadevi opravilo glavno obravnavo 19. 1. 2022, na katero so pristopili prvi tožnik, tretji tožnik, pooblaščenec drugega do četrtega tožnika, stranka z interesom Mestna občina Maribor, toženka ni pristopila. Na glavno obravnavo je pristopila tudi sodna tolmačka za nemški jezik C. C. zaradi tolmačenja tretjemu tožniku v nemški jezik. Tožniki so vztrajali vsak pri svoji tožbi, stranka z interesom MOM pri svojem odgovoru na tožbo. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo in pregledalo vso listinsko dokumentacijo, ki se nahaja v upravnem in sodnem spisu, zavrnilo je dokazni predlog za zaslišanje strank in zaslišanje izvedenca B. B. Pooblaščenec drugega do četrtega tožnika zavrnitvi dokaznih predlogov ni ugovarjal. **K I. točki izreka:**

14. Tožba je utemeljena.

15. Predmet spora je odločitev upravnega organa o vračilu podržavljenega premoženja nadomestni upravičenki drugi tožnici v obliki odškodnine v obveznicah prvega tožnika v navedenih zneskih za objekte in zemljišča, označena od A. do D. 16. Prvi tožnik in druga do četrti tožnik odločitvi ugovarjajo iz razlogov bistvene kršitve pravil postopka, napačne uporabe materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

17. Sodišče se bo najprej opredelilo do zatrjevanih kršitev pravil postopka.

18. Kot izhaja iz obrazložitve odločbe, je organ, po tem, ko je povzel potek postopka, uvodno ugotovil, da se je postopek vrnil v stanje od uvedbe obnovljenega postopka do zavrnilne odločbe z dne 10. 11. 2016 (odpravljene s sodbo, I U 1779/2016-6 z dne 19. 9. 2017, ki pa glede na spremembo upravnosodne prakse ni pravno relevantna za nadaljnje obravnavanje zadeve), ki ga potem opiše z navedbo opravil in dejanj, med drugim postavitvijo izvedenca B. B. zaradi izdelave (drugega) izvedeniškega mnenja o vrednosti obravnavanih nepremičnin (z ločenim vrednotenjem nepremičnin in delov nepremičnin, ki bi se lahko vrnile v naravi) z dne 27. 3. 2010 in 3. 6. 2011, izvedbo ustnih obravnav 4. 3. 2010 in 7. 6. 2011, z povzetkom izjav stranke z interesom MOM.

19. Kot je razvidno iz podatkov spisa in tožb (o tem so stranke razpravljale tudi na glavni obravnavi), je stranka z interesom MOM najprej v postopku (na obravnavi 4. 3. 2010) navedla, da je vračilo v naravi možno za parc. št. 1490/1, 1490/2, 1490/3, 1491, 1489/1, 1480/1 in 1489/3, z vlogo z dne 30. 5. 2011 (in v kasnejših vlogah 20. 1. 2020 in 28. 2. 2020) pa svoje stališče spremenila, da vrnitev v naravi ni mogoča zaradi podanih ovir iz razloga po drugem odstavku 32. člena ZDen (izdano gradbeno dovoljenje za gradnjo vrtca z dne 1. 8. 1979, ki je vključevalo tudi parc. št. 1489/3 in 1490/2, z ureditvijo širšega okolja vrtca po zakoličbeni situaciji, po kateri je segalo vrtcu določeno zemljišče do južne meje parc. št. 1489/4 (prej 1489/3), 1490/2, 1490/3, delno po 1490/1 kot del otroškega igrišča, ograjeno z žično ograjo, na delu 1490/3 (in po rušitvi dvoriščnega objekta) pa se je zemljišče uredilo in gre za vzdrževani del funkcionalnega zemljišča vrtca). Za parc. št. 1480/1 je uveljavljala, da gre za pločnik (ovira po 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen), parc. št. 1489/1, 1489/4, dela parc. št. 1490/1 in 1490/3, ki nista za ograjo notranjega otroškega igrišča, in parc. št. 1491, pa so nujno potrebne za nemoteno delovanje vrtca ... in ... (slednji nima lastnega igrišča) glede na Pravilnik o normativih in minimalnih tehničnih pogojih za prostor in opremo vrtca (po tem mora biti zagotovljeno najmanj 15 m2 na otroka, trenutna kvadratura igrišča pa je 502 m2, kar pomeni 3,28 m2 na otroka), ki jih ni možno nadomestiti (1. točka prvega odstavka 19. člena ZDen).

20. Upravni organ je v obrazložitvi te navedbe podrobno povzel, se z njimi strinjal, dodal še, da je ovira za vrnitev v naravi izkazana tudi iz razloga po prvem odstavku 19. člena ZDen, ker so parcele znotraj ograjenega otroškega igrišča, služijo kot del otroškega igrišča vrtca, ki izvaja službo otroškega varstva in so za delovanje vrtca nujno potrebne in jih ne more nadomestiti na drugi lokaciji. Glede parc. št. 1490/1 je še dodal, da je iz predloženega ortofoto posnetka in aplikacije google-maps razvidno, da je na 1490/1 otroško igrišče z vgrajenimi igrali, posipom zemljišča, zasaditvijo grmičevja in dreves, v preostalem delu pa gre za zelenico okrog igrišča na parc. št. 1490/1, 1491, 1489/1, 1489/4 in delom 1490/3, s cono za pešce in kolesarje ter vzidanimi klopcami.

21. Na tako povzetih dejstvih je organ zaključil, da so ovire za vračilo v naravi podane, zaradi česar je določil odškodnino v obveznicah na podlagi ocenjenih vrednosti iz izvedenskega mnenja izvedenca B. B. 22. Po drugem odstavku 209. člena ZUP/86 (ki se glede na 6. člen ZDen uporablja v postopkih denacionalizacije) obsega obrazložitev odločbe: kratko obrazložitev zahtevkov strank, ugotovljeno dejansko stanje in po potrebi tudi razloge, ki so bili odločilni za presojo dokazov, zakaj ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank, pravne predpise in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločbo, navedeno v dispozitivu. Podobno (bolj podrobno) določbo vsebuje tudi sedaj veljavni ZUP (214. člen).

23. Tudi po presoji sodišča tožniki utemeljeno ugovarjajo, da je v postopku prišlo do kršitev pravil postopka, ki so vplivale ali mogle vplivati na odločitev. Organ se namreč ni opredelil do nobenega stališča, podanega s strani tožnikov, ki so jih tožniki uveljavljali že v upravnem postopku pred izdajo odločbe in jih sedaj uveljavljajo tudi v upravnem sporu, temveč je svojo odločitev v celoti oprl na navedbe stranke z interesom MOM, s tem, da je dodal še druge razloge, ki naj bi tako odločitev, torej odločitev, ki v celoti sledi podanemu stališču stranke z interesom MOM, potrjevali.

24. Organ se tako v obrazložitvi odločbe ni opredelil do stališča prvega tožnika glede časa rušitve glavnega obcestnega objekta (tekom trajanja denacionalizacijskega postopka, sicer po pravnomočni zavrnilni denacionalizacijski odločbi z dne 29. 5. 2001 - op. sod.) in s tem v zvezi kršitve prepovedi razpolaganja po 88. členu ZDen, napačnem vrednotenju premoženja zaradi neupoštevanja vrednosti ruševine, izostanku opredelitve oziroma kritične ocene do spremembe stališča stranke z interesom MOM o možnosti vračila v naravi določenih nepremičnin, ki so predmet postopka.

25. Izostala je tudi opredelitev organa glede navedb druge do četrtega tožnika, ki so zatrjevali (in to ponavljajo v tožbi in ostalih vlogah), da do rušitve objekta - stanovanjske hiše na ... (ki je bil zaščiten kot kulturni zgodovinski spomenik na območju Občine Maribor na podlagi Odloka o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju Občine Maribor iz leta 1992), ki so mu druga do četrti tožnik nasprotovali, ne bi smelo priti, saj bi morala stranka z interesom MOM hišo varovati, da do gradnje vrtca tudi ne bi smelo priti glede na po prostorskih aktih predvidene namembnosti gradnje, da so druga do četrti tožnik s stranko z interesom oziroma njenim pooblaščencem sklenili poravnavo v zvezi z vračilom dela podržavljenih nepremičnin v naravi na ustni obravnavi 4. 3. 2010, kar je organ sprejel, posledično je bilo treba opraviti le odmero nepremičnin, ki jih je možno vrniti v naravi in nepremičnin, ki jih ni možno vrniti v naravi, da vloge z dne 30. 5. 2011, s katero je stranka z interesom diametralno spremenila svoje stališče glede možnosti vračila v naravi, nista poslali osebi, ki bi imeli ustrezno pooblastilo za zastopanje stranke z interesom, da je bil otroški vrtec zgrajen pred uvedbo denacionalizacijskega postopka, da ne drži, da naj bi nepremičnine predstavljale dvorišče oziroma pripadajoče zemljišče k stavbi otroškega vrtca, saj po prostorskem aktu na tem območju ni predvidenih stavb za izobraževanje (kamor sodi tudi vrtec), da ni podanih ovir za vrnitev v naravi po prvem odstavku 19. člena ZDen, saj parcele niso ograjene, niso bile predvidene za potrebe vrtca, do 2006 pa je bil zgrajen na teh parcelah manjši poslovno stanovanjski objekt s pripadajočimi manjšimi objekti, ki je bil zavarovan in ga stranka z interesom, upoštevajoč 88. člen ZDen, ne bi smela porušiti, da potrebe vrtca nikoli niso bile predmet tega postopka, da organ, kljub predlogom, ni naročil izvedencu B. B. dopolnitev izvedenskega mnenja zaradi višje vrednosti nepremičnin, ob upoštevanju, da gre za kulturno zgodovinski spomenik, da se organ ni opredelil do spremembe stališča stranke z interesom MOM (kot uveljavlja tudi prvi tožnik), da je stranka z interesom s postavitvijo otroških igral namenoma ustvarila oviro za vrnitev v naravi, kar je v nasprotju z 88. členom ZDen, in da pred letom 2005 stranka z interesom MOM ni bila zavezanka za vračilo nepremičnin, saj jih je pridobila po pogodbi z dne 9. 9. 2005, zato so trditve, vezane na gradbeno dovoljenje za gradnjo vrtca, neverodostojne.

26. Sodišču je tako preizkus tožbenih ugovorov vseh tožnikov, ki so jih ti povzeli tudi na glavni obravnavi in pri njih vztrajali, onemogočen, saj obrazložitev izpodbijane odločbe vsebinske presoje teh ugovorov ne vsebuje.

27. Tožniki tudi ugovarjajo, da bi moral organ pred sprejemom svoje odločitve razpisati ustno obravnavo (zlasti, ker je bila zadnja obravnava opravljena 7. 6. 2011).

28. Po 149. členu ZUP/86 lahko uradna oseba, ki vodi postopek, po lastnem preudarku ali na predlog stranke razpiše ustno obravnavo vselej, kadar je to koristno za razjasnitev stvari, _mora_ pa jo razpisati: 1.) v stvareh, v katerih je udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi si interesi, ali 2.) kadar je treba opraviti ogled ali pa zaslišanje prič ali izvedencev. Na ustni obravnavi je treba pretresti in dognati to, kar je predmet ugotovitvenega postopka (prvi odstavek 158. člena ZUP/86).

29. Ni sporno, da je bila zadnja ustna obravnava opravljena 7. 6. 2011, da nanjo stranka z interesom MOM ni niti pristopila, da pa je pred njeno opravo poslala vlogo z dne 30. 5. 2011, s katero je (kot že povedano) spremenila svoje stališče glede možnosti vračila nepremičnin v naravi, ki mu (kot tudi že povedano) argumentirano nasprotujejo tožniki, in o čemer se organ (kot je sodišče že presodilo) v izpodbijani odločbi ni niti opredelil. Glede na povedano je po presoji sodišča do kršitve pravil postopka prišlo tudi iz razloga neizvedbe ustne obravnave.

30. Predmet tega ugotovitvenega postopka je namreč vrnitev podržavljenega premoženja, bolj natančno način oziroma oblika vrnitve tega premoženja. Ker je tik pred zadnjo izvedeno ustno obravnavo prišlo do spremembe načina oziroma oblike vrnitve podržavljenega premoženja zaradi spremenjenega stališča stranke z interesom MOM kot primarne zavezanke, ki se ustne obravnave dne 7. 6. 2011 ni udeležila, bi, za to, da se razjasni dejansko stanje s tem v zvezi, organ moral razpisati (dodatno) ustno obravnavo, ter z vsemi strankami postopka (torej tudi s stranko z interesom MOM) obravnavati očitno spremenjeno dejansko stanje in na tej podlagi ali izvesti še druga opravila ali izdati odločbo, ki bi vsebovala vse, za odločitev relevantne razloge, kot tudi razloge, zakaj ni bilo ugodeno kakršnemu zahtevku strank in, ki bi izhajali iz obravnavanih ter ugotovljenih dejstvih. Ker organ tako ni ravnal, je tudi s tem zagrešil bistveno kršitev pravil postopka.

31. Sodišče tako sodi, da že ugotovljene kršitve pravil postopka, ki vplivajo ali bi lahko vplivale na zakonitost odločitve, predstavljajo nezakonitost izpodbijane odločbe, kar terja njeno odpravo (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1).

32. Zaradi racionalnejšega vodenja postopka se sodišče opredeljuje še do v nadaljevanju izpostavljenih ugovorov tožnikov.

33. Prvi odstavek 88. člena ZDen z dnem uveljavitve tega zakona (tj. 7. 12. 1991) prepoveduje zavezancem razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega obstoji dolžnost vrnitve po določbah ZDen, torej s premoženjem, za katerega po določbah zakona obstoji možnost vrnitve. Namen določbe je ustavitev pravnega prometa s premoženjem, ki je lahko predmet vračanja (zaradi zavarovanja pravnega položaja na eni strani upravičencev, kot posredno tudi države oziroma sedaj prvega tožnika). Določba naj bi torej preprečevala vsakršno razpolaganje, ki bi poslabševalo položaj upravičenca oziroma ki bi bremena zavezanca neupravičeno prelagalo na davkoplačevalce. Sodišče se strinja s trditvijo tožnikov, da nedopustnost razpolaganja po citirani določbi ni mogoče razlagati le v t.i. ožjem smislu (kot pravni promet), temveč, da gre za nedopustno razpolaganje tudi v drugih primerih, ki - kot že rečeno - poslabšajo položaj upravičencev. Tako tudi ustavnosodna in upravnosodna praksa.

34. Tožniki kot kršitev 88. člena ZDen izpostavljajo predvsem rušitev poslovno stanovanjskega objekta ... (vključno z dvoriščnim objektom) in postavitev igral na otroškem igrišču. Po oceni sodišča je z rušitvijo objektov in postavitvijo igral nedvomno prišlo do spremembe možnega načina oziroma oblike vrnitve podržavljenega premoženja (vrnitev v obliki odškodnine namesto vsaj delno v naravi in delno v obliki odškodnine). To posledično pomeni poslabšanje položaja upravičencev, ki jim bo premoženje namesto v naravi, kot so zahtevali in kar je tudi primarna oblika vrnitve premoženja po ZDen, (vsaj v določenem delu) vrnjeno v obliki odškodnine v celoti. Že iz tega bi se dalo sklepati, da je kršitev 88. člena ZDen podana.

35. Stranka z interesom MOM temu ugovarja, ker je bila rušitev objekta izvedena po pravnomočni zavrnilni denacionalizacijski odločbi z dne 29. 5. 2001, zanjo je bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje z dne 24. 1. 2006, rušitvi pa tudi naj ne bi nasprotovali vlagatelji (torej druga do četrti tožnik, ki sicer temu - kot že navedeno - ugovarjajo). Enako stranka z interesom MOM ugovarja glede postavitve igral (da je bila ureditev igrišča izvedena v letu 2006, tj. po pravnomočni zavrnilni denacionalizacijski odločbi z dne 29. 5. 2001).

36. Sodišče sledi stranki z interesom, da ji kršitve 88. člena ZDen ni mogoče očitati zaradi (vsaj v tistem časovnem obdobju) pravnomočno zaključenem denacionalizacijskem postopku. Prepovedi razpolaganja ni mogoče razlagati kot to menijo tožniki, namreč, da bi morala stranka z interesom upoštevati možnost vložitve pravnih sredstev (v tem primeru izrednih pravnih sredstev) in še nato predvideti možnost uspeha uveljavljanih izrednih pravnih sredstev s strani upravičencev. Če je zahteva za denacionalizacijo vložena, velja prepoved razpolaganja s premoženjem, ki je predmet zahteve za denacionalizacijo, do dokončnosti odločitve o denacionalizaciji. Tako tudi sodna praksa (npr. Vrhovno sodišče že v sodbi, II Ips 311/93 z dne 17. 2. 1994).

37. Ne glede na povedano sodišče še pripominja, da pa če tožniki menijo, da je stranka z interesom MOM pri opisanem razpolaganju (ne glede na zgoraj povedano) ravnala kakorkoli nedopustno, imajo možnost vložitve odškodninskega zahtevka pred pristojnim sodiščem splošne pristojnosti zaradi protipravnega ravnanja stranke z interesom MOM kot zavezanke za vračilo premoženja v naravi (glej npr. sklep Vrhovnega sodišča, II Ips 24/2018, sklep Višjega sodišča v Ljubljani, I Cpg 1260/2013).

38. Sodišče pri tem opozarja, da to ne pomeni potrditve pravilnosti zaključka organa o nemožnosti vračila v naravi vseh nepremičnin, ki so predmet postopka. Tožniki namreč ugovarjajo tudi nepopolno ugotovljenemu dejanskemu stanju v zvezi z obstojem ovir za vrnitev v naravi (menijo namreč, da v zadevi niso izkazane ovire za vrnitev podržavljene parc. št. 11/1, sedaj parc. št. 1491, 1490/2, 1490/3 in del 1480/1, skupaj v izmeri 725 m2, in podržavljene parc. št. 9/1, sedaj znotraj parc. št. 1480/1, 1489/1 in 1489/4, skupaj 170 m2), tega ugovora pa sodišče zaradi razloga odprave izpodbijane odločbe niti ne more preizkusiti, ga bo moral pa, kot tudi še vse ostale ugovore, preizkusiti upravni organ, ko bo ponovno odločal o zadevi.

39. Glede na povedano je sodišče tožbama tožnikov ugodilo, izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral organ odpraviti ugotovljene kršitve pravil postopka in o zadevi, sledeč rezultatu ugotovitvenega postopka (pri čemer bo treba upoštevati dejansko stanje podržavljenega premoženja na dan vračanja), ponovno odločiti.

40. Sodišče je odločilo na podlagi opravljene glavne obravnave (51. člen ZUS-1). Sodišče je dokazna predloga druge do četrtega tožnika za zaslišanje strank ter izvedenca B. B. zavrnilo kot nepotrebna oziroma nerelevantna, saj njihovo zaslišanje, glede na sprejeto odločitev v zadevi ter razlog odprave, ne bi v ničemer prispevali k razjasnitvi zadeve (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka:**

41. Odločitev o ugoditvi stroškovnemu zahtevku druge do četrtega tožnika temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (četrti odstavek 3. člena).