Jedro

Tisti, ki navideznost pogodbe uveljavlja in želi doseči, da taka pogodba nima učinkov, mora ponuditi zadostne razloge za zaključek, da sta oba s sopogodbenikom želela nekaj drugega in ne tistega, kar je navedeno v pogodbi. Z zatrjevanjem o poskusu vzbuditve vtisa o solventnosti toženca pri tretjih, pa tožnik takšnih razlogov ne verjetno in ne argumentirano ni ponudil.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik je dolžan tožencu v roku 15 dni povrniti 421,36 EUR

revizijskih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožnik je v tožbi navedel, da sta 22. 9. 1993 s tožencem sklenila navidezno posojilno pogodbo, po kateri naj bi mu toženec posodil 300.000 DEM, on pa naj bi mu jih vrnil do 22. 12. 1993. Na podlagi te posojilne pogodbe sta 22. 9. 1993 pred sodiščem pod opr. št. R 1022/93 sklenila še fiktivni sporazum (po 251. c členu ZIP), na podlagi katerega je za zavarovanje te terjatve prišlo do vknjižbe zastavne pravice na nepremičnini tožnika. Kljub zapisu v pogodbi, da tožnik s podpisom potrjuje prejem tega zneska, mu ga toženec ni izročil, saj s tako vsoto denarja ni nikoli razpolagal. S to simulirano posojilno pogodbo in sporazumom sta navzven, do drugih, hote in sporazumno vzbudila zmotno predstavo, da toženec razpolaga z večjo vsoto denarja, dejansko pa to ni bila njuna prava volja. Tekom postopka je tožnikov dedič, s katerim se je postopek nadaljeval, predložil še potrdilo z dne 18. 11. 1993, v katerem njegov pravni prednik (dosedanji tožnik) potrjuje prejem zneska 35.800 DEM od toženca in navaja, da ga bo vrnil do 5. 12. 1993. Navedeno potrdilo naj bi dokazovalo, da je bil znesek posojila le 35.800 DEM.

2. Tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta posojilna pogodba z dne 22. 9. 1993 in sporazum II R 1022/93 z dne 22. 9. 1993 neveljavna in s tem nična ter, da se v zemljiški knjigi pri vl. št. 3492 k.o. ... vzpostavi prejšnje stanje je sodišče prve stopnje zavrnilo. Ugotovilo je, da je bilo posojilo dano in, da je bila pogodbena volja pravdnih strank takšna, da znaša znesek posojila 300.000 DEM. Ocenilo je, da pisne pogodbe in sporazuma pred sodiščem ne morejo izpodbiti neprepričljive izjave prič, namigovanje tožnika in z roko napisano in enostransko podpisano potrdilo z dne 18. 11. 1993. 3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Po mnenju sodišča druge stopnje so pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da ima sporazum o obstoju in zavarovanju denarne terjatve z dne 22. 9. 1993 (sklenjen pod opr. št. II R 1022/93) zaradi svoje visoke stopnje obličnosti takšno dokazno moč, da ga težko omaje fotokopija potrdila z dne 18. 11. 1993, katerega toženec niti ni podpisal. 4. Revizijo je vložil tožnik, in predlagal, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da imata sodbi pomanjkljivosti, zaradi katerih se jih ne da preizkusiti. Sodišči priznavata, da je bila tožena stranka v svoji izpovedi neskladna, pri čemer naj bi bila neskladja tožene stranke tudi obrazložena v sodbi sodišča prve stopnje, vendar temu ni tako. S strani tožnika je bil predlagan kot dokaz spis, ki se je vodil v kazenski zadevi proti njegovemu očetu kot obdolžencu, v katerem je prodajna pogodba, sklenjena med tožnikom kot prodajalcem in zakoncema B. kot kupcema. Iz te prodajne pogodbe izhaja, da se prodajalec zavezuje, da bo hipotekarnemu upniku – tožencu, izplačal dolg in poskrbel za izbris hipoteke. Ta listina tako potrjuje, da toženec očetu tožnika nikoli ni izročil 300.000 DEM, temveč 30.000 DEM. Sodbi sta tudi v nasprotju z drugimi listinami v spisu, zaradi česar je podana kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženec je namreč izpovedal, da je dal posojilo v dveh obrokih, skupaj 285.000 DEM, pri čemer naj bi bile obresti že vštete in bi naj zato bila napisana posojilna pogodba za 300.000 DEM. Sodišči pa pri tem spregledata, da iz posojilne pogodbe slednje dejstvo ne izhaja, saj je v njej določeno, da je zamudna obrestna mera 30 % letno. V pogodbi tudi ni določeno, da naj bi dal toženec posojilo v več obrokih, tožeča stranka pa je venomer opozarjala na navideznost pogodbe, njeno nemoralnost in s tem tudi ničnost. Nadalje tudi 51. člen ZOR določa, da je podlaga nedopustna, če je v nasprotju z ustavnimi načeli družbene ureditve, s prisilnimi predpisi ali z moralo. Abstraktna zaveza, pri kateri ena stranka svojo zavezo izjavi in jo druga stranka sprejme, ne da bi strankama bilo znano, zakaj je zaveza nastala, ne more obstajati. Zato bi tožena stranka, ki je trdila, da kavza obstoji, slednjo morala dokazati. Prav tako sta sodbi nezakoniti in sta v nasprotju z izvedenimi dokazi, saj naj bi dano posojilo že vsebovalo obresti, pri čemer pa je v pogodbi posebno določilo glede obresti in višine obrestne mere. Po preprostem matematičnem izračunu pa se tudi izkaže, da so izpovedbe toženca v nasprotju z listinami v spisu - posojilno pogodbo.

5. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožencu, ki je nanjo odgovoril ter predlagal njeno zavrnitev.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Tožnik svojo tezo o navideznosti posojilne pogodbe, sklenjene s tožencem, utemeljuje s trditvijo, da sta na ta način s tožencem želela pri drugih vzbuditi vtis, da toženec razpolaga z večjo vsoto denarja. Pri navidezni pogodbi, ki je urejena v 66. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), gre za hoteno in sporazumno razhajanje med voljo pogodbenikov in izjavo te volje navzven, ki je namenjena drugim, da bi pri teh nastala zmotna predstava. Tisti, ki navideznost pogodbe uveljavlja in želi doseči, da taka pogodba nima učinkov, mora ponuditi zadostne razloge za zaključek, da sta oba s sopogodbenikom želela nekaj drugega in ne tistega, kar je navedeno v pogodbi. Z zatrjevanjem o poskusu vzbuditve vtisa o solventnosti toženca pri tretjih, pa tožnik takšnih razlogov ne verjetno in ne argumentirano ni ponudil. Ne glede na navedeno pa sta sodišči prve in druge stopnje zahtevek tožnika pravilno zavrnili tudi iz razloga, ker tožnik drugačne volje pogodbenih strank, kot je bila izražena v posojilni pogodbi, vključeni v sporazum z močjo sodne poravnave, ni uspel dokazati. Kot sta zaključili sodišči, tožnik z nezadostnimi dokazi, in sicer lastno izpovedjo, neskladnimi izpovedbami prič in enostransko podpisanim potrdilom o prejemu nižjega zneska posojila, temu dokaznemu bremenu ni mogel zadostiti. Z revizijskimi navedbami o neskladnosti toženčeve izpovedi o obrokih in obrestih posojila z dejstvi, ki izhajajo iz posojilne pogodbe z dne 22. 9. 1993, zaradi česar naj bi bila sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, pa revident dejansko graja dokazno oceno oziroma ugotovljeno dejansko stanje, s čimer glede na prepoved po tretjem odstavku 370. člena ZPP ne more biti uspešen. Poleg tega neverodostojnost toženčeve izpovedi dokazuje še z navajanjem dejstev, ki naj bi izhajala iz prodajne pogodbe v kazenskem spisu, ki se je vodil proti tožniku kot obdolžencu, kar je neutemeljeno že iz razloga, da tožnik teh dejstev vse do revizije ni navajal, izvedbe tega dokaza pa tudi nikdar ni predlagal. Pravilna je nadalje presoja, da v tožnikovih trditvah tudi ni najti dejstev, ki bi utemeljevala sankcijo ničnosti posojilne pogodbe po 103. členu ZOR. Revizijsko navajanje o abstraktnosti oziroma neobstoju podlage sporne pogodbe pa tudi ni z ničemer utemeljeno oziroma z njim revident prihaja v nasprotje z lastnimi trditvami o tem, da je med njima s tožencem vendarle obstajalo posojilno razmerje (sicer za nižji znesek).

8. Ker uveljavljeni revizijski razlogi, niti razlogi, upoštevni po uradni dolžnosti niso podani, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

9. Tožnik, ki z revizijo ni uspel, sam krije svoje stroške revizijskega postopka, tožencu pa je dolžan povrniti njegove stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Višina teh stroškov je odmerjena v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003 in nasl.) in obsega nagrado odvetniku za sestavo odgovora na revizijo, materialne stroške in davek na dodano vrednost.