24. 6. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 3. junija 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 58/2000 z dne 20. 9. 2000 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Piranu št. P 397/92 z dne 22. 10. 1999 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je pritožnik (v pravdnem postopku toženec) dolžan tožnici izročiti v posest del kleti, ki je vpisana v vložek E 40 k.o. Piran-mesto na parceli št. 1375 v listu B 2, in sicer tako, da odstrani zid, ki ga je sezidal v notranjosti tožničine kleti. Pritožnik se je zoper tako sodbo pritožil, Višje sodišče pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2.Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija navedeno odločitev sodišča. Zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Meni, da je obrazložitev drugostopenjske sodbe arbitrarna, razlogi, ki jih Višje sodišče navaja v izpodbijani sodbi, pa da so očitno napačni in nesprejemljivi. Pritožnik še zlasti graja stališče Višjega sodišča, po katerem v obravnavani zadevi ni pogojev za uporabo določb 24. do 26. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80 in nasl. - v nadaljevanju ZTLR), ki govorijo o gradnji na tujem svetu. Pritožnik tudi zatrjuje, da odločitev sodišča prve in druge stopnje odstopa od prakse sodišč v podobnih primerih, in se pri tem sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 495/93 z dne 30. 9. 1993. Pritožnik zato meni, da je bil prikrajšan za enako obravnavanje v primerjavi z identičnimi ali podobnimi zadevami.

B.

3.Ustavno sodišče se v postopku z ustavno pritožbo ne more spuščati v presojo materialnopravne ali procesnopravne pravilnosti izpodbijane sodne odločbe in tudi ne v dokazno oceno sodišča. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v rednem sodnem postopku. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pritožnik z večino navedb v ustavni pritožbi oporeka pravilnosti uporabe materialnega prava. Pravilnost uporabe zakona pa Ustavno sodišče lahko presoja le, če je zaradi njegove nepravilne uporabe obenem kršena kakšna človekova pravica ali temeljna svoboščina ali če bi ugotovilo, da je sodišče odločitev utemeljilo na kakšnem pravnem stališču, ki je z vidika ustavnih pravic nesprejemljivo.

4.Pritožnik v ustavni pritožbi sicer zatrjuje, da so razlogi drugostopenjske sodbe očitno napačni in nesprejemljivi, še zlasti pa naj bi bilo nesprejemljivo stališče Višjega sodišča, po katerem v obravnavani zadevi ni pogojev za uporabo določb 24. do 26. člena ZTLR, ki govorijo o gradnji na tujem svetu. S tem naj bi bila pritožniku kršena pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. Vendar zgolj dejstvo, da je Višje sodišče v obravnavani zadevi zavzelo drugačno pravno stališče, kot ga ima pritožnik, še ne pomeni kršitve omenjene ustavne pravice. Za kršitev te pravice bi lahko šlo, če bi bilo v izpodbijani sodbi zavzeto pravno stališče tako očitno napačno in brez razumne pravne obrazložitve, da bi ga bilo mogoče oceniti za arbitrarno ali samovoljno, česar pa Ustavno sodišče v konkretnem primeru ni ugotovilo. Višje sodišče je namreč svoje pravno stališče obrazložilo ter ga utemeljilo z razumnimi in logičnimi pravnimi argumenti. Kršitve ustavnega procesnega jamstva, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave, pa ni mogoče utemeljevati zgolj z navedbo, da je odločitev sodišča po vsebini napačna.

5.Z vidika zatrjevane kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave bi bil lahko pomemben tudi očitek pritožnika, da odločitev sodišč prve in druge stopnje odstopa od prakse sodišč v podobnih primerih. Vendar je kršitev omenjene ustavne pravice podana le, če sta izpolnjena dva pogoja, in sicer da obstaja enotna in ustaljena sodna praksa in da izpodbijana odločitev od te prakse brez razumne obrazložitve odstopa.

6.Pritožnik pa ni izkazal nobenega od navedenih pogojev. Zgolj trditev, da je praksa sodišč v podobnih primerih drugačna, očitka o odstopu od ustaljene sodne prakse ne utemeljuje. Pritožnik se sicer sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 495/93 z dne 30. 9. 1993, ki pa je ustavni pritožbi ni priložil, zato ni izkazal, ali je v navedeni zadevi šlo za bistveno enake oziroma vsaj podobne dejanske in pravne okoliščine kot v njegovem primeru. Zgolj trditev, da je šlo za identično oziroma podobno zadevo, pa ne zadošča za utemeljevanje odstopa od ustaljene sodne prakse. Tudi če bi v zadevi, na katero se sklicuje pritožnik, šlo za enak dejanski in pravni stan, pa je Ustavno sodišče že večkrat povedalo, da samo en drugačen primer nujno še ne pomeni ustaljene sodne prakse.

Ker z izpodbijanima sodbama očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger