Jedro

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni zakonita, ker tožena stranka predhodno ni izdelala programa za razreševanje presežnih delavcev. Program bi morala izdelati, saj je od 140 delavcev postalo nepotrebno delo 15 delavcev, pri čemer je treba poleg delavcev, ki jim je delovno razmerje dejansko prenehalo zaradi odpovedi upoštevati še tiste delavce, katerim je tožena stranka podala odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi oziroma je na drug način rešila njihov status.

Izhodišča, ki so pomembna za odmero odškodnine ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi po višini, so v konkretnem sporu leta dela tožnikov pri toženi stranki, možnost njune ponovne zaposlitve in starosti tožnikov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 10. 11. 2009 in da na tej podlagi delovno razmerje tožnikoma ni prenehalo, temveč je tožnici trajalo še od 10. 12. 2009 do 12. 4. 2010, tožniku pa od 27. 12. 2009 do 18. 4. 2010 in toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnikoma priznati delovno dobo in vse druge pravice iz delovnega razmerja in sicer tožnici do 12. 4. 2010, tožniku pa do 18. 4. 2010, jima za navedeno obdobje izplačati mesečne plače v višini, kot sta jo prejemala pred prenehanjem delovnega razmerja, od bruto plač obračunati davke in prispevke, nato neto zneske izplačati tožnikoma z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače v plačilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odškodnino v višini 3.388,86 EUR, tožniku pa odškodnino v višini 15.000,00 EUR, višji zahtevek iz tega naslova pa je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo plačilo stroškov postopka, v skupnem znesku 2.088,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 8-dnevnega izpolnitvenega roka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, v obeh primerih pa tožeči stranki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dneva izteka paricijskega roka, do plačila. V pritožbi navaja, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, da je sodišče v naslovni zadevi, odločalo o treh pravno pomembnih dejstvih in sicer obstoju poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, vplivu zatrjevanega slabšega ekonomskega položaja toženke na potrebnost tožničinega dela in obveznost toženke postopati po pravilih ZDR, ki veljajo za kolektivne odpuste. Sodišče je v zvezi s tem ugotovilo, da je toženka uspela dokazati tako poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ter v okviru le tega tudi izpolnitev dolžnosti, ki jo ji nalaga tretji odstavek 88. člena ZDR. V konkretnem primeru je dokazano, da delo tožnikov pri toženi stranki, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ni več potrebno. Sodišče je ugotovilo, da toženka ni izdelala programa razreševanja presežnih delavcev, zaradi česar je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Tekom postopka naj bi namreč bilo ugotovljeno, da je toženka nameravala odpovedati pogodbo o zaposlitvi 15 delavcem. Tožnika, v svojem predlogu za uporabo določbe 118. člena ZDR, nista pojasnila razlogov, zaradi katerih se ne želita vrniti k toženi stranki, zato je njun zahtevek nesklepčen in bi ga bilo potrebno zavreči. Tožnika glede na lastne navedbe o sklenitvi novega delovnega razmerja, nista imela pravnega niti dejanskega interesa za reintegracijo k toženi stranki. V primeru nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja je sicer delodajalec dolžan delavcu, za čas sodnega spora, glede na njegov zahtevek vzpostaviti stanje, ki bo sicer glede pravic iz delovnega razmerja kar najbolj podobno položaju, v katerem bi bil delavec, če mu delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo. Po svojem bistvu gre za odškodninsko obveznost, ki se na podlagi 164. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) praviloma realizira z vzpostavitvijo stanja, ki je bilo preden je škoda nastala oziroma kakršno bi bilo, če ne bi bilo delodajalčevega protipravnega ravnanja. Odškodnina po prvem odstavku 118. člena ZDR nadomešča reintegracijo in pokriva škodo, ki jo delavec utrpi zaradi izgube zaposlitve, zaradi katere je prisiljen iskati novo zaposlitev in zaradi katere se znajde v negotovem položaju glede prihodnosti pa tudi zato, ker se iz različnih razlogov k delodajalcu ne želi več vrniti. Ne gre za sankcijo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti za kritje eventualne škode, ki jo delavec utrpi tekom postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede na samo zaposlitev, tožnik do reintegracije sploh ne bi bil upravičen, zato s tem zahtevkom ne more razpolagati oziroma se mu odpovedati na račun plačila odškodnine. Navedeno pa še zlasti ob dejstvu, da je tožnikoma socialna varnost in izplačilo dohodka zagotovljena na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je toženka tožnikoma že izplačala odpravnino zaradi prenehanja delovnega razmerja. Glede na ugotovljeno nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi seveda tožnika do odpravnine nista upravičena, kar bi moralo sodišče tudi upoštevati pri izdaji sodbe. Sodišče je tudi napačno oziroma zmotno uporabilo materialno pravo, da je potrebno uporabiti določbe ZDR o kolektivnih odpustih ob ugotovitvi, da bo postalo nepotrebno delo delavcev, ne pa šele, ko jim je odpovedana pogodba o zaposlitvi. Tožena stranka meni, da je skladno z ustaljeno sodno prakso delodajalec dolžan pisno obvestiti delavce o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi le v primeru individualne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in ne v primeru kolektivnih odpustov. Tudi za primer individualne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov pa ni mogoče zavzeti stališča, da je delodajalec v primeru izdanega obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, delavcu le to dolžan tudi podati. Zaključek sodišča, da je bila tožena stranka glede na izdano obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne glede na dejstvo, da odpovedi kasneje niso bile realizirane, dolžna izdelati program razreševanja presežnih delavcev, je zmoten. Tožena stranka bi bila dolžna izdelati zakonsko predviden program razreševanja presežnih delavcev in izvesti ostale aktivnosti, ki jih ZDR predvideva le v primeru kolektivnih odpustov. Le če bi bilo dejansko odpuščeno večje število delavcev je predviden program in če ga tožena stranka ne bi izdelala, bi bile odpovedi nezakonite. Glede na dejstvo, da v konkretnem primeru, do odpuščanja večjega števila delavcev pri toženi stranki ni prišlo, toženka teh aktivnosti ni bila dolžna izvesti. Tožena stranka pa se tudi ne strinja z višino prisojene odškodnine, saj meni da so prisojeni zneski odškodnin, glede na trajanje delovnega razmerja pri toženki, očitno pretirani.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS; št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in da je sodišče prve stopnje pravilno ter popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka v pritožbi sicer navaja, da pritožbo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pri tem pa ne pove, katere določbe ZPP je sodišče kršilo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izrek izpodbijane sodbe jasen in razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, jasni pa so tudi razlogi sodbe.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je toženka tožnikoma 10. 11. 2009 odpovedala pogodbo o zaposlitvi in sicer tožnici za opravljanje dela aplikacijskega tehnika in tožniku za opravljanje dela aplikacijskega svetovalca, obema iz poslovnih razlogov. Sodišče prve stopnje je štelo, da je toženka dokazala ekonomski razlog za zmanjšanje števila zaposlenih, s predložitvijo Poročila o poslovanju za obdobje od januar do november 2009, ki dokazuje, da je toženka beležila velik upad prihodkov v tem obdobju in je zaradi tega sprejela več varčevalnih ukrepov, tudi na področju zmanjšanja števila zaposlenih. Gospodarska kriza je prizadela tudi toženko, ki jo je prizadel dodatno še položaj njenega večinskega lastnika I.. Toženka je izgubila veliko poslov in bila prisiljena znižati cene svojih storitev. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je toženka izkazala, da je poslovala konec leta 2009 negativno in da je s tem toženka dokazala ekonomski razlog, zaradi katerega je bila prisiljena zmanjšati število zaposlenih delavcev.

Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnikoma nezakonita, ker toženka ni izdelala programa razreševanja presežnih delavcev po prvem odstavku 96. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je delodajalec, na podlagi 2. alinee prvega odstavka 96. člena ZDR dolžan izdelati program reševanja presežnih delavcev, ko ugotovi, da bo v roku 30 dni postalo nepotrebno delo najmanj 10 % delavcev. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka zaposlovala 140 delavcev, zato bi morala postopati v skladu z navedenim členom, če bi postalo nepotrebno delo 14 delavcev. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je toženka nameravala odpovedati pogodbo o zaposlitvi 15 delavcem in zato je bila dolžna ravnati v skladu z 2. alineo prvega odstavka 96. člena ZDR in ker ni izdelala programa za razreševanje presežnih delavcev, sta odpovedi pogodbe o zaposlitvi nezakoniti.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka morala sprejeti program razreševanja presežnih delavcev, kot to določa 96. člen ZDR, saj je potrebno upoštevati tako delavce, katerim je dejansko prenehalo delovno razmerje zaradi odpovedi iz poslovnega razloga, kot tudi tiste delavce, katerim je tožena stranka podala odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi oziroma je na drug način rešila njihov status. ZDR v 96. členu namreč kot kriterij za določitev „nepotrebnega dela večjega števila delavcev iz poslovnega razloga“ ne določa, da se upošteva le tiste delavce, katerim bo dejansko prenehalo delovno razmerje. ZDR ureja situacijo nepotrebnega dela večjega števila delavcev iz poslovnih razlogov in ne situacije dejanskega prenehanje delovnega razmerja delavcev, kot to zmotno meni tožena stranka v pritožbi. Upoštevaje navedeno je tožena stranka skupaj odpovedala pogodbo o zaposlitvi 15 delavcem, in sicer je toženka predložila seznam 13 delavcev, katerim je odpovedala pogodbo o zaposlitvi, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je odpovedala pogodbo o zaposlitvi tudi delavcu G.Đ., za katerega je tožeča stranka predložila obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 11. 2009 in odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 11. 2009. Prav tako pa je tožena stranka obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi poslala tudi D.G., ki pa je kasneje s toženo stranko sklenil sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi. Tako je dejansko bilo nepotrebno delo 15 delavcev in ker je pri toženi stranki bilo zaposlenih 140 delavcev, predstavlja predvidenih 15 trajno presežnih delavcev, situacijo iz 2. alinee prvega odstavka 96. člena ZDR in bi bila tožena stranka dolžna izdelati program razreševanja presežnih delavcev in ob tem upoštevati tudi določila ZDR glede obveznosti obveščanja in posvetovanja s sindikatom (97. člen ZDR), obveznost obveščanja Zavoda RS za zaposlovanje (98. člen ZDR) ter določbe o tem, katere sestavine mora vsebovati program razreševanja presežnih delavcev, kot to določa 99. člen ZDR. Ker tožena stranka ni upoštevala določil ZDR, ki urejajo odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov tožnikoma, nezakonita.

Tožena stranka se v pritožbi tudi neutemeljeno sklicuje, da tožnika glede na lastne navedbe o sklenitvi novega delovnega razmerja, nista imela pravnega niti dejanskega interesa za reintegracijo k toženi stranki in zato tudi nista upravičena do odškodnine, po prvem odstavku 118. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu ugotovilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 11. 2009 nezakonita in da je tožnici trajalo delovno razmerje od 10. 12. 2009 do 12. 4. 2010 in tožniku od 27. 12. 2009 do 18. 4. 2010. V posledici ugotovljene nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje, ob uporabi 118. člena ZDR, razvezalo pogodbo o zaposlitvi tožnici z dne 12. 4. 2010, tožniku pa z dne 18. 4. 2010. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka presodilo, da je zaupanje med strankama tako porušeno, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče in da je zato potrebno uporabiti določbo 118. člena ZDR. Po navedeni zakonski določbi, sodišče v primeru ko ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita in upoštevaje vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, razveže pogodbo o zaposlitvi. V takem primeru sodišče prizna delavcu tudi delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja najdalj do odločitve sodišča in odškodnino na podlagi določil 118. člena ZDR, ki pomeni odmero oziroma nadomestilo za reintegracijo delavca k delodajalcu – torej za izgubo zaposlitve kljub predhodni ugotovitvi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Kot izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. VIII Ips 26/2007 z dne 9. 9. 2008 to ni odškodnina za izgubo zaslužka ali za drugo premoženjsko škodo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za čas do prenehanja pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča, ampak gre za odškodnino za bodočo ocenjeno škodo. Prav zaradi njene posebne narave se pri odločanju o njej, ni mogoče neposredno opreti oziroma uporabiti vseh institutov civilnega prava. Odločitev o višini odškodnine mora temeljiti na ugotovitvah o pravno pomembnih dejstvih, pri čemer je kot kriterije za odmero odškodnine treba upoštevati predvsem zaposlitvene možnosti delavca, starost delavca, delovno dobo, poklic in druge osebne okoliščine, prejemanje denarnega nadomestila in podobno (stališče VS RS v sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 548/2007 z dne 19. 10. 2009).

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o višini odškodnine po 118. členu ZDR, pravilno upoštevalo vsa izhodišča, ki so pomembna za odmero odškodnine po višini. Sodišče je pri odločitvi upoštevalo leta dela tožnikov pri toženi stranki, možnost njune ponovne zaposlitve in starosti tožnikov. Sodišče je toženki prisodilo odškodnino v višini dveh povprečnih plač (3.388,86 EUR), višji zahtevek pa je zavrnilo, pri tem pa je upoštevalo, da je tožnica pri novem delodajalcu sklenila delovno razmerje le za določen čas. Tožniku pa je odmerilo odškodnino v višini šestih povprečnih plač (15.000,00 EUR), višji zahtevek pa je zavrnilo in pri tem upoštevalo, da je tožnik bil pri toženi stranki zaposlen 12 let ter da opravlja dejavnost samostojnega podjetnika, kar vsaj na začetku pomeni večja negotovost glede prihodkov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče tožnikoma odmerilo odškodnino v skladu z veljavno sodno prakso.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev tožene stranke, da bi sodišče glede na ugotovljeno nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi moralo upoštevati, da je toženka tožnikoma že izplačala odpravnino zaradi prenehanja delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka zahtevka za pobot terjatev ni opredelila v smislu 180. člena ZPP, zato neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni odločilo o pobotu.

Sicer pa bo šele s pravnomočnostjo sodne odločbe o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja odpadla pravna podala za odpravnino, ki jo je tožena stranka izplačala tožnikoma. Če nekdo nekaj prejme glede na podlago, ki je kasneje odpadla, gre za neupravičeno pridobitev (tretji odstavek 190. člena OZ) in na tej pravni podlagi bo lahko tožena stranka uveljavljala povračilo zneska izplačane odpravnine, ki sta ju tožnika neupravičeno pridobila.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso pomembne (360. člen ZPP) in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).