Jedro

Prostorski akt predvideva možnost, da si investitor (pod določenimi pogoji) zagotovi oskrbo s pitno vodo tudi s kapnico.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. IV U 76/2010-14 z dne 18. 10. 2011, se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za okolje in prostor, št. 35108-498/2009-2-KB z dne 22. 2. 2010, ter zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora v višini 946,40 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude pa od zneska 420,00 EUR z zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidenta) zoper odločbo tožene stranke, št. 35108-498/2009-2-KB z dne 22. 2. 2010 (1. točka izreka) in zavrnilo zahtevek revidentov za povrnitev stroškov postopka (2. točka izreka). Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila, da se odločba Upravne enote Laško, št. 351-163/2008-32/4 z dne 23. 10. 2009, odpravi (1. točka izreka); da se zahteva A. A. in B. B. za izdajo gradbenega dovoljenja za nadzidavo gospodarskega objekta in spremembo namembnosti v stanovanjski objekt, na zemljišču parc. št. 14 in 15, obe k. o. ..., zavrne (2. točka izreka) in da ni stroškov postopka (3. točka izreka). Tožena stranka je presodila, da niso izpolnjeni vsi pogoji (oskrba z neoporečno pitno vodo) po drugi alineji drugega odstavka 22. člena Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih na območju Občine Laško (Ur. l. RS, št. 79/2002, 45/2003, 60/2005, 96/2005, 104/2006, 51/2007, 2/2008, 107/2008, 11/2009, 33/2009, 57/2009 – v nadaljevanju Odlok) in ne po Pravilniku o oskrbi s pitno vodo (Ur. l. RS, št. 35/2006), zato predvidena gradnja ni skladna s 1. točko prvega odstavka 66. člena in drugim odstavkom 66. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

2. Po presoji sodišča prve stopnje je bil postopek pred izdajo odločbe pravilen in izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sklicuje se na določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1, 7. točko prvega odstavka 66. člena ZGO-1, ter 71. in 72. člen Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt).

3. Zoper v uvodu navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje sta revidenta vložila revizijo in njeno dovoljenost utemeljujeta s sklicevanjem na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavljata revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Navajata, da v Pravilniku o oskrbi s pitno vodo ni nikjer govora o vrstah virov pitne vode, zato ni razloga, da se kot vir pitne vode ne bi štela tudi kapnica. Stališče sodišča, da zato, ker v navedenem pravilniku ni govora o kapnici, ta ni dovoljena, ni pravilno. Glede na to, da Pravilnik o oskrbi s pitno vodo kot zadostno komunalno opremljenost na področju zagotavljanja oskrbe s pitno vodo določa tudi lastno oskrbo s pitno vodo, za katero ne določa virov oziroma jih tudi ne izključuje, je očitno, da dopušča lastno oskrbo s pitno vodo in da je vir zanjo lahko tudi kapnica. Ponovno opozarjata na mnenje Agencije RS za okolje (v nadaljevanju ARSO), ki meni, da je v primeru, da neoporečne pitne vode ni mogoče zagotoviti iz javnih in zasebnih vodovodov, to mogoče zagotoviti s kapnico. Način zagotavljanja pitne vode z uporabo kapnice kot vodnega vira, sta Upravni enoti v Celju in Laškem kot dopusten predvideli v številnih drugih primerih. Tako prihaja do kršitve ustavno zajamčene pravice do enakega varstva pravic pred državnimi organi (22. člen Ustave RS). Predlagata, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

4. V odgovoru na revizijo tožena stranka predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

K I. točki izreka:

5. Revizija je utemeljena.

6. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na podlagi katere revidenta utemeljujeta dovoljenost revizije v tem primeru, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o trem še ni odločalo.

7. V obravnavani zadevi je revizija dovoljena na podlagi 2. točke drugega odstavka 83. člena, ker gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju. Revidenta kot pomembno pravno vprašanje izpostavljata vprašanje: „ali kapnica zagotavlja ustrezen vir pitne vode oziroma ali je mogoče njeno ustreznost zavrniti zgolj zato, ker ni izrecno predvidena kot vir pitne vode, pri čemer tudi drugi viri niso izrecno ne predvideni niti izvzeti.“

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

9. V obravnavani zadevi ni sporno, da je mogoče izdati gradbeno dovoljenje le ob izpolnjevanju vseh pogojev iz prvega odstavka 66. člena ZGO-1 in da mora biti v skladu s 1. točko 66. člena ZGO-1 projekt izdelan v skladu z izvedbenim prostorskim aktom. Tudi ni sporno, da območje zadevne gradnje ureja Odlok, ki v drugi alineji drugega odstavka 22. člena določa, da mora imeti vsaka lokacija za gradnjo objektov zagotovljeno minimalno komunalno opremljenost, med drugim tudi oskrbo z neoporečno pitno vodo. Sporno je, ali je upravni organ pravilno zavrnil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja, ker je v tem primeru predvidena priključitev objekta na lastni vodni vir-kapnico.

10. Kot izhaja iz podatkov v predloženih spisih, je tožena stranka zavrnila zahtevo revidentov za izdajo gradbenega dovoljenja zaradi neizpolnjevanja pogoja oskrbe z neoporečno pitno vodo, ker po njeni presoji kapnice ni mogoče šteti za neoporečno pitno vodo, Pravilnik za oskrbo s pitno vodo pa kapnice ne omenja.

11. Pravilnik za oskrbo s pitno vodo, ki je bil sprejet na podlagi Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1), Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) in Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1), določa zahteve za oskrbo s pitno vodo, ki morajo biti izpolnjene pri opravljanju storitev obvezne občinske gospodarske javne službe varstva okolja oskrbe s pitno vodo (v nadaljevanju javna služba) in pri lastni oskrbi prebivalcev s pitno vodo. Res je, da ta pravilnik ne omenja kapnice, določa pa (4. člen), da je pitna voda voda v skladu s predpisom, ki ureja pitno vodo. ZV-1 v 4. točki prvega odstavka 7. člena določa, da je pitna voda voda, ki ustreza predpisom s področja zdravstvene ustreznosti živil. Zakon o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili (Ur. l. RS, št. 52/2000, 42/2002 – v nadaljevanju ZZUZIS) med živila šteje tudi pitno vodo (drugi odstavek 2. člena). Na podlagi pooblastil iz ZZUZIS je bil sprejet Pravilnik o pitni vodi (Ur. l. RS, št. 19/2004, 35/2004, 26/2006, 92/2006, 25/2009), ki določa, da je pitna voda voda v njenem prvotnem stanju ali po pripravi, namenjena pitju, kuhanju, pripravi hrane ali za druge gospodinjske namene, ne glede na njeno poreklo in ne glede na to, ali se dobavlja iz vodovodnega omrežja sistema za oskrbo s pitno vodo, cistern ali kot predpakirana voda (prvi odstavek 2. člena).

12. Iz ugotovljenega dejanskega stanja obravnavane zadeve, na katero je Vrhovno sodišče pri odločanju o reviziji vezano (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), izhaja, da je v obravnavanem primeru javni vodovod napeljan le do soseda revidentov, napeljava na predmetno lokacijo pa zaradi previsokih tlakov ni možna.

13. ZGO-1B določa, da v primerih, če ni zgrajena minimalna komunalna oprema oziroma njena izgradnja ni predvidena v občinskem načrtu razvojnih programov v okviru občinskega proračuna za tekoče ali naslednje leto in zato ni mogoča priključitev na infrastrukturo, ki bi zagotavljala minimalno komunalno oskrbo, investitor lahko zagotovi minimalno komunalno oskrbo tudi drugače, vendar ne v nasprotju s prostorskim aktom in predpisi, ki urejajo oskrbo s pitno vodo (drugi odstavek 125. člena ZGO-1B).

14. V obravnavanem primeru, kot izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja (točka 12 te sodbe), priključitev na javni vodovod ni možna. Odlok, ki ureja prostorsko ureditvene pogoje na območju predvidene gradnje (Občina Laško) v določbah tretjega odstavka 26. člena določa, da si mora na območjih, kjer ni možno zagotoviti oskrbe iz javnega vodovodnega omrežja, niti ni predvidena napeljava le-tega, investitor zgraditi ustrezno vodooskrbno napravo (vodnjak, kapnica) v skladu s higienskimi in sanitarno tehničnimi pogoji, ter da pri objektih, ki imajo vodooskrbo urejeno s kapnico, ni dovoljena uporaba azbestno-cementne kritine. Torej navedeni Odlok predvideva možnost, da si investitor (pod določenimi pogoji) zagotovi oskrbo s pitno vodo tudi s kapnico, kar pa sta upravni organ in sodišče prve stopnje očitno spregledala in teh določb Odloka pri svoji odločitvi nista upoštevala.

15. Ker je po presoji Vrhovnega sodišča glede na navedeno sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 94. člena ZUS-1 reviziji ugodilo in sodbo sodišča spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo tožene stranke na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek v smislu četrtega odstavka 64. člena ZUS-1. Tožena stranka bo morala v ponovnem postopku presoditi, ali so v obravnavani zadevi glede na določbe ZGO-1, ZV-1, Pravilnika o pitni vodi in Odloka, izpolnjeni pogoji (tudi dostop do predvidene gradnje) za izdajo gradbenega dovoljenja.

K II. točki izreka:

16. Pri odmeri stroškov za postopek pred prvostopenjskim sodiščem je sodišče prve stopnje skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 in drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik) pravilno priznalo stroške v višini 420,00 EUR (350,00 EUR in 20 % DDV). Pri odmeri stroškov revizijskega postopka je treba uporabiti določbe Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT). Glede na določbo drugega odstavka 25. člena ZOdvT gredo revidentoma stroški za postopek z izrednim pravnim sredstvom po tarifni št. 3300 v znesku 282,00 EUR in po tarifni št. 6002 v znesku 20 EUR, kar z 20 % davkom na dodano vrednost skupaj znaša 362,40 EUR. Vrhovno sodišče je revidentoma priznalo še uveljavljano sodno takso za postopek z revizijo v znesku 164,00 EUR. Tožena stranka je tako dolžna tožeči stranki povrniti stroške v skupni višini 946,40 EUR. Vrhovno sodišče revidentoma ni priznalo višjih priglašenih stroškov za tožbo in revizijo, saj ti niso v skladu s Pravilnikom in ZOdvT. Ker sta revidenta zahtevala zamudne obresti le za stroške, priglašene v tožbi, je Vrhovno sodišče v tem delu odločilo v skladu z zahtevkom revidentov in jima za primer zamude priznalo zamudne obresti od zneska 420,00 EUR.