Jedro

Glede na odločitev Vrhovnega sodišča RS v predmetni zadevi ter ob upoštevanju določb ZPP, sodišče meni, da je tožena stranka napačno presodila, da se bodo v ponovljenem postopku izvedli že izvedeni dokazi, v posledici zato tožnikova aktivnost v postopku ne bo potrebna in bi bila odobritev zaprošene BPP nerazumna.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. Bpp 17/2017-11 z dne 2. 3. 2017 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ki jo je dne 13. 1. 2017 vložil tožnik.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedla, da je tožnik vložil prošnjo za brezplačno pravno pomoč, v kateri je navedel, da brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) potrebuje za zastopanje na naroku za glavno obravnavo v zadevi opr. št. P 2595/2016, ki se vodi pri Okrožnem sodišču v Ljubljani.

3. Iz podatkov spisa izhaja, da je v obravnavani pravdni zadevi pravdno sodišče prve stopnje zavrnilo primarni in vse podrejene zahtevke A.A. in B.B. kot tožnikov, ki sta zahtevala primarno ugotovitev, da je ničen notarski zapis SV 212/07 z dne 18. 4. 2007 med C.C. in prosilcem kot tožencema, s katerim je tožena stranka posojilo 12.000,00 EUR zavarovala z ustanovitvijo in vknjižbo hipoteke ter zaznambo neposredne izvršljivosti in notarskega zapisa; (1.) podrejeno ugotovitev, da notarski zapis nima pravnega učinka do tožnikov, kar sta toženi stranki dolžni priznati in izstaviti listino, na podlagi katere bodo nepremičnine v razmerju do tožeče stranke bremen proste; (2.) podrejeno ugotovitev, da je notarski zapis brez pravnega učinka do tožnikov do višine njune terjatve do tožene stranke in da je dolžna dopustiti, da tožnika terjatev poplačata z izvršbo na nepremičnine; (3.) podrejeno, naj se toženi stranki naloži, da je tožnikoma dolžna plačati 120.000,00 EUR; (4.) podrejeno ugotovitev, da je notarski sporazumen ničen, vknjižba hipoteke ter neposredne izvršljivosti notarskega zapisa pa neveljavna; (5.) podrejeno ugotovitev, da je notarski sporazum brez učinka do tožnikov, vknjižba hipoteke ter neposredna izvršljivost notarskega zapisa pa neveljavna. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnikov ugodilo le delno, glede pravdnih stroškov, sicer pa je tožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Vrhovno sodišče RS je z odločbo opr. št. II Ips 1/2016 delno ugodilo reviziji tožnikov in sodbi sodišč druge stopnje (Višje sodišče v Ljubljani opr. št. I Cp 912/2014) in prve stopnje (Okrožno sodišče v Ljubljani opr. št. P 149/2011) razveljavilo v odločitvi glede 4. in 5. podrednega tožbenega zahtevka ter glede stroškov postopka in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pravdna zadeva zaradi ugotovitve ničnosti pravnega posla, podrejeno zaradi izpodbijanja pravnih dejanj, plačilo odškodnine, ničnosti vknjižbe hipoteke in vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, se sedaj vodi pod novo opr. št. P 2595/2016 pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, v kateri tožnik prosti za BPP.

5. Tožena stranka je ocenila, da niso izpolnjeni pogoji za dodelitev BPP. Iz predloženih listin je namreč ugotoviti, da se je v zadevi že vodil postopek na prvi stopnji, v katerem je bila prosilcu že zagotovljena BPP (opr. št. Bpp 9/2010) in je v tem postopku pravdno sodišče že ugotovilo vse pravnorelevatne okoliščine v zvezi z zadevo. V nadaljevanju postopka bo tako pravdno sodišče moralo pri odločitvi upoštevati dokazno gradivo tožnikov, upoštevajoč obrazložene milejše (ohlapnejše) kriterije za presojo (pravočasnosti) izpolnitve njunega trditvenega in dokaznega bremena, za kar ni potrebno dopolniti dokazni postopek. Glede na tak stadij postopka, kjer prosilcu ni potrebna več nobena aktivnost v smeri zatrjevanja pravno relevantnih dejstev in njihovega dokazovanja je ocenila, da za zagotovitev sodnega varstva prosilcu ni več potrebna posebna BPP, zato je zaradi neizpolnjevanja pogojev po 24. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) prošnjo tožnika zavrnila.

6. Tožnik izpodbija odločbo tožene stranke. V tožbi navaja, da pri sprejemanju izpodbijane odločbe tožena stranka ni pravilno uporabila določbe 24. člena ZBPP in 286. člena ZPP. Pri tem je kršila tudi pravico tožnika do izjave v postopku, ki izvira iz načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

7. Potem, ko navede zakonske določbe 24. člena ZBPP povzame vsebino sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 404/2012. Ugovarja oceni tožene stranke, da tožnik ne potrebuje BPP zato, ker naj bi pravdno sodišče že ugotovilo vse pravne relevantne okoliščine v zvezi z zadevo in zato tožniku ni več potrebna nobena aktivnost v smeri zatrjevanja pravno relevantnih dejstev. Pri tem ni upoštevala določbe prvega, četrtega in petega odstavka 286. člena ZPP, da stranka lahko tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku. Pod pogojem iz drugega in četrtega odstavka tega člena lahko stranke med glavno obravnavo pošiljajo vloge v katerih navajajo dejstva, ki jih nameravajo zatrjevati na naroku in dokaze, ki jih nameravajo predlagati. Tolmačenje tožene stranke, da tožnik ne more več zatrjevati relevantnih dejstev ali predlagati dokazov v ponovljenem pravdnem postopku predstavlja nepravilno uporabo določb ZPP o dokazovanju in prekluziji.

8. Dodatno navaja, da je Vrhovno sodišče RS zadevo v ponovno odločanje vrnilo zaradi izvedbe dokazov nasprotne stranke, ki se do sedaj še niso izvedli saj so se smatrali za prekludirane, zato tožeča stranka do sedaj nanje ni mogla odgovarjati. Upoštevaje stališče Ustavnega sodišča RS mora biti v okviru pravdnega postopka vsaki stranki dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in dokazih kot tudi o pravnih vprašanjih, ki so pomembna za odločitev v zadevi. Glede na to, da se bodo upoštevaje sodbo Vrhovnega sodišča RS, na glavni obravnavi izvajali novi dokazi predlagani s strani nasprotne stranke, ki so se do sedaj smatrali za prepozne in do katerih se tožeča stranka še ni imela možnosti niti izjasniti niti glede njih podajati procesne ugovore, je odločitev tožene stranke, da tožnik ne potrebuje brezplačno pravno pomoč, do katere je upravičena zaradi slabega premoženjskega stanja nepravilna. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi.

9. Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala

10. Tožba je utemeljena.

11. Po prvem odstavku 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se udeleževati in vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati (1. alinea prvega odstavka 24. člena ZBPP). Po tretjem odstavku istega člena se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovani zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari in če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.

12. Navedena zakonska ureditev organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne. V obširni in ustaljeni upravno sodni praksi gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka kot npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva. Obseg meje preizkusa na podlagi besedila tretjega odstavka 24. člena ZBPP je zakonodajalec opredelil s pravnim standardom "očitne razumnosti oziroma nerazumnosti" (1. alinea prvega odstavka 24. člena ZBPP), ki se po nadaljnjem zakonskem besedilu nanaša na verjetnost prosilčevega uspeha v postopku. Po določbi tretjega odstavka 24. člena ZBPP pa je med drugim očitno da je zadeva nerazumna tudi, če je pričakovanje ali zahteva prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero nebi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi njen materialni položaj to omogočal. 13. Iz vsebine sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča RS I Ips 1/2016, s katerim je Vrhovno sodišče reviziji tožnika delno ugodil tako, da je sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavilo v odločitvi glede 4. in 5. podrednega tožbenega zahtevka ter glede stroškov postopka, izhaja, da za zbiranje procesnega gradiva, ki tvori dejansko podlago tožbe, torej za navajanje dejstev in predlaganje dokazov velja razpravno in ne preizkovalno načelo. Enotno stališče teorije in sodne prakse je, da so za zbiranje procesnega gradiva, ki tvori dejanski substrat odločitve, odgovorne stranke in da sodišče ni upravičeno upoštevati ničesar, če tega vsaj ena stranka ni zatrjevala, pri čemer ni pomembno, katera stranka je dejstvo navedla - lahko tudi stranka, katere navedeno dejstvo sicer ni v prid. Sodišči druge in prve stopnje pa sta postavili pred tožnika prestroge zahteve glede pravočasnosti in navajanja dejstev in predlaganja dokazov (9. točka obrazložitve). Vrhovno sodišče je zaključilo, da sta sodišči druge in prve stopnje napačno uporabili 286. člen ZPP. Sodišče druge stopnje, ki je potrdilo pravilnost uporabe navedene procesne določbe pred sodiščem prve stopnje in zato večino navedb in dokazov ocenilo za nedopustne pritožbene novote, pa tudi prvi odstavek 337. člena ZBPP, zato je reviziji tožnika ugodilo ter zadevo v že navedenem obsegu vrnilo v ponovne postopek, pri čemer bo moralo sodišče prve stopnje pri odločitvi upoštevati dokazno gradivo tožnikov, upoštevajoč obrazložene milejše kriterije za presojo (pravočasnosti izpolnitve njunega trditvenega in dokaznega bremena). Tožeča stranka bo tako na glavni obravnavi v zvezi s katero je zaprosila za BPP upravičena podajati nove pravnorelevantne navedbe in ugovore, ki se nanašajo na z revizijsko sodbo Vrhovnega sodišča RS dopuščene navedbe in dokaze nasprotne stranke. V kolikor bo sodišče dopustilo izvedbe določenih dokazov v skladu z napotilom Vrhovnega sodišča, pa bo podan tudi upravičen razlog za odgovor na nove navedbe tožečih strank.

14. Glede na odločitev Vrhovnega sodišča RS v predmetni zadevi ter ob upoštevanju prej navedenih določb ZPP, sodišče meni, da je tožena stranka napačno presodila, da se bodo v ponovljenem postopku izvedli že izvedeni dokazi, v posledici zato tožnikova aktivnost v postopku ne bo potrebna in bi bila odobritev zaprošene Bpp nerazumna. Vrhovno sodišče je reviziji ugodilo ravno zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZBPP in zadevo v že navedenem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje zaradi izvedbe dokazov nasprotne stranke, ki se do sedaj še niso izvedli, saj so se smatrali za preklundirane in zato tožeča stranka do sedaj nanje ni mogla odgovarjati.

15. Izpodbijana odločba po mnenju sodišča tožniku onemogoča, da bi na glavni obravnavani bila s pomočjo ustreznega pravnega zastopanja v okviru BPP, v kolikor je zaradi svojega slabega premoženjskega stanja do nje upravičena, zmožna odgovarjati na nove navedbe in dokaze nasprotne stranke.

16. Upoštevaje navedeno je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo, zato je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter v skladu z tretjim odstavkom tega člena ZUS-1 zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, da ob upoštevanju pravnega mnenja oziroma stališč, ki jih je sodišče zavzelo v zvezi z obravnavano zadevo, ponovno odloči o prošnji.

K točki II. izreka:

17. Po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 se v primeru, ko sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu tožniku prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Na tej podlagi je sodišče, ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v sodnem postopku zastopal odvetnik, tožniku priznalo stroške v uveljavljenem znesku 285,00 EUR, saj tožnik v tožbi ne zatrjuje in izkazuje da bi bil zavezanec za plačilo DDV (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), ki ga mora tožena stranka plačati v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.