Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta v svojih odločbah ugotovili, da tožnik po 18.7.1991 ni bil na razpolagi, suspenzu ali bolniškem staležu in se pri tem skliceval na dokazno podprto dejstvo, da je po 18.7.1991 aktivno opravljal svoje vojaške dolžnosti. Iz teh zaključkov obeh sodišč nedvomno sledi, da gre za njuno dejansko ugotovitev, ki jo mora revizijsko sodišče upoštevati kot podlago presoji, ali je bilo materialno pravo v izpodbijani sodni odločbi pravilno uporabljeno.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za priznanje pravice do izplačevanja akontacije vojaške pokojnine, potem, ko je ugotovilo, da R.D. ne izpolnjuje v 2. alinei 1. odstavka 2. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin predpisanega pogoja, da je bil po 18.7.1991 na razpolago, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu in da je do 18.10.1991 vložil zahtevek in izpolnil pogoje za priznanje pravice do pokojnine po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka vlaga proti odločbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj ji revizijsko sodišče ugodi in odločitev pritožbenega sodišča razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podrejeno, naj izpodbijano odločbo tako spremeni, da ugodi zahtevku tožeče stranke. V reviziji ponavlja trditve, da v agresiji na Slovenijo tožnik ni sodeloval in očita sodišču, da pojma "razpolaga" ni razlagalo v duhu določb zakona o službi v oboroženih silah. Po določbah omenjenega zakona je pripadnik bivše JLA dolžan tudi v času razpolage opravljati določene naloge.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijska graja zmotne uporabe materialnega prava ne upošteva dejanske podlage napadene odločbe in zato ni utemeljena. Sodišči prve in druge stopnje sta v svojih odločbah ugotovili, da tožnik po 18.7.1991 ni bil na razpolagi, suspenzu ali v bolniškem staležu in se pri tem sklicevali na dokazno podprto dejstvo, da je po 18.7.1991 aktivno opravljal svoje vojaške dolžnosti. Tako je - po lastni izpovedbi - na podlagi odredbe nadrejenega starešine ukrenil vse potrebno za preselitev in prevoz materialnih sredstev brigade iz R. v Z., kljub dejstvu, da je bil koncem julija seznanjen z odredbo komandanta V. vojnega območja o prenehanju aktivne vojaške službe. Iz teh zaključkov obeh sodišč nedvoumno sledi, da gre za njuno dejansko ugotovitev, ki jo mora revizijsko sodišče upoštevati kot podlago presoji, ali je bilo materialno pravo v izpodbijani sodni odločbi pravilno uporabljeno.

Dne 25.6.1991 je bila na seji Skupščine Republike Slovenije sprejeta temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, po kateri je Republika Slovenija prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z ustavo Republike Slovenije in ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ. Z ustavnim zakonom za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti je bilo določeno, da v skladu z njim organi Republike Slovenije prevzamejo izvrševanje pravic in dolžnosti, ki so bile z ustavo Republike Slovenije in ustavo SFRJ prenešene na organe SFRJ (1. člen). Po 18. členu ustavnega zakona Slovenija zagotavlja varstvo pravic borcev, vojaških invalidov, članov družin padlih borcev in uživalcev vojaških pokojnin s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji ter borcev, vojaških invalidov in članov družin padlih borcev NOV Jugoslavije v deželi Furlaniji-Julijski krajini, Republiki Italiji, v deželi Koroški v Republiki Avstriji v obsegu in po pogojih, ki so jih do uveljavitve tega zakona določali predpisi SFRJ.

V 2. členu odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Uradni list RS, št. 4/92, v nadaljevanju odlok) so kot uživalci določene tudi osebe, ki na dan uveljavitve ustavnega zakona še niso imeli odločbe o upokojitvi. Omenjeno določilo daje pravico do akontacij vojaških pokojnin tudi osebam, ki so do 18.7.1991 uveljavile pravice do pokojnine oziroma do druge dajatve iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev, ali so bile po 18.7.1991 na razpolagi, v suspenzu, na dopusti ali v bolniškem staležu in so do 18.10.1991 vložile zahtevek in izpolnile pogoje za priznanje pokojnine oziroma druge dajatve po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev. Z odlokom je bil razširjen krog upravičencev še na osebe, ki so v svoji skupnosti vojaških zavarovancev uveljavile pravico do pokojnine po 25.6.1991 oziroma so pokazale posebno pripravljenost do osamosvojitvenih procesov s tem, ko so se dale na razpolago ali so bile v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu oziroma so pristopile k teritorialni obrambi Republike Slovenije do določenega roka. Status zavarovanca (upravičenca) ves čas od 18.7.1991 do prenehanja vojaške službe oziroma razrešitve je presojati skladno z določili zakona o službi v oboroženih silah (Uradni list SFRJ, št. 7/85, 20/89, 40/89 in 26/90), ki je v drugem delu X. poglavja (stanja aktivnih vojaških oseb v službi JLA) v določilih od 292. člena do 298. člena uredil pogoje in primere priznanja bolniškega staleža, razpolage in suspenza aktivnih vojaških oseb. V XIV. poglavju pa so urejeni razlogi in postopek za prenehanje vojaške službe (392. člen do 402. člen). Aktivni vojaški osebi, za katero je izdan akt o prenehanju službe, preneha služba z dnem razrešitve (1. odstavek 399. člena v zvezi s 1. odstavkom 400. člena). Na lastno zahtevo je lahko vojaška oseba razrešena tudi prej, če interes službe to dopušča (2. odstavek 399. člena). Po določilu 2. odstavka 400. člena se aktivni vojaški osebi, ki je samovoljno zapustila službo, služba šteje le do dneva, ko jo je zapustila.

Kot že navedeno, je bil z odlokom razširjen krog upravičencev iz 18. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije še na osebe, ki so bile po 18.7.1991 na razpolagi, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu. Iz ugotovljenih pravno odločilnih dejstev nižjih sodišč je razvidno, da tožnik ni izpolnjeval pogojev, določenih v 2. alinei 1. odstavka 2. člena odloka, saj po 18.7.1991 ni imel statusa, kot je za priznanje pravice predpisan, prav tako tudi ne pogoja iz 1. alinee 1. odstavka citiranega določila (ni uveljavil pravice do pokojnine do 18.7.1991). Zato je pritrditi stališču izpodbijane sodne odločbe, da je bila tožniku v skladu z določbami omenjenega odloka utemeljeno odklonjena pravica do akontacije vojaške pokojnine.

Ostale revizijske trditve, ki jih tožnik v reviziji navaja kot zmotno uporabo materialnega prava, pa pomenijo v revizijskem postopku nedovoljeno izpodbijanje v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljenega dejanskega stanja (3. odstavek 385. člena ZPP). To velja predvsem za revizijski očitek, da pri odločanju o dopustnosti opravljanja aktivne vojaške službe tožnika v času razpolage, niso bile upoštevane določbe zakona o službi v oboroženih silah. Revizijsko sodišče poudarja, da sta obe nižji sodišči pri presoji stanja razpolage pravilno uporabili določbe omenjenega zakona. Tako njegovo določbo, da sme biti aktivna vojaška oseba na razpolago največ šest mesecev od dneva, ko je razrešena (294. člen), kar bi v tožnikovem primeru pomenilo čas od 1.1.1992 dalje (razrešen je bil z dnem 31.12.1991) oziroma 293. člena, ki določa pogoje in primere, ko je aktivna vojaška oseba dana na razpolago. Zakonske predpostavke tega določila pa niti v postopku pred nižjima sodiščema niti v reviziji niso bile zatrjevane, niti dokazane.

Ker revizijska trditev, da je v izpodbijani sodni odločbi materialno pravo zmotno uporabljeno zaradi opisanih razlogov ni utemeljena in, ker nižji sodišči pri obravnavanju zadeve nista zagrešili bistvene kršitve določb postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in zakona o službi v oboroženih silah, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/1/94).