Jedro

Upoštevaje dejstvo, da je sodišče prve stopnje, ki je po toženi stranki zatrjevano napako opravljenega dela obravnavalo kot skrito napako, je glede na 1. odst. 634. čl. OZ veljala obveznost tožene stranke kot naročnika, da o obstoju napake obvesti tožečo stranko (čim prej, najpozneje pa v enem mesecu, ko je bila odkrita).

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Predlog tožeče stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: 1.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr.št. VL 1 z dne 25.3.2009 vzdržalo v celoti v veljavi v 1. in 3. odst. izreka tako, da je dolžna tožena stranka v roku 8 dni plačati tožeči stranki 33.496,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.3.2009 dalje ter ji povrniti izvršilne stroške v znesku 250,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.4.2009 dalje; 2.) toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh povrniti tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 1.687,85 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15-dnevnega roka dalje.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Trdi, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker je v postopku štelo, da je odgovorni projektant M.O. zgolj zakoniti zastopnik družbe P. d.o.o., pri tem pa ni ugotavljalo, v kakšnem odnosu je bil s tožečo stranko. Slednja je sama potrdila, da je bila družba P. d.o.o. podizvajalec tožeče stranke pri izdelavi osnovnega projekta, vendar se je ogradila od nadaljnjih izvajanj družbe P., češ da se ta dela niso nanašala na njen odnos s toženo stranko. Projektant M.O. je deloval preko tožeče stranke, res pa je, da tožena stranka ni posebej zatrjevala, v kakšni vlogi je pri tem nastopal, vendar je to za bistvo obravnavane problematike manj pomembno. Bistveno je, da bi tožena stranka napake na projektu lahko notificirala bodisi pooblaščencu, bodisi izpolnitvenemu pomočniku oziroma podizvajalcu. Naslovno sodišče bi moralo v predmetni zadevi zavzeti stališče, pomembno tudi za sodno prakso, in sicer, ali je obvestitev podizvajalca v podobnih primerih zadostna oblika notifikacije o stvarni napaki. Poudarja, da je o vseh napakah pri izvedbi pogodbenih del obveščala odgovornega projektanta M.O., pri čemer pa sodišče njegovega pričanja kot dokaza ni izvedlo. Navedeno predstavlja bistveno kršitev določb postopka, saj bi slednji lahko pojasnil, kakšna je bila prava volja med vsemi vpletenimi strankami, torej ali je toženi stranki jasno predstavil, do katerega trenutka deluje kot podizvajalec tožeče stranke ter od katerega trenutka dalje njegova družba P. d.o.o. deluje kot samostojni ponudnik storitev. Glede na ostale argumente sodišča, s katerimi utemeljuje svoje trditve pa tožena stranka opozarja, da tudi požigosani izpisek odprtih postavk avtomatično še ne predstavlja odpovedi jamčevalnemu zahtevku. Takšen zahtevek ne pomeni nujno denarnega zahtevka, temveč gre lahko za zahtevek za odpravo napake ali zahtevek za razvezo pogodbe. V takšnem primeru ima dolžnik vedno pravico, da zadrži plačilo do zaključka odprave napake, vendar pa še vedno vodi do izvajalca obveznost plačila in jo kot takšno prikazuje v svojih evidencah. Tako je tožena stranka lahko šele kasneje izkoristila oblikovalno upravičenje in zoper tožečo stranko vzpostavila terjatev v denarni obliki ter jo posledično tudi uveljavljala zoper njeno terjatev v pobot. Zaključek sodišča, ki je IOP upoštevalo povsem nekritično, ne da bi pri tem zaslišalo vsaj direktorja tožene stranke, je tako preuranjen. Tožena stranka opozarja, da ji iz njej dostopnega stanja spisa ni znano, na kateri dokazni predlog se nanašajo listine A 10 – A 12, na katere se sklicuje sodišče. Očitno gre za listino z dne 11.2.2011, ki bi jo tožeča stranka v spis lahko vložila le z vlogo z dne 3.3.2011, torej z zadnjo vlogo. Iz navedene vloge pa ne izhaja, da bi tožeča stranka predlagala kakršenkoli dokaz, ki bi se imenoval „potrdilo o dobro opravljenem delu“ ali kaj podobnega. Pooblaščenec tožeče stranke izrecno izjavlja, da je 8.3.2011 z eno sodno pošiljko prejel dve vlogi, in sicer z dne 7.2.2011 ter 3.3.2011 in nekaj predloženih dokazov, od tega izključno izvlečki iz gradbene dokumentacije. Pri tem navaja, da v kolikor ji kakršnakoli vloga ali dokazni predlog tožeče stranke v predmetnem postopku ni bil vročen ali predočen na samem naroku, to predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zaradi katere je treba predmetno sodbo razveljaviti. Glede postopanja sodišča pa graja izvajanje sodne prakse, po kateri je dopustno sklicevanje na dokaze zgolj z označbami listin sodnega spisa. Takšno ravnanje pritožniku omejuje pravico do pritožbe kot pravnega sredstva, saj brez vpogleda v spis popolna argumentacija ni mogoča. Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu dne 28.9.2011 vložila odgovor na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev, dne 29.9.2011 pa je uveljavljala tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je bila med pravdnima strankama dne 13.3.2006 sklenjena pogodba za izdelavo projektne dokumentacije za objekt M., dne 2.2.2007 pa še pogodba o izvajanju strokovnega nadzora pri gradnji istega objekta. Skladno z navedenima pogodbama je tožeča stranka izstavila toženi stranki dva računa za opravljeno storitev strokovnega nadzora (za znesek 14.695,24 EUR in 6.326,70 EUR), ki jima tožena stranka ni ugovarjala (tako kot tudi ne terjatvam po treh obračunih zamudnih obresti), tudi v pritožbi v zvezi z navedenimi terjatvami ne navaja ničesar, zato je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je terjane zneske v tem delu tožena stranka dolžna plačati.

V zvezi z računom za izdelavo projektne dokumentacije (v znesku 7.959,44 EUR) je tožena stranka zatrjevala, da je bilo treba zaradi napake v projektu, ki se je pokazala v napaki zgrajenega sistema (nezadostno segrevanje sanitarne vode), ta sistem nadgraditi, zaradi česar ji je nastala neposredna škoda v obliki stroškov za nadgraditev v znesku 9.802,06 EUR, poleg tega pa ji je nastala izguba dobička in stroški, ki so bili povzročeni posredno, skupaj v znesku 100.000,00 EUR. Zaradi povzročene škode je tožena stranka po lastnih navedbah do nadaljnjega zadržala izplačila vseh neplačanih računov tožeče stranke.

Glede na to, da je bila med pravdnima strankama sklenjena podjemna pogodba (pogodba o delu) po določilih 619. čl. in nasl. Obligacijskega zakonika (OZ) in upoštevaje dejstvo, da je sodišče prve stopnje po toženi stranki zatrjevano napako opravljenega dela obravnavalo kot skrito napako, je glede na 1. odst. 634. čl. OZ veljala obveznost tožene stranke kot naročnika, da o obstoju napake obvesti tožečo stranko (čim prej, najpozneje pa v enem mesecu, ko je bila odkrita). Le v takšnem primeru lahko uveljavlja jamčevalne zahtevke po 637. čl. oz. po 639. čl. OZ.

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni tožena stranka navedla, na kakšen način, kdaj in koga naj bi tožena stranka obvestila o pomanjkljivostih projekta, čeprav je to bila njena dolžnost, ker je tožeča stranka zanikala, da bi v zvezi z opravljenim delom tožena stranka uveljavljala jamčevalne zahtevke. Zato že iz tega razloga ni utemeljen njen jamčevalni zahtevek iz naslova stroškov odprave napake po 3. odst. 639. čl. OZ v znesku 9.802,06 EUR (kar se tiče navedbe o stroških in izgubi dobička zaradi povzročene škode v višini 100.000,00 EUR pa je sodišče prve stopnje ni upoštevalo kot relevanten pobotni ugovor, česar pa pritožnica niti ne izpodbija). Šele v pritožbi tožena stranka trdi, da je o vseh napakah pri izvedbi del obveščala odgovornega projektanta M.O. in glede na izostanek pogojev iz 1. odst. 337. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), teh trditev ni mogoče upoštevati, ker so nedopustne pritožbene novote. Zato tudi ni relevantno, v kakšnem odnosu je bil imenovani s tožečo stranko, kar obširneje izpostavlja tožena stranka v pritožbi (da je bila družba P. d.o.o. podizvajalec tožeče stranke in da je M.O. deloval preko tožeče stranke), v povezavi s tem pa sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo kršitev določb pravdnega postopka, ker ga ni zaslišalo kot pričo. Kot dodatna razloga v prid sprejeti odločitvi o utemeljenosti tožbenega zahtevka, je sodišče prve stopnje navedlo tudi, da je tožena stranka potrdila stanje odprtih postavk do tožeče stranke na dan 31.8.2008, v katerem so zaobseženi tudi sporni računi, in da je 11.2.2011 tožeči stranki izročila potrdila o dobro opravljenem delu, katerega plačilo uveljavlja tožeča stranka v obravnavani zadevi. Ker pa je zahtevek tožeče stranke utemeljen že iz razloga, ki je obravnavan v predhodni točki obrazložitve, ni pravno pomembno drugačno stališče, ki ga tožena stranka zastopa v pritožbi v zvezi z izpisom odprtih postavk (češ da ta ne predstavlja odpovedi jamčevalnemu zahtevku), ravno tako pa niso relevantne trditve v smeri, da iz tistih vlog tožeče stranke, ki jih je tožena stranka prejela, ni razvidno, da bi tožeča stranka predložila potrdila o dobro opravljenem delu, če pa jih je, ta niso bila vročena toženi stranki.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Hkrati je zavrglo predlog tožeče stranke za povrnitev stroškov v zvezi z odgovorom na pritožbo, ker ga je vložila po poteku roka iz 1. odst. 344. čl. ZPP.