Jedro

ZDR ne vsebuje določb, na podlagi katerih bi delodajalec v primeru ugotovljene invalidnosti delavca (s pravico do razporeditve oz. premestitve na delovno mesto, primerno delavčevi preostali delovni zmožnosti in strokovni izobrazbi oz. usposobljenosti) delavcu lahko izdal odločbo o čakanju na razporeditev oz. zaposlitev po pokojninskih predpisih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe z nalogom toženi stranki, da tožniku izda odločbo o čakanju na razporeditev in mu določi višino nadomestila, do katerega je upravičen na podlagi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

Zoper navedeni sklep se iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. V pritožbi navaja, da prvostopenjsko sodišče pri odločanju o izdaji začasne odredbe ni pravilno uporabilo določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki se nanašajo na pravice delavca v primeru, ko delodajalec zanj nima primernega in ustreznega delovnega mesta, do katerega je upravičen na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ker tožena stranka primernega delovnega mesta za tožnika nima, ima tožnik pravico, da ga tožena stranka določi za čakanje na ustrezno razporeditev in mu na podlagi predpisov prizna pravico do nadomestila plače. Tožena stranka tega ni storila, tožnik pa tudi ni imel možnosti, da bi ostal doma na čakanju brez ustreznega sklepa oz. odločbe, saj bi lahko tožena stranka zoper njega izvedla kakšen drug postopek, ki bi lahko pomenil odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Z zavrnitvijo predloga za izdajo začasne odredbe sodišče prve stopnje dopušča, da tožena stranka še nadalje krši veljavne pokojninsko-invalidske predpise. Absurd vsega tega je zlasti to, da tožnik prihaja v službo oz. na delo, v delovnem času ne opravlja nobenega dela in zato prejema plačilo. Poleg tega je tožnik izpostavljen vsakodnevnemu psihičnemu pritisku in slabim odnosom, zato obstaja nevarnost, da bi prišlo do nadaljnjega poslabšanja njegovega zdravstvenega stanja.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanega pritožbenega razloga, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka v skladu z 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004) v zvezi s 366. čl. ZPP. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

V skladu s 1. odst. 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94, 20/98) lahko sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku, da se prepreči samovoljno ravnanje ali odvrne nenadomestljiva škoda. Na predlog strank lahko izda sodišče začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, če so izpolnjeni pogoji iz 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98, 79/98, 11/99, 89/99, 11/2001, 75/2002), ki določa pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarnih terjatev.

Temeljna predpostavka za izdajo začasne odredbe je, glede na namen začasnih odredb kot sredstva za zavarovanje terjatev, verjetna izkazanost terjatve. Ob upoštevanju določbe 1. odst. 272. čl. ZIZ mora upnik izkazati za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika (toženca) nastala. To pomeni, da je predlog za izdajo začasne odredbe utemeljen le, če je verjetno, da bo tožbenemu zahtevku tožnika ugodeno in če je izpolnjena ena od predpostavk iz 2. odst. 272. čl. ZIZ. V skladu s 3. odst. 272. čl. ZIZ pa upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo, pri čemer se šteje, da je nevarnost podana, če naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini.

Sodišče prve stopnje je tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo zato, ker je ugotovilo, da tožnik ni verjetno izkazal svoje terjatve, tj. zahtevka za izdajo posebne odločbe o tem, da tožnik čaka na delo. S takšnim stališčem soglaša tudi pritožbeno sodišče. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) namreč ne vsebuje določb, na podlagi katerih bi delodajalec v primeru ugotovljene invalidnosti delavca s pravico do razporeditve oz. premestitve na delovno mesto, primerno delavčevi preostali delovni zmožnosti in strokovni izobrazbi oz. usposobljenosti, delavcu lahko izdal odločbo o čakanju na razporeditev oz. zaposlitev po pokojninskih predpisih, kot tožnik to vtožuje v predmetnem individualnem delovnem sporu. Možnost odobritve čakanja na delo delavcu invalidu v postopku prenehanja potreb po delavcih zaradi nujnih operativnih razlogov pri delodajalcu za čas, dokler se mu ne zagotovi ustreznega delovnega mesta (s pravico do nadomestila plače) je opredeljeval 36d. čl. prej veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93), ki pa je z uveljavitvijo ZDR prenehal veljati. Iz razlage o uporabi Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Ur.l. RS, št. 113/2002), ki je bila sprejeta v zvezi z uveljavitvijo ZDR, je razvidno, da se 22. čl. SKPgd (razporejenje delavca - invalida in delavca z zmanjšano delovno zmožnostjo), iz katerega je prav tako izhajala možnost odobritve čakanja na drugo ustrezno delo, ne uporablja. Navedeno je sicer povsem pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Ker je tožnik pričel postopek uveljavljanja svoje pravice iz delovnega razmerja (na podlagi odločbe ZPIZ št. I - 2010847 z dne 12.2.2003) po uveljavitvi ZDR, od tožene stranke ne more zahtevati, da ga s posebnim sklepom razporedi na čakanje. Ker torej za izdajo predlagane začasne odredbe ni bila izpolnjena temeljna predpostavka, to je verjetna izkazanost terjatve, je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe utemeljeno zavrnilo. K temu pritožbeno sodišče dodaja, da se ob upoštevanju navedenega in glede na tožnikove trditve, iz katerih izhaja, da tožnik prihaja na delo k toženi stranki, da ne dela, prejema pa plačilo, poleg tega postavlja vprašanje pravnega interesa tožnika za tožbo s tako oblikovanim tožbenim zahtevkom (naložitev toženi stranki, da izda tožniku odločbo oz. sklep o čakanju na razporeditev z določitvijo višine nadomestila, do katerega je upravičen na podlagi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju). Po stališču pritožbenega sodišča namreč tožnik ni izkazal pravnega interesa za vtoževanje tožbenega zahtevka, kot ga je oblikoval v svoji tožbi, saj sodišče nima pristojnosti, da bi delodajalcu naložilo izdajo konkretnega akta o razporeditvi delavca na čakanje.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnika o kršitvi določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, saj ZDR ne omogoča delodajalcu, da izda delavcu sklep o čakanju na razporeditev, posledično pa so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o tem, da tožena stranka s tem krši veljavne pokojninsko-invalidske predpise, saj določbe ZPIZ/92, na katere se sklicuje tožnik, nalagajo delodajalcu le, da invalidu plačuje nadomestilo plače za čas čakanja na razporeditev, te obveznosti pa v obravnavanem primeru tožena stranka izpolnjuje.

Ker uveljavljani pritožbeni razlog ni bil podan in ker sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti in potrditi izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča (2. odst. 365. čl. ZPP).