Jedro

Zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične klinike predstavlja ukrep, ki je dopusten le v izjemnih primerih, ko so (prepričljivo) izkazane zakonske predpostavke, ki dopuščajo takšen poseg, ko nevarnosti ni mogoče odpraviti z drugimi ukrepi izven (zaprtega oddelka) psihiatrične bolnišnice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se udeleženca zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom najdalj do 19.2.2010. Proti takšni odločitvi je udeleženec vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi. Navaja, da niso bili podani zakonski pogoji za ponoven sprejem na oddelek pod posebnim nadzorom. Iz zaslišanja udeleženčeve žene izhaja, da je resnično dejstvo, da ima udeleženec spor s sosedom ter da mu je ta že večkrat grozil in ga celo napadel. Stališče zdravnikov in izvedencev, da je sovražna naravnanost do soseda posledica duševne bolezni, je napačno. Prav tako iz zaslišanja udeleženčeve žene izhaja, da ga je resno obiskovala na odprtem oddelku in da do nje tedaj ni bil agresiven. Iz zaključka sodišča, da naj bi udeleženec na odprtem oddelku grozil, da se bo ubil, če ga ne izpustijo, pa izvedensko mnenje ter mnenje lečečih psihiatrov ne potrjuje. Udeleženec je prepričan, da mu zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom škodi. Iz medicinske dokumentacije tudi ni razvidno, da bi bila oseba sprejeta iz odprtega na varovani oddelek z napotnico zdravnika. V skladu z določilom 54. člena ZDZdr se sprejem na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih opravi na podlagi napotnice izbranega zdravnika, psihiatra ali drugega zdravnika, ki je pregledal osebo.

Pritožba ni utemeljena.

Sprejem osebe na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v oddelek pod posebnim nadzorom brez njegove privolitve pomeni poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine te osebe, zlasti v pravico do osebne svobode (1. odstavek 19. člena Ustave RS, v nadaljevanju Ustava), pravico do varstva duševne integritete (35. člen Ustave) in v pravico do prostovoljnega zdravljenja (3. odstavek 51. člena Ustave), ki zagotavlja tako pravico do zdravljenja kot tudi pravico do odklonitve zdravljenja. V zvezi s to ustavno pravico Ustava dopušča, da zakon določi izjeme od načela prostovoljnega zdravljenja. Tako po določilu omenjenega 3. odstavka 51. člena Ustave ni mogoče nikogar prisiliti k zdravljenju, razen v primerih, ki jih določa zakon. Legitimen cilj takšnega prisiljenja je v načelni omejitvi ustavnih pravic določenih v 3. odstavku 15. člena Ustave, ki določa, da so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava. To je ustavna podlaga določb Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr), ki določajo postopke sprejema osebe na zdravljenje brez privolitve. V 39. členu ZDZdr so določeni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve. Gre za situacije, ko država nadomesti odločitev osebe o zdravljenju, ko ta zaradi duševne motnje o tem ni sposobna sama sprejeti voljne in zavestne odločitve, hkrati pa je zdravljenje nujno potrebno zaradi varstva njenega življenja ali premoženja oziroma življenja in premoženja drugih. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so izpolnjeni vsi pogoji za dopustnost zdravljenja udeleženca v oddelku pod posebnim nadzorom brez njegove privolitve. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je zaslišalo udeleženca, njegova lečeča zdravnika, ženo, brata in izvedenca psihiatrične stroke, ugotovilo, da je pri udeležencu prisotna duševna bolezen (preganjalno nanašalna blodnjava motnja), zaradi katere ogroža tako življenje drugih kot tudi svoje življenje. Kot je ugotovil izvedenec psihiatrične stroke je udeleženčeva preganjalno nanašalna blodnjavost usmerjena v najožji krog družine in sosedov. V tej smeri je povsem nekritičen. Ker je bolezen usmerjena na zelo jasen krog oseb, obstaja velika nevarnost dejanske agresije proti njim. Izvedenec je še ugotovil, da udeleženec nujno potrebuje zdravljenje, zaradi nekritičnosti pa mora biti zdravljenje izvajano na oddelku s posebnim nadzorom. Tudi udeleženčev lečeči zdravnik je ocenil, da pri njem obstaja huda nevarnost heteroagresivnega vedenja. Navedene ugotovitve so potrjene tudi z izpovedbami udeleženčeve žene in njegovega brata v času pred sprejemom v bolnišnico, kot tudi v času zdravljenja. Pri tem je protispisna pritožbena trditev, da iz zaslišanja udeleženčeve žene izhaja, da ob njenih obiskih na odprtem oddelku do nje ni bil agresiven in da naj bi bilo resnično dejstvo, da ima spor s sosedom. Slednjega udeleženčeva žena ni izpovedala. Glede udeleženčevega vedenja v času obiska na odprtem oddelku pa je navedla, da je vseskozi ponavljal iste obtožbe in da je grozil, da se bo ubil, če ga ne izpustijo. Iz navedenih razlogov je neutemeljen pritožbeni sklep, da bi bila v udeleženčevem primeru mogoča tudi druga oblika zdravljenja, na način, ki ne bi posegal v njegovo osebno svobodo.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi moral biti udeleženec potem, ko je bil po zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom premeščen na odprti oddelek, nato pa ponovno sprejet na oddelek pod posebnim nadzorom, lahko sprejet le z napotnico zdravnika. Sprejem z odprtega oddelka Psihiatrične bolnice na oddelek pod posebnim nadzorom ni pogojen s pridobitvijo še posebne napotnice.

Odločitev sodišča prve stopnje se tako izkaže za pravilno, zato je bilo treba udeleženčevo pritožbo zavrniti in potrdi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku).