Jedro

Ker tožnikove življenjske aktivnosti zaradi bolezni, povezane z azbestom, niso zmanjšane, tudi ne more trpeti duševnih bolečin na tej podlagi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je bil od leta 1969 zaposlen pri toženi stranki, pri kateri je od leta 1974 delal kot poklicni gasilec. Zaradi narave svojega dela je redno prihajal v stik z azbestom. Pristojna interdisciplinarna komisija je 16.12.1999 pri tožniku verificirala poklicno bolezen plaki parietalne plevre, zaradi česar pa njegove življenjske funkcije niso bile zmanjšane. Tožnik se s tem ni strinjal in je od tožene stranke zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 8,000.000 SIT (sedaj 33.383,40 EUR) s pripadki.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožnika zavezalo, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 793.510,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.10.2006 dalje do plačila, v 15 dneh. Ugotovilo je, da je zahtevek iz naslova nevšečnosti pri zdravljenju in strahu ter duševnih bolečin, povezanih z zavedanjem o posledicah bolezni, zastaran in neiztožljiv. Zahtevek, ki se nanaša na fizične bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je neutemeljen, ker mu tovrstna škoda (še) ni nastala. Navedeno je sodišče ugotovilo z zaslišanjem tožnika, izvedenke medicinske stroke in listinskimi dokazi.

3. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tožnikovi pritožbi in izpodbijano sodbo razveljavilo v delu, v katerem je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tudi zahtevek za plačilo 2,500.000 SIT (odškodnina za strah) in o stroških postopka in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, sicer pa pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem a ne razveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da ni jasnega stališča sodišča druge stopnje glede zastaranja zahtevkov, saj izpodbijana sodna odločba v obrazložitvi omenja le pravočasnost odškodnine za strah. Sodišči prve in druge stopnje sta zmotno uporabili materialno pravo, ker nista pravilno uporabili pravnega standarda običajnega teka stvari iz 182. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Izvedenka je namreč podala mnenje, da obstaja 70% verjetnost, da bo v prihodnjih 20 letih prišlo do ventilatorne insuficience in večja verjetnost, da bo tožnik zbolel za drugimi pljučnimi boleznimi. 70% in še večja verjetnost, pa vsekakor predstavlja pravni standard iz 182. člena OZ. Sodišči sta zato neutemeljeno zavrnili njegov zahtevek. Nadalje sodišču prve in druge stopnje očita, da nista razjasnili očitnih nejasnosti v izvedenskem mnenju, zaradi česar sta sprejeli nepravilni stališči. Izvedenka bi se morala izjasniti o tem, ali so morda plevralni plaki posredno povzročili zmanjšanje tožnikove življenjske aktivnosti. Prav tako sodišče druge stopnje ni pravilno in popolno ocenilo vsebine vseh listin v spisu, saj bi v nasprotnem primeru odločilo drugače, kot je. Tožnik nadalje sodišču očita še, da so si razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju. Zaradi vsega navedenega je prišlo do bistvenih kršitev postopka. Tožnik v reviziji predlaga, da naj revizijsko sodišče izpodbijano prvostopenjsko sodbo v zavrnilnem in drugostopenjsko sodbo v potrdilnem delu razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje .

5. Tožena stranka v odgovoru na revizijo nasprotuje njenim razlogom in se zavzema za njeno zavrnitev. Stroškov revizijskega postopka ne priglaša. 6. Revizija ni utemeljena.

7. Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, so brez pomena vse tiste revizijske navedbe, s katerimi tožnik izpodbija dejansko stanje. Z revizijskimi navedbami, da bi se moral izvedenec obvezno izjasniti o tem, ali so morda plevralni plaki posredno povzročili zmanjšanje tožnikove življenjske aktivnosti ter da sodišče druge stopnje ni pravilno in popolno ocenilo vsebine vseh listin v spisu (predvsem izvedensko mnenje in pričanje tožnika), se zato revizijsko sodišče ni ukvarjalo. Vezano je na ugotovitve prvostopenjskega sodišča (ki so prestale pritožbeni preizkus), med katerimi je tudi to, da tožnik zaradi plevralnih plakov ne čuti bolečin, da njegove življenjske aktivnosti zaradi njih niso zmanjšane in da kljub njihovi napredovani obliki ni pričakovati zdravstvenih težav v zvezi z njimi niti v bodoče. Za individualizacijo konkretnega primera nepremoženjske škode je pomembno tudi, da tožnikove težave (hitro se utrudi, usiha mu fizična moč, takoj se oznoji, vsako delo opravlja le s težavo) niso neposredno povezane s plevralnimi plaki, saj je njegova pljučna funkcija v letih 1999 in 2005 bila normalna. Nestrinjanje z mnenjem izvedenke ter zaključki sodišča, ki imajo (ob upoštevanju izpovedi tožnika in medicinske dokumentacije) oporo v takšnem mnenju, predstavlja izpodbijanje dokazne ocene in s tem dejanskega stanja, kar pa na revizijski stopnji ni več dopustno (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Kritika tožnika, ki meni, da ni jasnega stališča sodišča druge stopnje glede zastaranja zahtevkov, saj v obrazložitvi omenja le pravočasnost odškodnine za strah, ni utemeljena. Ravno odločitev sodišča druge stopnje, da je bila odločitev sodišča prve stopnje glede zahtevka za odškodnino za strah, ko ga je zaradi zastaranja zavrnilo, prenagljena, kaže na to, da do zastaranja preostalih zahtevkov iz naslova nepremoženjske škode ni prišlo. To pa je bil tudi razlog, da je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo in jo vrnilo na prvo stopnjo v ponovno sojenje. Kar se tiče preostalih zahtevkov (telesne bolečine, nevšečnosti pri zdravljenju, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti), pa iz sodbe sodišča 2. stopnje jasno izhaja, da niso bili zavrnjeni zaradi zastaranja, temveč zato, ker tožnik tekom postopka ni dokazal, da mu je ta škoda nastala. Tožnik tekom postopka ni ničesar izpovedoval glede fizičnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju(1) in tudi izvedenka je v izvedenskem mnenju zapisala, da plevralni plaki ne povzročajo bolečin. Kar pa se tiče duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pa že sodišče prve stopnje ugotavlja (kot izhaja iz izvedenskega mnenja), da tožnikove življenjske aktivnosti zaradi plevralnih palkov niso zmanjšane in da njegove težave niso neposredno povezane s plevralnimi plaki. Ker torej tožnikove življenjske aktivnosti zaradi bolezni, povezane z azbestom, niso zmanjšane, tudi ne more trpeti duševnih bolečin na tej podlagi.

9. Neutemeljen je tudi očitek revidenta, da so si v odločilnih dejstvih razlogi izpodbijane sodbe med seboj v nasprotju, saj sodišče navaja dejstva, ki so v nasprotju z vsebino listin in vsebino zapisnikov. Tožnik v reviziji ta dejstva zgolj posamično našteva in jih podrobneje ne razloži, zaradi česar je takšna trditev tako posplošena, da ne izpolnjuje standarda obrazloženosti(2). Tožnik bi moral namreč konkretno navesti, v čem vidi nasprotje med razlogi ter vsebino listin in zapisnikov, ne pa zgolj naštevati posamezne pojme.

10. Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi s pravnim standardom običajnega teka stvari iz 182. člena OZ ni podan. Določba 182. člena OZ namreč pravi, da lahko sodišče na zahtevo oškodovanca prisodi odškodnino tudi za bodočo nepremoženjsko škodo, če je po običajnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti. Na revizijski stopnji neizpodbojne dejanske ugotovitve o trenutnem stabilnem tožnikovem stanju, dejstvu, da zaradi plevralnih plakov ne čuti nobenih bolečin in da v zvezi z njimi niti v bodoče ni pričakovati zdravstvenih težav, tožnikovi normalni pljučni funkciji, pomanjkanju vzročne zveze med tožnikovimi težavami in plevralnimi plaki ter verjetnosti, ne pa gotovosti o bodočem poslabšanju zdravstvenega stanja, utemeljujejo zaključek o neutemeljenosti tožbenega zahtevka iz naslova nepremoženjske škode zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti(3), kakor tudi neutemeljenost zahtevka za bodočo škodo iz tega naslova.

11. Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijsko sodišče zavrnilo tožnikovo revizijo in z njo tudi priglašene stroške.

Op. št. (1): V sodni praksi se je uveljavilo, da k odškodnini iz naslova telesnih bolečin, spada tudi odškodnina zaradi nevšečnosti pri zdravljenju.

Op. št. (2): Tako sodba II Ips 752/2006. Op. št. (3): Enako tudi sodba II Ips 752/2006, sodba in sklep II Ips 599/2005, sodba in sklep II Ips 297/2007.