Jedro

V postopku izdaje lokacijskega dovoljenja je treba položaj stranskega udeleženca priznati lastnikom sosednjih nepremičnin, na katere se lahko širijo vplivi iz objekta. Le tako je namreč lastnikom sosednjih nepremičnin zagotovljeno varstvo njihovih pravic in pravnih koristi, ki jim gredo na podlagi prostorskih predpisov.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba Ministrstva za okolje in prostor z dne 18. 5. 2004, opravi in zadeva vrne temu ministrstvu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora v znesku 929,27 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude pa z zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 18. 5. 2004. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper sklep Upravne enote Celje z dne 22. 3. 2002, s katerim je navedeni upravni organ zavrgel predlog tožnikov za obnovo postopka izdaje lokacijskega dovoljenja investitorki A.A. za gradnjo objekta na zemljišču parc. št. 15 k.o. ..., končanem z odločbo istega organa z dne 24. 7. 2001. Po ugotovitvah upravnega organa prve stopnje, tožniki niso upravičeni predlagatelji obnove postopka, saj v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja nimajo položaja stranke in tudi ne položaja stranskega udeleženca.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke in navaja, da tožniki z navedbami v zahtevi za obnovo postopka niso izkazali, da bodo zaradi predvidene gradnje prizadeti v svojih pravicah in pravnih koristih. Zato jih ni mogoče šteti za upravičene predlagatelje obnove postopka iz razloga po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list, št. 80/99, 70/00 in 52/02). Tega upravičenja pa tožniki niso izkazali niti z navedbami v pritožbi zoper sklep o zavrženju predloga, kjer so dodatno navedli, da je odvajanje odplak na zemljišče B.B. neurejeno. Te pavšalne navedbe, ki se nanaša le na enega tožnika, namreč niso izkazali. Poleg tega pa iz lokacijske dokumentacije izhaja, da bo ob objektu zgrajena dvoprekatna greznica na izpraznjevanje, glede vodovoda pa je predvideno, da se obstoječi priključek v pomožnem objektu prenese na nov objekt. Tožbeni ugovor, da je stanje na terenu drugačno, kot izhaja iz listinske dokumentacije, in da bi moral upravni organ opraviti ogled, pa je sodišče prve stopnje zavrnilo kot nedovoljeno tožbeno novoto (tretji odstavek 14. člena ZUS).

3. Tožniki vlagajo pritožbo (sedaj revizijo) iz razlogov bistvene kršitve določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlagajo spremembo sodbe tako, da se zahtevi za obnovo postopka ugodi oziroma podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo. Zahtevajo vračilo stroškov pritožbenega postopka skupaj z zamudnimi obrestmi. Navajajo, da so upravni organi storili vse, da tožniki ne bi uveljavljali zahteve za obnovo postopka. Tožnika B. in C. so napotili na inšpekcije. Poleg tega jih niso opozorili, da je njihov predlog nepopoln in bo zato zavržen. Vztrajajo pri tem, da so navedli več tehtnih razlogov, zaradi katerih bi jim moral biti priznan status zainteresirane stranke. Komunalni vodi za nov objekt naj bi se navezovali na pomožni objekt na parc. št. 16. Vendar na tem zemljišču ne stoji pomožni objekt, temveč na črno zgrajen bivalni objekt, ki komunalnih vodov nima urejenih, zato tudi za nov objekt ni zagotovljena rešitev komunalnih vodov. Navezovanje komunalnih vodov na nelegalno zgrajen objekt pa pomeni tudi kršitev predpisov o graditvi objektov. Zaradi neurejenih komunalnih vodov imajo kot lastniki nižje ležečih zemljišč pravni interes, da zahtevajo obnovo postopka. V postopku dejansko stanje glede teh okoliščin ni bilo ugotovljeno. Organi se tudi niso opredelili do navedbe, da je z izdajo spornega dovoljenja kršen Odlok o prostorsko ureditvenih pogojih. Ne razumejo, da kot lastniki sosednjih zemljišč ne morejo imeti pravnega interesa za to, da se v bližini ne postavljajo objekti v nasprotju s predpisi.

4. Prizadeta stranka (investitor) in tožena stranka na pritožbo nista odgovorili.

K 1. točki izreka

5. Revizija je utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po določbah ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, kdaj se pritožbe vložene pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe in kdaj kot revizije po ZUS-1. Ker je bila pritožba tožnikov vložena pred 1. 1. 2007 in ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po drugem odstavku 107. člena ZUS-1, jo vrhovno sodišče obravnava kot pravočasno in dovoljeno revizijo, sodba sodišča prve stopnje pa je na podlagi določbe drugega odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo in se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka upravnega spora iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 85. člena ZUS-1), ni pa je mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

8. V obravnavani zadevi je predmet spora dovolitev obnove postopka izdaje lokacijskega dovoljenja iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP. Obnovo postopka so predlagali tožniki kot lastniki mejnih zemljišč z zemljiščem posega, ker jim ni bila dana možnost udeležbe v postopku izdaje dovoljenja. Sporno pa je, ali imajo tožniki, kot lastniki mejnih zemljišč z zemljiščem posega v prostor, položaj stranskega udeleženca v postopku izdaje dovoljenja. Od tega je odvisno tudi njihovo upravičenje predlagati obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP.

9. Kdo ima lastnost stranke oziroma stranskega udeleženca v upravnem postopku, določata 42. in 43. člen ZUP. Navedeni določbi opredeljujeta lastnost stranke oziroma stranskega udeleženca v procesnem smislu. Materialni predpis pa je tisti, ki določa, kdo ima oziroma ima lahko kakšno pravico, obveznost ali korist v upravni stvari, o kateri se odloča v upravnem postopku. V obravnavanem primeru je bilo lokacijsko dovoljenje izdano na podlagi določb Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93 in 44/97) in Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za kmetijski prostor Občine ... (v nadaljevanju PUP). Navedena materialna predpisa sicer ne vsebujeta določb o strankah v postopku izdaje dovoljenj za poseg v prostor, določata pa pogoje za poseg v prostor, ki se tičejo velikosti, namenske rabe, komunalne opremljenosti kot tudi vplivov na okolje. Prav zaradi vplivov objekta oziroma namena, za katerega bo objekt služil, na sosednje nepremičnine, pa je treba vsem tistim, na katerih zemljišča ali zgradbe ima lahko nameravana gradnja vpliv, priznati položaj stranskega udeleženca v postopku izdaje dovoljenja po ZUN. To pa so predvsem lastniki sosednjih nepremičnin, na katere se lahko širijo vplivi iz objekta. Le tako je namreč lastnikom sosednjih nepremičnin zagotovljeno varstvo njihovih pravic in pravnih koristi, ki jim gredo na podlagi prostorskih predpisov.

10. Predlagatelji obnove postopka kot neposredni mejaši investitorke imajo zato pravico udeleževati se postopka, v katerem se odloča o dovolitvi predlaganega posega v prostor, saj v tem postopku varujejo svoje pravice in pravne koristi, ki jim gredo na podlagi prostorskih predpisov. Ker v postopku izdaje spornega dovoljenja niso sodelovali, jim je zato treba priznati upravičenje, da iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP predlagajo obnovo postopka. Ali poseg dejansko vpliva na njihove pravice, pa bo ugotavljal pristojni organ šele po tem, ko bo uveden postopek obnove.

11. Glede na navedeno je bilo v postopku materialno pravo zmotno uporabljeno, zato je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 94. člena ZUS-1 reviziji ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je tožbi na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo, odpravilo odločbo tožene stranke in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. V ponovnem postopku naj tožena stranka upošteva stališče vrhovnega sodišča izraženo v tej sodbi.

K 2. točki izreka

12. Ker so tožniki s pritožbo (sedaj revizijo) uspeli, je revizijsko sodišče ob spremembi sodbe in ugoditvi tožbe na podlagi določb drugega odstavka 165. člena v zvezi s 154. in 155. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 73/07-UPB3 in 45/08) odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora. Višina stroškov je izračunana na podlagi seštevka točk po 30. tarifni številki Odvetniške tarife, in sicer za tožbo 500 točk in pritožbo 625 točk, skupno 1125 točk, kar ob vrednosti točke 110,00 SIT oziroma 0,459 EUR (prvi odstavek 13. člena Zakona o uvedbi eura, Uradni list št. 114/06) predstavlja znesek 516,37 EUR. Na ta znesek je sodišče tožeči stranki priznalo še 20% DDV v znesku 103,27 EUR in priglašene stroške sodnih taks, in sicer za tožbo v znesku 15.200,00 SIT, za sodbo v znesku 19.000,00 SIT in pritožbo v znesku 38.000,00 SIT, skupaj v znesku 72.200,00 SIT oziroma 301,29 EUR. Sodišče je tožnikom priznalo tudi priglašene stroške poštnin in tiskovine v skupnem znesku 8,34 EUR. Skupni stroški tožeče stranke tako predstavljajo znesek 929,27 EUR, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude pa z zamudnimi obrestmi.