Jedro

Če so bile nepremičnine podržavljene tujemu državljanu, kar nedvomno izhaja iz upravnih spisov, le-ta ni upravičenec za denacionalizacijo glede na 1. odstavek 9. člena ZDen in je zahtevek njegovih pravnih naslednikov za denacionalizacijo utemeljeno zavržen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov proti sklepu Sekretariata za kmetijstvo in gozdarstvo občine z dne 1.6.1993, s katerim je navedeni prvostopni organ zavrgel zahtevo tožnikov za denacionalizacijo nepremičnin, ki so bile vpisane v vl. št. 107 in 217. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe menila, da je prvostopni organ upošteval pri svoji odločitvi procesne določbe in materialne predpise. Po mnenju tožene stranke je sklep prvostopnega organa pravilen ter temelji na zakonu. Po veljavnih predpisih v konkretnem primeru ni bilo pogojev za uvedbo postopka. Zato je prvostopni organ pravilno postopal v skladu z 2. odstavkom 125. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in zahtevo tožnikov za denacionalizacijo zavrgel. Tožena stranka ugotavlja, da je iz listin v upravnih spisih razvidno, da so bile predmetne nepremičnine podržavljene pokojnemu S.I. z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo z dne 29.10.1948 ter z dopolnilno odločbo Tajništva za gospodarstvo okrajnega ljudskega odbora z dne 28.3.1953. Pokojni je bil od rojstva do smrti dne 5.4.1972 italijanski državljan, to je tuj državljan. Tožena stranka se sklicuje na določbo 1. odstavka 9. člena zakona o denacionalizaciji (ZDen). Tožena stranka meni, da glede na določbo 1. odstavka 9. člena ZDen pokojni ni upravičenec do denacionalizacije, ker ni bil v času podržavljanja jugoslovanski državljan, pač pa italijanski državljan, kar je razvidno iz potrdila o državljanstvu, ki je v upravnih spisih. Zato po mnenju tožene stranke ni izpolnjen temeljni pogoj za uvedbo postopka in tudi ne za priznanje položaja upravičenca. Glede na navedeno po mnenju tožene stranke tudi ni izpolnjen pogoj za odškodnino na temelju danega zahtevka za denacionalizacijo. Tožena stranka tudi meni, da je prvostopni organ odločil pravilno, ker se navedena zahteva za denacionalizacijo nanaša na nepremičnine, ki so bile v času podržavljanja v lasti tujega državljana. Zato mu ni mogoče priznati statusa upravičenca glede na določbo 1. odstavka 9. člena ZDen. Zato je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov proti prvostopnemu sklepu na podlagi 1. odstavka 240. člena ZUP.

Tožnika v tožbi navajata, da odločitev tožene stranke ni pravilna, ker je zgolj formalistična. Pravni predniki lastnika podržavljenega premoženja po obeh vejah so bili slovenskega porekla. Tako sta bila njegov praded in prababica Slovenca, s tem, da sta bila oba rojena v ... Isto velja za deda in babico, ki pa sta se pred 1. svetovno vojno preselila v .., torej sta se preselila iz enega v drugi kraj v razdalji okoli 8 km znotraj iste države, to je Avstroogerske. Vedno pa sta ohranila slovensko narodnost. Tako je le spletu okoliščin pripisati, da se je pravni prednik tožnikov rodil v ... in ostal lastnik premoženja v sosednjima katastrskima občinama. Zato tudi ni neposredno pred in po koncu 2. svetovne vojne spreminjal svojega bivališča. Glede na to, da je kraj njegovega prebivanja po Pariški mirovni pogodbi ostal pod Italijo, ni bilo tudi potrebe za njegovo opcijo. Že glede na to dejstvo in glede na dejstvo, da je prednik tožnikov bival v 10 km obmejnem pasu in da se je v tem pasu, sicer na jugoslovanski strani, nahajalo tudi njegovo premoženje, ni bila podana pravna podlaga za nacionalizacijo, ker je izpolnjeval pogoje dvolastnika znotraj 10 km obmejnega pasu, zaradi česar bi morale biti njegove nepremičnine proste, skladno z mednarodno pogodbo. Zato pomeni zahtevek za denacionalizacijo v konkretnem primeru hkrati odpravo nezakonitosti, storjene z nacionalizacijo, kar ni edinstven primer na tem območju. Ker se izpodbijana odločba opira zgolj na formalnopravne predpostavke in zavrača ugotovitev in oceno dejanskega stanja, je s tako odločitvijo podana kršitev zakona. Ni pa sence dvoma, da je nezakonito sklepanje tožene stranke v izpodbijani odločbi, na podlagi katerega zavrača tudi osnovo za odškodnino, do katere sta upravičena, če se jima že ne prizna pravica do denacionalizacije. Ta pravica jima nedvomno gre, saj pravni prednik niti ni uveljavljal niti ni prejel nobene odškodnine za podržavljene nepremičnine. Ta pravica jima gre po temeljnem načelu, da nikomur ni moč odvzeti premoženja brez odmene, razen v primerih, ko to določa zakon. Nezakonitost sklepanja tožene stranke o neutemeljenosti do odškodnine je tudi v tem, ker izpodbijana odločba ne pove, na kakšno pravno podlago opira tako sklepanje. Predlagata, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po vpogledu v podatke v upravnih spisih, je sodišče presodilo, da je tožena stranka pravilno odločila in v odločbi tudi navedla razloge za svojo odločitev. Določba 1. odstavka 9. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/93), na katero se sklicuje tožena stranka, namreč določa, da so upravičenci do denacionalizacije fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena ZDen, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9.5.1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Zato je pravilna ugotovitev upravnega organa, da po ZDen ni pogojev za denacionalizacijo navedenih podržavljenih nepremičnin. Na tej podlagi je zato tudi njegova odločitev skladna z zakonom, saj sta prvostopni organ in tožena stranka pravilno ugotovila, kar izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da glede na citirano odločbo 1. odstavka 9. člena ZDen pokojni ni upravičenec do denacionalizacije, ker ni bil v času podržavljanja jugoslovanski državljan, pač pa italijanski državljan. Zato ni izpolnjen temeljni pogoj za uvedbo postopka kot tudi ne za priznanje položaja upravičenca.

Po presoji sodišča tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi pravilno sklepa, da glede na navedeno tudi ni izpolnjen pogoj za odškodnino na temelju danega zahtevka tožnikov za denacionalizacijo. Zato tožbene navedbe ne morejo vplivati na odločitev o tej zadevi. Okoliščin, ki so bile odločilne za podržavljenje navedenih nepremičnin pravnega prednika tožnikov kot tujega državljana in v zvezi s tem za odškodnino pri tem podržavljenju, pa v tem postopku ni mogoče izpodbijati.

Iz navedenih razlogov je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).