Jedro

Tožnik je bil v spornem obdobju zavarovan kot delavec v delovnem razmerju, hkrati pa je imel status družbenika in poslovodne osebe. Čeprav niso bili plačani prispevki, se mu to obdobje iz naslova delovnega razmerja šteje v pokojninsko dobo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. odstavku spremeni tako, da se datum 30. 4. 2009 nadomesti z datumom 15. 3. 2004. II. V ostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 3. 1. 2014 in št. ... z dne 6. 2. 2013 ter tožencu naložilo, da z novo odločbo ponovno odmeri sorazmerni del starostne pokojnine tožniku v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe s tem, da všteje obdobje, ko je bil zavarovan na podlagi delovnega razmerja od 1. 8. 1997 do 30. 4. 2009 ter mu v nadaljnjem roku 8 dni izplača razliko med na novo določenimi zneski sorazmernega dela strarostne pokojnine in že izplačanimi zneski te dajatve (1. odstavek). Z 2. odstavkom izreka pa je sodišče prve stopnje kar je tožnik zahteval več ali drugače, zavrnilo.

2. Zoper 1. odstavek sodbe je pritožbo vložil toženec zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da odločitev prvostopnega sodišča v ugodilnem delu tožbenega zahtevka ni pravilna. Tožnik je bil v obdobju od 1. 8. 1997 do 15. 3. 2004 pri družbi A. d.o.o. zavarovan s podlago 01, pa je bil hkrati tudi družbenik in poslovodna oseba, kar je razvidno iz zgodovinskega izpisa iz sodnega registra, ki se nahaja v upravnem dosjeju. Citira 192. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1) in poudarja, da mora biti glede na dikcijo te določbe, tudi v teh primerih izkazan obračun prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tega pa v tožnikovem primeru ni bilo. V obdobju od 1. 8. 1997 do 15. 3. 2004 namreč ni izkazano plačilo prispevkov kot tudi ne, da bi bili prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje obračunani. Toženec je v obrazložitvi izpodbijane dokončne odločbe z dne 3. 1. 2014 kot tudi v pripravljalnih vlogah tekom sodnega postopka opozoril, da obrazci M4/M8 za navedeno obdobje sploh niso bili oddani. Tožnik je tekom sodnega postopka sicer z vlogo z dne 25. 9. 2015 dostavil dokumentacijo, iz katere naj bi bili razvidni obračunani prispevki v obdobju od 2001 do 30. 4. 2009, vendar toženec meni, da le-ti niso verodostojni. Na to je toženec opozoril že na naroku za glavno obravnavo dne 19. 10. 2015. Gre namreč za dokumente, ki niso datirani, ni razvidno, na koga so naslovljeni, ravno tako ni v zvezi z njimi nobenega podatka o odpravi, niti prejemne štampiljke oziroma kakršnegakoli potrdila o prejemu le-teh s strani pristojnega organa. Tudi pristojni davčni urad tega ni potrdil. Delodajalci pa so bili v skladu z vsakokrat veljavnim zakonom o prispevkih za socialno varnost in ustreznim Pravilnikom o obrazcih za obračun prispevkov za socialno varnost, dolžni dostaviti davčnim organom na predpisanem obrazcu obračun prispevkov za socialno varnost za zaposlene, prav tako pa so imeli tako dolžnost tudi zasebniki, ki niso prejemali plač. Dvom v verodostojnost teh predloženih listin se poraja tudi ob podatku, da je za leto 2007 naveden znesek plače še v tolarjih. Glede na navedeno toženec meni, da ni pogojev za upoštevanje obdobja od 1. 8. 1997 do 15. 3. 2004 v pokojninsko dobo. Nenazadnje ni zanemarljivo, da je bil tožnik v navedenem obdobju in pri navedenem podjetju oseba z vplivom na akte obračunavanja in plačevanja prispevkov. V zvezi z obdobjem od 16. 3. 2004 do 30. 4. 2009, ko je bil tožnik zavarovan na podlagi 01 pri družbi B. d.o.o. in hkrati vpisan kot družbenik in poslovodna oseba toženec navaja, da je iz prilog izpodbijane odločbe organa prve stopnje z dne 6. 2. 2013, to je iz izpisa pokojninske dobe razvidno, da se je tožniku obdobje od 16. 3. 2004 do 30. 4. 2009 že vštelo v pokojninsko dobo in upoštevalo tudi pri priznanju pravice do pokojnine in pri njeni odmeri.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje delno zmotno presodilo listine v spisu in posledično materialno pravno delno zmotno odločilo.

5. Kot izhaja iz listinske dokumentacije, zlasti pa iz izpisa pokojninske dobe kot priloge k prvostopni odločbi z dne 6. 2. 2013, je toženec tožniku obdobje zavarovanja pri družbi B. d.o.o. čas od 16. 3. 2004 do 30. 4. 2009, ko je bil zavarovan na podlagi 01 in imel hkrati status družbenika in poslovodne osebe, že vštel v pokojninsko dobo in upošteval tudi pri pogojih in odmeri starostne pokojnine. Zato to obdobje med strankama ni niti več sporno oziroma ni podlage, da bi se tožniku isto obdobje še enkrat štelo v pokojninsko dobo. V tem delu je pritožba tudi utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 3. 1. 2014 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 6. 2. 2013. S citirano prvostopno odločbo je toženec tožniku priznal pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine v znesku 161,17 EUR na mesec od 28. 9. 2012 dalje. Pokojnina je bila odmerjena na podlagi 23 let 5 mesecev in 3 dni skupne pokojninske dobe, kar je z upoštevanjem znižanja starosti po 37. členu v zvezi z 399. členom ZPIZ-1 v višini 47,5 % najnižje pokojninske osnove. Pokojnina je bila izračunana v skladu z Uredbo sveta EGS 883/2004, saj je tožnik izpolnjeval pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine le na podlagi seštevanja obdobij.

7. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/1992, v nadaljevanju: ZPIZ/92) je v 202. členu določal, da se pri uveljavljanju pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki bi šle zavarovancu na podlagi pokojninske dobe, za katero bi moral sam plačati prispevek, upošteva le pokojninska doba, za katero je prispevek plačan. ZPIZ-1, ki je veljal v času vložitve tožnikove zahteve, pa je v 1. odstavku 188. člena določal, da se v zavarovalno dobo šteje čas prebit v obveznem zavarovanju s polnim delovnim časom. Skladno s 1. odstavkom 191. člena ZPIZ-1 se v zavarovalno dobo štejejo obdobja zavarovanja, če so bili za ta obdobja plačani prispevki. Ne glede na določbo 191. člena, pa je v 192. členu določeno, da se v pokojninsko dobo štejejo obdobja, v katerih je, glede na podatke nosilca obveznega zavarovanja, delodajalec obračunal prispevke za obvezno zavarovanje od zavarovančeve plače, vendar jih ni vplačal v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ne glede na uspeh ukrepov za izterjavo plačila prispevkov. Če je obstoj zavarovanja ali obstoj podatkov, ki se nanašajo na zavarovalno obdobje mogoče ugotoviti na podlagi evidenc nosilca obveznega zavarovanja, se ne glede na možnost ugotovitve plačila prispevkov za obvezno zavarovanje ali, če tega ni moč dokazati zaradi stečaja ali druge oblike prenehanja delodajalca, pri katerem je bil zavarovanec v delovnem razmerju šteje, da so bili prispevki za obvezno zavarovanje plačani.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v obdobju od 1. 8. 1997 do 15. 3. 2004 zavarovan s podlago 01 pri družbi A. d.o.o. in je bil hkrati vpisan tudi kot družbenik in poslovodna oseba. Hkrati je iz dokumentacije razvidno, da navedena pravna oseba ne posluje več.

9. Tožnik je bil torej v času od 1. 8. 1997 do 15. 3. 2004 v zavarovanje vključen na podlagi 01 in v tem obdobju vpisan tudi kot družbenik in poslovodna oseba. Vendar dejstvo, da je bil tožnik v obdobju od 1. 8. 1997 do 15. 3. 2004 zavarovan na podlagi 01, to je kot delavec v delovnem razmerju in da je hkrati imel status družbenika in poslovodne osebe, na samo odločitev v ničemer ne vpliva. Ne samo glede na določbo 25. člena ZPIZ-1, po kateri se oseba, če istočasno izpolnjuje pogoje za vključitev v obvezno zavarovanje po več podlagah, obvezno zavaruje po tisti podlagi, ki je v tem zakonu navedena pred drugimi podlagami, po katerih bi bila vključena, ampak tudi samo dejstvo, da je tožnik, ki je zavarovan na podlagi delovnega razmerja in hkrati družbenik in poslovodna oseba, ne more imeti za posledico drugačnega obravnavanja tožnika od ostalih zaposlenih oziroma zavarovanih na podlagi 01. 10. Pravilno je poudarilo že sodišče prve stopnje, da je potrebno izhajati iz statusa v delovnem razmerju. Delavec v delovnem razmerju pa ni oseba, ki bi bila dolžna obračunavati in plačevati prispevke sama, pač pa je ta oseba delodajalec.

11. Ker je bil tožnik v obdobju od 1. 8. 1997 do 15. 3. 2004 zavarovan na podlagi delovnega razmerja, se mu to obdobje, čeprav niso bili plačani prispevki, šteje v pokojninsko dobo skladno z določbo 202. člena ZPIZ/92 in 192. člena ZPIZ-1. 12. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na to, da niso bili predloženi obrazci M4/M8 in da so predloženi podatki o obračunanih prispevkih neverodostojni. Gre za povsem enake podatke, kot jih je tožnik predložil za čas zavarovanja pri B. d.o.o.. Čas zavarovanja pri B. d.o.o. v trajanju 5 let, 1 mesec in 15 dni pa je toženec tožniku že v predsodnem postopku priznal v pokojninsko dobo.

13. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno v skladu z določbo 81. člena ZDSS-1 izpodbijani odločbi kot nezakoniti odpravilo in tožencu v skladu z 2. odstavkom 82. člena ZDSS-1 naložilo, da tožniku z novo odločbo ponovno odmeri sorazmerni del starostne pokojnine v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe, ter mu v nadaljnjem roku 8 dni izplača razliko med na novo določenimi zneski sorazmernega dela starostne pokojnine in že izplačanimi zneski te dajatve s tem, da je nepravilno določilo obdobje, ki ga je toženec dolžan tožniku šteti v pokojninsko dobo in sicer namesto do 30. 4. 2009 pravilno od 1. 8. 1997 do 15. 3. 2004, ker je bilo tožniku obdobje od 15. 3. 2004 do 30. 4. 2009 že všteto v pokojninsko dobo.

14. V tem delu je pritožbeno sodišče pritožbi toženca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 1. odstavku v skladu s 3. alinejo 358. člena ZPP spremenilo tako kot je razvidno iz izreka, kar posledično pomeni, da je toženec dolžan tožniku všteti v pokojninsko dobo čas od 1. 8. 1997 do 15. 3. 2004 in ne do 30. 4. 2009. V ostalem pa je pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.