Jedro

Izračun zamudnih obresti pokaže, da so te že mnogo pred 1. 1. 2002 dosegle in presegle glavnico. Zato so na podlagi določbe 376. člena v zvezi s 1060. členom OZ in v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 z dnem 1. 1. 2002 prenehale teči.

Izrek

Reviziji prve toženke se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje v delu, s katerim je bilo odločeno o teku zakonskih zamudnih obresti od glavnice 22.755,12 EUR (prej 5.453.037,50 SIT) spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne za zamudne obresti od 1. 1. 2002 dalje.

V nespremenjenem delu se revizija prve toženke glede tožbenega zahtevka zaradi plačila 22.755,12 EUR (prej 5.453.037,50 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrne.

V ostalem delu se revizija prve toženke zavrže. Revizija tožeče stranke se glede tožbenega zahtevka zaradi plačila 22.755,12 EUR (prej 5.453.037,50 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrne, v ostalem delu pa zavrže. Tožeča stranka in prva toženka sami krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. V skladu z določbama prvega in četrtega odstavka 13. člena Zakona o uvedbi eura (ZUE, Uradni list RS št. 114/2006) se z dnem uvedbe eura kot zakonitega plačilnega sredstva v Republiki Sloveniji (1.1.2007) tolarski zneski, navedeni v predpisih, glasijo na euro, revizijsko sodišče pa je po uradni dolžnosti vse tolarske zneske v sodbah preračunalo v eure.

2. Tožeča stranka je s tožbo, ki jo je vložila proti prvi toženki, zahtevala plačilo na podlagi osmih garancij, ki sta jih izdali njeni poslovni enoti v Sarajevu in Osijeku. Med postopkom je bila z Ustavnim zakonom o dopolnitvah ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS 45/I/94) ustanovljena druga toženka. Tožeča stranka je spremenila tožbo tako, da je zahtevala od obeh toženk nerazdelno plačilo iz vseh osmih garancij. Druga toženka v spremembo tožbe ni privolila. Sodišče prve stopnje spremembe tožbe ni dovolilo in je zavrglo „tožbeni zahtevek“ proti drugi toženki. Tožbeni zahtevek proti prvi toženki pa je zavrnilo.

3. Na pritožbo tožeče stranke je pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku proti prvi toženki. Pritožbo zoper sklep pa je zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

4. Zoper sklep pritožbenega sodišča je vložila revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Zoper sodbo pritožbenega sodišča pa je vložila revizijo prva toženka, prav tako zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

5. Reviziji sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu.

Revizija prve toženke je delno utemeljena glede obrestnega dela tožbenega zahtevka od glavnice 22.755,12 EUR (prej 5,453.037,50 SIT). V ostalem delu njena revizija in v celoti revizija tožeče stranke glede navedenega tožbenega zahtevka nista utemeljeni, v preostalem delu pa nista dovoljeni. 6. Po določbi 490. člena ZPP revizija v gospodarskih sporih ni dovoljena, če vrednost spornega predmeta glede izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 20.864,63 EUR (prej 5.000.000,00 SIT). Tožeča stranka je s tožbo zahtevala plačila na podlagi osmih garancij, izdanih v zavarovanje plačil iz različnih pogodb. Vsak zahtevek tako temelji na različni dejanski in pravni podlagi. Zato se po določbi drugega odstavka 41. člena v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZPP za ugotovitev pravice do revizije vzame kot vrednost spornega predmeta vrednost vsakega posameznega glavnega zahtevka (torej zahtevka na plačilo glavnice brez obresti) in ne seštevek vrednosti vseh zahtevkov. Od posameznih zahtevkov pa vrednost 20.864,63 EUR presega samo zahtevek na plačilo 22.755,12 EUR. Zato sta reviziji dovoljeni samo glede tega zahtevka. Glede ostalih zahtevkov reviziji nista dovoljeni, zato ju je revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

Razlogi za zavrnitev revizije tožeče stranke 7. Pritožbenemu sodišču se ni bilo treba opredeliti do materialnopravnega vprašanja o sukcesiji med Novo Ljubljansko banko d.d. in Ljubljansko banko d.d., ki ga je v pritožbi postavila tožeča stranka. Tudi če je obravnavana obveznost Ljubljanske banke d.d. po določbah Ustavnega zakona o dopolnitvah ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije res prešla na Novo Ljubljansko banko d.d., s tem še ni podana podlaga za procesno pravno sukcesijo. V vsakem primeru je bila torej za vstop Nove Ljubljanske banke d.d. v pravdo potrebna njena privolitev (drugi odstavek 191. člena ZPP). Odločitev sodišč prve in druge stopnje o tem, da se njen vstop v pravdo ne dovoli, je zato pravilna in zakonita, z revizijo uveljavljani razlogi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter po prvem odstavku 339. člena ZPP pred sodiščem druge stopnje pa niso podani.

Izdaja sklepa o „zavrženju tožbenega zahtevka“ predstavlja nebistveno kršitev določb pravdnega postopka, kar pa ni niti pritožbeni niti revizijski razlog.

8. Revizijo tožeče stranke zoper sklep je revizijsko sodišče zavrnilo na podlagi določbe 378. člena v zvezi s 383. členom ZPP.

Razlogi za zavrnitev revizije prve toženke 9. Prva toženka sicer trdi, da vlaga revizijo „iz razloga kršitev materialnih predpisov in določb pravdnega postopka“. Pri tem ni navedla nobenega materialnega ali procesnega predpisa, ki naj bi bil kršen, saj v resnici uveljavlja izključno zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Iz tega razloga pa revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče le v zvezi z navedbo, da tožbeni zahtevek ni bil vložen v pravilni valuti, odgovarja, da gre v tej zadevi za spor med slovenskima pravnima osebama, zato je bil tožbeni zahtevek lahko uveljavljan v slovenskih tolarjih. Razlogi za delno ugoditev reviziji prve toženke 10. Tožeča stranka je zahtevala od zneska 22.755,12 EUR zakonske zamudne obresti od 30. 5. 1994 dalje do plačila. Izračun zamudnih obresti pokaže, da so te že mnogo pred 1. 1. 2002 dosegle in presegle glavnico. Zato so na podlagi določbe 376. člena v zvezi s 1060. členom OZ in v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 z dnem 1. 1. 2002 prenehale teči. Kolikor sta sodišči prve in druge stopnje odločili, da tečejo tudi po navedenem datumu, sta zmotno uporabili materialno pravo, na kar je moralo revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). V tem delu obrestnega tožbenega zahtevka je zato na podlagi določbe prvega odstavka 380. člena ZPP je revizijsko sodišče sodbo sodišče druge stopnje spremenilo.

11. V ostalem delu je revizijsko sodišče je ugotovilo, da ni podan nobeden od revizijskih razlogov, zato je na podlagi določbe 378. člena njeno revizijo zavrnilo.

12. Na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo, da pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka, ker z revizijo (tožeča stranka v celoti, prva toženka pa v delu glede glavnega zahtevka) nista uspeli.