Jedro

Sodišču, ki ugotovi in obrazloži obstoj ene oblike udeležbe, ni treba pojasnjevati, zakaj dejanje ni bilo storjeno v kateri od ostalih oblik udeležbe.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca sta dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je M. I. in B. A. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po tretjem in prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obsojenemu I. je izreklo kazen 6 let zapora, obsojenemu A. pa je določilo kazen 5 let zapora ter mu po preklicu pravnomočne pogojne obsodbe izreklo enotno kazen 5 let in 1 mesec zapora. Višje sodišče je zavrnilo pritožbi njunih zagovornikov in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo sta obsojeni M. I. in zagovornik obsojenega B. A. vložila zahtevi za varstvo zakonitosti, oba iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP): Obsojeni I. navaja, da niso bili podani pogoji za uporabo posebnih metod in sredstev; da „kronski priči“ nista priči, temveč zainteresirani stranki v postopku; da je sodišče v nasprotju z zakonom dopustilo, da priči nista odgovarjali na vprašanja, zato ni bilo mogoče preveriti, da gre za izzvano kriminalno dejavnost; z zavrnitvijo dokaznega predloga je obrambi odvzeta možnost dokazovanja; zaradi nepravilno ugotovljenega premoženjskega stanja je potrebno na novo opredeliti olajševalne okoliščine in izreči nižjo kazen. Vrhovnemu sodišču predlaga, da vrne zadevo v ponovno presojo ali podredno zmanjša kazen.

Zagovornik obsojenega A. navaja, da je bila kršena prepoved ponovnega sojenja o isti stvar, ker je bil obsojenec za isto kolektivno kaznivo dejanje že pravnomočno obsojen v Švici. Razlogi sodišč prve in druge stopnje o tej kršitvi so neprepričljivi, zato je podana tudi kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Ker za pregon obsojenca sodišče ni pridobilo dovoljenja ministra za pravosodje, je kršen prvi odstavek 14. člena KZ-1. Pri očitanem dejanju gre za sostorilstvo in ne za hudodelsko združbo, sodišči prve in druge stopnje pa nimata razlogov o tem, zakaj obsojenci niso delovali kot sostorilci. Obrambi je bilo onemogočeno dokazovanje, da je šlo za izzvano kriminalno dejavnost, saj tajna delavca nista odgovarjala na vsa vprašanja obrambe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje; podrejeno, da razveljavi sodbo višjega sodišča in vrne zadevo temu sodišču v ponovno obravnavo pritožbe.

3. Na zahtevi za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da nista utemeljeni. V zvezi z zahtevo zagovornika obsojenega A. navaja, da sta glede očitka kršitve prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari tako sodišče prve kot tudi druge stopnje zavzeli pravilno stališče. Ni mogoče zatrjevati, da zaradi enega kaznivega dejanja, ki niti ni bil predmet tega kazenskega postopka, ne bi bilo mogoče obsojenemu soditi zaradi vrste kaznivih dejanj, storjenih v hudodelski združbi. Obe sodišči sta prav tako zavzeli pravilno stališče, da gre v obravnavanem primeru za dejanja, storjena v hudodelski združbi. Sklicevanje vložnika na konvencijsko opredelitev hudodelske združbe ni upoštevno, saj hudodelsko združbo opisuje tudi ZKP. Sodišče prve stopnje je tudi pojasnilo, zakaj v obravnavanem primeru ne gre za sostorilstvo. Sodišče ni kršilo zakona, ko ni dovolilo odgovora na določena vprašanja obrambe, postavljena tajnim sodelavcem. Vprašanje izzvanosti kriminalne dejavnosti v postopku sploh ni bilo izpostavljeno. Glede zahteve obsojenega I. vrhovni državni tožilec navaja, da vložnik ne konkretizira, zakaj niso bili podani pogoji za uporabo posebnih operativnih metod in sredstev, in tudi glede kršitve pravic obrambe ne navaja relevantnih okoliščin. Sodišče je zavrnitev dokaznega predloga obrazložilo s tehtnimi razlogi, zato kršitev zakona ni podana. Glede olajševalnih okoliščin, ki bi jih bilo potrebno ponovno oceniti, pa gre za dejanska vprašanja, ki ne morejo biti predmet tega izrednega pravnega sredstva.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencema in zagovorniku obsojenega A. Slednji se je o njem izjavil v vlogi z dne 7. 1. 2013. B.

K zahtevi obsojenega M. I. 5. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 opredelilo, v kolikšni meri mora vložnik utemeljiti zahtevo za varstvo zakonitosti, da bi zadostil trditvenemu bremenu. Vložnik ima odgovornost, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navede konkretne okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo kršitev zakona, ki jo uveljavlja. Vrhovno sodišče ni dolžno samo preizkušati, ali niso bile v postopku oziroma sodbi storjene kršitve takšne vrste, na katere se na splošno sklicuje zahteva.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti obsojenega I. navedenih kriterijev ne izpolnjuje. Iz nje ni mogoče razbrati niti tega, na katere posebne preiskovalne ukrepe in na kateri „kronski“ priči se nanašajo očitki, zato jih Vrhovno sodišče ni preizkušalo. Sodišče prve stopnje je na strani 15 svoje sodbe pojasnilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca v zvezi z analizo bioloških sledi. Z utemeljitvijo zavrnitve dokaznega predloga se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče (stran 10 sodbe). Vložnik s posplošeno trditvijo, da bi biološke sledi pokazale na druge osebe, „povezane z izzvanim kriminalnim dejanjem,“ ne omaje pravilnosti odločitve sodišča in v ničemer ne pojasni uveljavljane kršitve pravice do izvajanja dokazov, temveč nakazuje na nepopolno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje, kar po drugem odstavku 420. člena ZKP ne more biti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

7. Zahtevo za varstvo zakonitosti je glede odločbe o kazenski sankciji mogoče vložiti le z uveljavljanjem kršitve iz 5. točke 372. člena ZKP v primeru, če je sodišče v zvezi z njo prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. Višine izrečene kazni ni mogoče izpodbijati, saj tak razlog ni predviden v prvem odstavku 420. člena ZKP, premoženjsko stanje obsojenca pa je dejansko vprašanje, ki ne more biti predmet postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.

K zahtevi zagovornika obsojenega B. A. 8. Sodišče prve stopnje je ob primerjavi obsodilne sodbe sodišča v Švici in obtožnice v tem kazenskem postopku ugotovilo, da med kaznivim dejanjem, za katerega je bil B. A. obsojen v Švici, in kaznivim dejanjem, ki je predmet konkretne kazenske zadeve, ni objektivne identitete. Iz opisa kaznivega dejanja in obrazložitve švicarske sodbe je razvidno, da je bilo dejanje v Švici storjeno 18. 4. 2009, neodvisno od dejanj v tukajšnjem postopku in neodvisno od hudodelske združbe, v kateri je obsojenec deloval v Sloveniji med 5. 3. 2009 in 7. 4. 2009. Obsojenec je dejanje, za katerega je bil obsojen v Švici, izvršil po prenehanju izvrševanja dejanj v hudodelski združbi v Sloveniji (stran 9 prvostopenjske sodbe). Glede na takšno ugotovitev sodišča, ki je jasno in določno obrazložena, je neutemeljen očitek vložnika zahteve za varstvo zakonitosti, da je bila v tem kazenskem postopku kršena prepoved ponovnega sojenja o isti stvari, kakor tudi nadaljnji očitek glede kršitve 14. člena KZ, saj situacija iz tega člena v konkretnem primeru ni nastala.

9. Razlogi sodišč prve in druge stopnje v zvezi s temi okoliščinami in pritožbenimi očitki so popolni, jasni in prepričljivi, zato ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP. Razlogi sodišča prve stopnje, med katerimi vidi vložnik nerazumljiva nasprotja, se nanašajo na različna obsojenca in na različne situacije, zato tudi ta očitek zahteve ni utemeljen.

10. Vložnik sodbam sodišč prve in druge stopnje očita tudi pomanjkanje prepričljivih razlogov o tem, zakaj sodišče šteje, da je bilo dejanje storjeno v hudodelski združbi in ne v sostorilstvu. Kot je vložniku pojasnilo že višje sodišče, je sodišče prve stopnje prepričljive in tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilne razloge o obliki udeležbe pri storitvi kaznivega dejanja zapisalo na straneh 114 do 120 (točka 2.3.3. obrazložitve sodbe). Nesprejemanje teh razlogov s strani obrambe ne pomeni kršitve določb kazenskega postopka, temveč nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem. Temu je ponovno dodati le, da sodišču, ki ugotovi in obrazloži obstoj ene oblike udeležbe (v konkretnem primeru hudodelsko združbo), ni treba pojasnjevati, zakaj dejanje ni bilo storjeno v kateri od ostalih oblik udeležbe (sostorilstvo, napeljevanje, pomoč).

11. Vložnik nadalje uveljavlja kršitev pravic obrambe, ki pa je ne konkretizira do te mere, da bi jo bilo mogoče preizkusiti. Trditev, da pri zaslišanju tajnih delavcev ni bilo odgovorjeno „na vrsto vprašanj obrambe,“ sama po sebi ne predstavlja uveljavljane kršitve, saj ima sodišče pravico, da ne dovoli odgovora na vprašanja, s katerimi bi se lahko razkrila taktika in metodika dela policije ali identiteta prič (drugi odstavek 235. b člena ZKP). Z navedbami o neverodostojnosti zaslišanih prič in o tem, da bi se „nedvomno utegnilo izkazati,“ da je bila kriminalna dejavnost izzvana, pa vložnik podaja svoje prepričanje o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju, saj je sodišče po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da so tajni delavci izpovedovali verodostojno in da kriminalna dejavnost obsojencev ni bila izzvana s strani policije.

C.

12. Ker kršitve zakona, na katere se sklicujeta zahtevi, niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenega M. I. in zagovornika obsojenega B. A. zavrnilo (425. člen ZKP).

13. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določbi 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker vložnika z zahtevo za varstvo zakonitosti nista uspela, sta obsojenca dolžna plačati sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu po Zakonu o sodnih taksah.