Jedro

Ker tožnik glede na nepopoln obrazec za vložitev zahteve za izdajo odločbe o odmeri komunalnega prispevka ni mogel uveljavljati zatrjevanih lastnih preteklih vlaganj v izgradnjo komunalne infrastrukture že v sami vlogi, v nadaljevanju pa mu ni bila dana možnost, da opozori na omenjena dejstva, ki so pomembna za odmero višine komunalnega prispevka, je bila storjena bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Občine Škocjan št. 354-0072/2008-2 z dne 10. 2. 2009 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku za gradnjo gospodarskega objekta na zemljišču parc. št. 352/11 in 352/21 k.o. ... odmerila komunalni prispevek v višini 83.654,60 EUR. V obrazložitvi navaja, da je iz predložene projektne dokumentacije razvidno, da želi tožnik zgraditi objekt, pri čemer bo „koristil“ obstoječe komunalne in prometne priključke. Komunalni prispevek je bil odmerjen v skladu z Odlokom o komunalnem prispevku za območje Gospodarsko tehnološkega centra (GTC) Škocjan (v nadaljevanju Odlok o komunalnem prispevku), pri čemer toženka v obrazložitvi konkretizira upoštevano neto površino objekta, površino gradbene parcele ter elemente, ki so bili upoštevani pri izračunu komunalnega prispevka (faktor dejavnosti, ureditveno območje, obračunsko območje, delež parcele, delež objekta, višino obračunskih stroškov komunalnega opremljanja na m2 parcele, višino obračunskih stroškov komunalnega opremljanja na m2 objekta in revalorizacijski indeks na dan 31. 12. 2008). Odločbi je priložen tudi konkretni izračun za navedeno obračunsko območje 3 (FE 4), obrazložena je enačba za izračun in pojasnjeni v njem upoštevani elementi, iz tabele 2 pa je razvidno tudi, da se obračunani komunalni prispevek nanaša na cestno omrežje, kanalizacijsko omrežje odpadnih vod, kanalizacijsko omrežje meteornih vod, vodovodno omrežje, na javno razsvetljavo, zelene površine in stroške odkupa zemljišč.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo s sklepom zavrnil (glede na 1. odstavek 256. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP, bi bilo pravilno z odločbo – op. sodišča) in v razlogih med drugim navedel, da bi moral tožnik v skladu s 14. členom Odloka o komunalnem prispevku že v vlogi za odmero uveljavljati znižanje iz naslova minulih vlaganj in predložiti dokazila o dejanskem plačilu. Pri tem poudarja, da bo na predmetnem območju zgrajena vsa komunalna infrastruktura v skladu z določili Odloka o občinskem podrobnem prostorskem načrtu za gospodarsko tehnološki center (GTC) Škocjan, ta pa se financira v skladu z določbami Odloka o komunalnem prispevku. Razpoložljiva komunalna infrastruktura zadostuje le trenutnim namenom tokratnega investitorja, medtem ko bo treba za vse nadaljnje investicije obstoječo infrastrukturo dograjevati in obnavljati.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in navaja, da sta upravna akta obeh stopenj neobrazložena in ni razvidno, na kateri dejanski in pravni podlagi je bil določen komunalni prispevek. Meni, da bi morala toženka izvesti poseben ugotovitveni postopek z izvedbo dokazov, ki se nanašajo na že obstoječe stanje in obstoječo komunalno ureditev na tožnikovih zemljiščih. Nesporno je, da že obstaja potrebna komunalna infrastruktura in da gre za nepremičnine, na katerih se že izvaja gospodarska dejavnost in na njih stojijo gradbeni objekti. Vsa vlaganja v komunalno infrastrukturo so bila že izvedena, naredil pa jo je tožnik oz. njegovi pravni predniki. Ker imata stranki v tem postopku nasprotujoče si interese, bi morala biti razpisana ustna obravnava. Poudarja, da v zvezi z odločanjem v tej upravni stvari ni dopustno „pogajanje“ in „dogovarjanje“, ampak mora biti o tožnikovi vlogi vsebinsko odločeno. Predlaga, da sodišče izvede predlagane dokaze, odpravi upravna akta obeh stopenj in vrne zadevo v ponovno odločanje.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da so bili v izračunu upoštevani podatki, ki jih je tožnik navedel v vlogi, in upoštevani vsi predpisani elementi. Poudarja, da so sestavni del odločbe tabele o izračunu komunalnega prispevka po vseh elementih, ki jih določa Odlok o komunalnem prispevku v 3., 4. in 5. členu, izračun pa je opravljen po formuli iz 6. člena odloka. Tožnik ne pove, v čem naj bi bil komunalni prispevek napačno obračunan, zato njegovih pavšalnih trditev ni mogoče upoštevati. Neutemeljene pa so tudi zahteve o izvedbi ugotovitvenega postopka, razpisu ustne obravnave in postavitvi izvedenca gradbene stroke. Tožnik tega v svoji vlogi ni zahteval in v njej ni navedel drugega kot parcelno številko, na kateri namerava graditi, površino gradbene parcele in bruto površino novega objekta. Zato meni, da za zavarovanje tožnikovih pravic njegovega zaslišanja ni bilo treba opraviti.

Tožba je utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je v tej zadevi že odločilo s sodbo I U 700/2009 z dne 22. 10. 2009 in je tožnikovo tožbo zavrnilo. V zvezi z zatrjevanimi vlaganji v komunalno infrastrukturo je v sodbi ugotovilo, da je tožnik to dejstvo posplošeno zatrjeval šele v pritožbi in da v zvezi s tem ni predložil nobenih dokazov, zaradi česar šele v tožbi predlaganih dokazov ni mogoče upoštevati (3. odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožnik je zoper omenjeno sodbo vložil revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče RS s sklepom X Ips 18/2010 z dne 28. 9. 2011 ugodilo, razveljavilo sodbo tega sodišča in mu zadevo vrnilo v novo sojenje. V sklepu je Vrhovno sodišče na podlagi podatkov predloženega spisa ugotovilo, da tožniku ni mogoče v celoti pripisati dejstva, da v svoji vlogi za izdajo odločbe o odmeri komunalnega prispevka ni uveljavljal lastnih preteklih vlaganj v komunalno infrastrukturo. Vlogo za odmero je vložil v obliki obrazca, ki pa ni imel rubrike o tem, ali vlagatelj uveljavlja lastna vlaganja. Res je šele v pritožbi zatrjeval pretekla vlaganja in dokazov o tem ni predložil, vendar bi moral pritožbeni organ preizkusiti zakonitost izdane odločbe tudi glede postopka, saj je tožnik v pritožbi navajal dejstva, ki bi lahko vplivala na odločitev o odmeri višine komunalnega prispevka, obrazec za izdajo odločbe pa je bil glede zahteve o vnosu podatkov o lastnih vlaganjih pomanjkljiv. Ker je tudi prvostopenjsko sodišče prezrlo, da tožniku v upravnem postopku ni bila dana možnost udeležbe in možnost, da se izjavi, je kršilo določbo 2. točke 1. odstavka 27. člena ZUS-1, ki določa, da se sme upravni akt izpodbijati tudi zaradi bistvenih kršitev določb postopka.

V skladu z navedenim stališčem sodišče v ponovljenem postopku ugotavlja, da bi moral organ pred izdajo izpodbijane odločbe glede na vse okoliščine primera izvesti ugotovitveni postopek in dati tožniku možnost, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe (4. odstavek 146. člena ZUP).

Po 3. odstavku 14. člena Odloka o komunalnem prispevku (Uradni list RS, št. 45/08 – UPB) lahko zavezanec za plačilo komunalnega prispevka uveljavlja pretekla lastna vlaganja v javno komunalno infrastrukturo s predložitvijo ustrezne dokumentacije. Res je tožnik šele v pritožbi zatrjeval, da je vlagal sredstva v izgradnjo komunalne infrastrukture, vendar pa, kot je to ugotovilo tudi Vrhovno sodišče, tega ni mogel storiti že v postopku na prvi stopnji oz. navesti v sami vlogi za odmero komunalnega prispevka. Kot je razvidno iz predloženih upravnih spisov, je bila vloga vložena na obrazcu, ki ne vsebuje ustrezne rubrike za vpis (uveljavljanje) lastnih vlaganj v izgradnjo komunalne infrastrukture. V tem pogledu je torej šlo za dovoljeno pritožbeno novoto v smislu 3. odstavka 238. člena ZUP, zaradi česar bi moral pritožbeni organ ugotoviti, da tožniku v postopku na prvi stopnji glede navedenega pravno pomembnega dejstva, ki lahko vpliva na višino odmerjenega komunalnega prispevka, ni bila dana možnost, da se o njej izjavi in jo dokaže. Zato bi moral drugostopenjski organ bodisi sam dopolniti postopek (1. odstavek 251. člena ZUP), bodisi prvostopenjsko odločbo odpraviti in zadevo vrniti upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek (3. odstavek 251. člena ZUP).

Ker torej tožnik glede na nepopoln obrazec Občine Škocjan za vložitev zahteve za izdajo odločbe o odmeri komunalnega prispevka ni mogel zatrjevanih lastnih preteklih vlaganj v izgradnjo komunalne infrastrukture že v sami vlogi, v nadaljevanju pa mu ni bila dana možnost, da opozori na omenjena dejstva, ki so pomembna za odmero višine komunalnega prispevka, je bila storjena bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP.

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo (3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponovno odločanje (3. odstavek istega člena). V ponovljenem postopku bo moral dati upravni organ tožniku možnost, da navede vse okoliščine, ki vplivajo na višino odmerjenega komunalnega prispevka, med drugim tudi glede svojih vlaganj v izgradnjo komunalne infrastrukture, ga pozvati, da o tem predloži oz. predlaga dokaze in nato ponovno odločiti.

Glede na to, da je Vrhovno sodišče v svojem sklepu odločilo, da se odločitev o stroških revizijskega postopka pridrži za končno odločbo, sodišče dodaja, da tožnik ne v tožbi ne v reviziji ni zahteval povračila stroškov upravnega spora oz. postopka z izrednim pravnim sredstvom, zato ni podlage za odločanje o stroških tega in revizijskega postopka.