Jedro

Predlagano sredstvo zavarovanja presega domet regulacijske začasne odredbe. Zahtevana vrnitev izplačanega bilančnega dobička v sporu, v katerem se ugotavlja ničnost oziroma izpodbojnost skupščinskih sklepov, ne bi več pomenila zgolj začasno reguliranje spornega razmerja, saj tožeče stranke s takšnim predlogom zahtevajo več kot s tožbenim zahtevkom in posegajo v pravno oziroma premoženjsko sfero družbenikov, ki pa niti niso stranke ničnostne oziroma izpodbojne tožbe.

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeče stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožečih strank za izdajo začasne odredbe z dne 3. 2. 2022, s katerim so predlagali: - da je toženka dolžna pozvati vse družbenike (M. K., A. O., J. R., A. R. in družbo M. mbH), ki jim je izplačala pripadajoči znesek na podlagi sklepa o delitvi bilančnega dobička z dne 20. 10. 2021, da celoten znesek, ki so ga iz tega naslova prejeli, nakažejo na transakcijski račun tožene stranke, le-ti pa so ga dolžni vrniti oziroma nakazati na transakcijski račun v roku 8 dni, - da se toženi stranki in A. T. prepove izvesti skupščino tožene stranke, še zlasti 23. 2. 2022 in 24. 2. 2022, na temelju sklica skupščine z dne 26. 1. 2022, - da se dolžnikovim dolžnikom (družbenikom) J. R., M. K., F. O., A. O. in družbi M. mbH prepove udeležiti skupščine tožene stranke, sklicane po A. T., še zlasti skupščine 23. 2. 2022 in 24. 2. 2022, - da se za primer kršenja začasne odredbe toženi stranki in dolžnikom izreče denarna kazen v znesku 4.100,00 EUR vse dokler seštevek kazni ne doseže 41.000,00 EUR, - da začasna odredba velja še 15 dni po pravnomočni rešitvi spora v predmetni zadevi in - da ugovor zoper izdano začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve.

2. Zoper ta sklep se po pooblaščencu z enotno vlogo pravočasno pritožujejo tožeče stranke, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v povezavi z 239. členom in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navajajo, da se tožbeni zahtevek v predmetni zadevi glasi na ugotovitev nezakonitosti sklepov skupščine tožene stranke z dne 20. 10. 2021. Ob tem zatrjujejo, da so bili na zadevni skupščini sprejeti sklepi, ki nasprotujejo bistvu same družbe z omejeno odgovornostjo, saj predstavljajo sredstvo za njeno uničenje, poleg tega pa so bili sprejeti nezakonito. V zvezi s tem izpostavljajo sklep o delitvi bilančnega dobička. Pri tem je ugotoviti, da tožena stranka več ne posluje in ne prejema dohodkov, kar pomeni, da predstavlja predmetni sklep (o delitvi bilančnega dobička) način uničenja tožene stranke. Navajajo, da je v interesu tožečih strank, da tožena stranka še naprej obstaja in posluje. Za zagotovitev opisanega cilja, pa je potrebno sprejeti ukrepe, ki bodo onemogočili, da še pred pravnomočnim zaključkom tega postopka, skupščina tožene stranke sprejme sklepe, katerih cilj je prenehanje obstoja tožene stranke. Tako je podan pravni interes tožečih strank po izdaji predlagane začasne odredbe, pri čemer bo slednja služila tudi zavarovanju njihovega zahtevka. Drugega pravnega sredstva tožeče stranke nimajo na voljo, s tožbenim zahtevkom se tako terja nadaljevanje tožene stranke. Izpostavljajo, da je za družbo M. mbH najpomembnejši sklep o delitvi dobička, saj je svoj delež iz tega naslova prejela nemudoma po zaključku skupščine. Navedeni družbenik si na vsak način želi zagotoviti obstoj pravnega temelja, ki ga bo upravičeval v prejemu tega denarnega zneska in se izognil njegovi vrnitvi toženi stranki. Če bo prišlo do prenehanja tožene stranke, ne bo podanega upravičenega tožnika na povrnitev tega zneska. Nadalje zatrjujejo, da je podana povezava med predlogom in samim tožbenim zahtevkom iz razloga, ker se na sedaj sklicani skupščini 23. 2. 2022, predvideva ponovna potrditev skupščinskih sklepov z dne 20. 10. 2021, torej sklepov, ki so že predmet tega postopka. A. T., ki je sklicatelj te skupščine, je dobro seznanjen o obstoju tega postopka. Zato prestavlja njegov sklic skupščine s predlagano točko dnevnega reda zlorabo pravic, ki ji sodišče ne sme nuditi pravnega varstva. Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava RS) namreč v 54. členu določa prepoved zlorabe pravic, navedeni člen pa ustreza 17. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP). Ob tem se sklicujejo tudi na 15. člen Ustave RS, ki določa, da so pravice posameznika omejene s pravicami drugih. Izpostavljajo, da je za presojo vprašanja zlorabe pravic potrebno upoštevati še splošno načelo vestnosti in poštenja pri izvrševanju le-teh. V nadaljevanju pritožbe navajajo, da je A.T. na podlagi vpisa v sodni register po navodilu družbe M. mbH izkoristil pravico do sklica skupščine, ki gre zakonitemu zastopniku družbe z omejeno odgovornostjo. Navedena pravica gre zakonitemu zastopniku družbe (pri čemer tožeče stranke A. T. oporekajo status zakonitega zastopnika tožene stranke, a to za ta postopek niti ni bistveno), vendar mora biti slednja izvršena z upoštevanjem načela vestnosti in poštenja, kar pa ni primer konkretne zadeve. Izpostavljajo, da imajo družbeniki sicer pravico ponovno odločati in potrjevati sklepe predhodnih skupščin, a imajo tudi pravico, da se družbo vodi zakonito in v skladu z načelom vestnosti in poštenja. Zato je potrebno tehtati obe pravici, pri čemer je v konkretnem primeru ugotoviti, da pravica družbenikov, da se izognejo situacijam, ki vodijo v nove spore, prevlada nad pravico po potrjevanju skupščinskih sklepov. Ob tem je potrebno še dodatno upoštevati, da predlagani dnevni red vsebuje sklepe, ki po vsebini nasprotujejo sodbi naslovnega sodišča I Pg 72/2020 z dne 20. 10. 2021 in se nanaša na izključitev družbe M. mbH. Tako je namen zgolj, da se potrdijo sklepi oziroma sprejmejo dodatni sklepi, ki so v korist navedenega družbenika še preden postana ta sodba pravnomočna. V nadaljevanju napadajo stališče sodišča prve stopnje glede zavrnitve predloga za izdajo začasne odredbe v delu, ki se nanaša na poziv k vračilu prejetih denarnih zneskov iz naslova izplačanega bilančnega dobička, saj je sodišče prve stopnje navedlo, da je navedeni sklep že realiziran in da predmetni postopek ni namenjen vračilu teh zneskov. Tako izpostavljajo, da se lahko za zavarovanje tožbenega zahtevka izda vsaka začasna odredba, ki je v ta namen ustrezna. Po prepričanju tožečih strank je zavarovanje s pozivom k vračilu vseh izplačanih denarnih sredstev, ki so bili izplačani na podlagi skupščinskega sklepa, ki je predmet sodne presoje, ustrezno. Pri tem je potrebno upoštevati, da je sodišče prve stopnje z izdano začasno odredbo že zadržalo izvršitev tega sklepa, a ker je bila začasna odredba izdana prepozno, saj je bil predmetni sklep že izvršen, je slednjo potrebno zamenjati z novo, ki predvideva vračilo teh denarnih zneskov. Zgolj tako bo zagotovljeno, da bo tožena stranka do zaključka tega postopka še obstajala. Tako je sodišče prve stopnje v tem delu napačno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Izpodbijajo še zaključek sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na družbenike tožene stranke, saj je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da slednji ne predstavljajo dolžnikovega dolžnika. V zvezi s tem navajajo, da so se družbeniki dolžni odzvati na vabilo za sklic skupščine. Posledično pa so dolžni na zahtevo tožene stranke nekaj storiti, vsled česar jih je opredeliti kot dolžnikove dolžnike in so utemeljeno vključeni v okvir predlagane začasne odredbe. V nadaljevanju podajajo še navedbe glede škode, ki bo nastala toženi stranki. Pri tem predvsem izpostavljajo, da toženi stranki ne bo nastala nobena škoda. Priglašajo pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno ni sporno, da tožeče stranke predlagajo izdajo regulacijske začasne odredbe zaradi zavarovanja nedenarne terjatve. V postopku namreč predlagajo zavarovanje tožbenega zahtevka na ugotovitev ničnosti oziroma (podredno) izpodbojnosti skupščinskih sklepov, sprejetih na skupščini tožene stranke 20. 10. 2021. Pravno podlago za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve je sodišče prve stopnje v izpodbijanemu sklepu pravilno navedlo. Predstavlja jo določba 272. člena ZIZ. Za njeno izdajo mora biti izkazana verjetnost upnikove nedenarne terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ), za verjetno pa mora biti izkazana tudi ena od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, med drugim: da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je bistvo regulacijske začasne odredbe v varovanju obstoječega stanja oziroma pravne sfere pred nevarnostjo težko nadomestljive škode. Takšne odredbe se lahko izdajo zgolj, če predstavljajo edini možni način za preprečitev ravnanj, ki bi povzročila, da sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. Ob tem je sodišče prve stopnje tudi pravilno opozorilo, da je potrebno, glede na ustaljeno sodno prakso, pri izdaji začasne odredbe uporabiti restriktivni pristop, saj predstavljajo izjemo.1

5. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje s stopnjo verjetnosti zaključilo, da obstoji terjatev tožeče stranke na podlagi materialnopravnih določil 390.člena in 395. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1). Enako je sklenilo glede obstoja težko nadomestljive škode, ki so jo tožeče stranke zatrjevale po 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, saj je sodišče prve stopnje zaključilo, da je z izplačilom bilančnega dobička ogrožena likvidnost tožene stranke in njeno nadaljnje poslovanje, kar za družbenike, katerih interes je delujoče podjetje, pomeni težko nadomestljivo škodo. Iz tega razloga se sodišče druge stopnje posebej ne opredeljuje do pritožbenih navedb, ki se na nanašajo na razloge za ničnost oziroma izpodbojnost skupščinskih sklepov z dne 20. 10. 2021 in pritožbenih navedb glede obstoja težko nadomestljive škode, ki bo nastala tožečim strankam.

6. Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz razloga, ker predlagano o sredstvo zavarovanja ni primerno in ni koneksno s tožbenim zahtevkom. Pritožniki takšen zaključek sodišča prve stopnje izpodbijajo in navajajo, da je predlagano sredstvo zavarovanja – po katerem je tožena stranka dolžna pozvati družbenike na vračilo izplačanega dobička, le-ti pa so ga dolžni vrniti oziroma nakazati na njen transakcijski račun – primerno in bo služilo zavarovanju njihovega tožbenega zahtevka. Pri tem kot bistveno izpostavljajo, da se lahko v zavarovanje tožbenega zahtevka izda vsaka začasna odredba, ki je v ta namen ustrezna. Kot še navajajo, je predmetno zavarovanje namenjeno zagotovitvi nadaljnjega obstoja tožene stranke.

7. Pritožbeno ni sporno, da je bil bilančni dobiček na podlagi skupščinskega sklepa z dne 20. 10. 2021 družbenikom, ki so navedeni v prvem delu predlaganega zavarovanja, izplačan neposredno po skupščini. Sodišče druge stopnje pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje glede neprimernosti in nekoneksnosti predlaganega zavarovanja s tožbenim zahtevkom. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da so skupščinski sklepi veljavni vse dokler ni (pravnomočno) ugotovljena njihova neveljavnost, zaradi česar je bilo izplačilo bilančnega dobička na podlagi skupščinskega sklepa v času izplačila veljavno. Pravilno je ob tem še obrazložilo, da bi se tudi v primeru ugotovljene neveljavnosti skupščinskih sklepov z dne 20. 10. 2021, vračilo izplačanega bilančnega dobička lahko zahtevalo zgolj s posebnim tožbenim zahtevkom na njegovo vračilo. Sodišče druge stopnje tako v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da predlagano sredstvo zavarovanja presega domet regulacijske začasne odredbe, ki je v svojem bistvu v začasni ureditvi spornega razmerja v izogib situaciji, da se sodno varstvo ne bi izjalovilo, zahtevana vrnitev izplačanega bilančnega dobička v sporu, v katerem se ugotavlja ničnost oziroma izpodbojnost skupščinskih sklepov, pa ne bi več pomenila zgolj začasno reguliranje spornega razmerja. Tožeče stranke namreč s takšnim predlogom zahtevajo več kot s tožbenim zahtevkom in posegajo v pravno oziroma premoženjsko sfero navedenih družbenikov, ki pa niti niso stranke ničnostne oziroma izpodbojne tožbe. Na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje tako iz tega razloga ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da bo – v kolikor predlagano sredstvo zavarovanja ne bo izdano – prišlo do prenehanja tožene stranke in da ne bo upravičenega tožnika, ki bo zahteval vračilo (neupravičeno) izplačanega dobička. Poleg tega pa lahko družba z omejeno odgovornostjo preneha zgolj na podlagi razlogov, ki so določeni v 521. členu ZGD-1, za vsak razlog je predpisan poseben postopek, ki ga je potrebno izvesti, da dejansko in pravno pride do prenehanja družbe. Nobenega izmed teh razlogov tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni izrecno konkretizirala. Drži sicer, kot še navajajo tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 29. 10. 2021 izdalo začasno odredbo, s katero je prepovedalo izvršitev predmetnega sklepa (t. j. izplačilo bilančnega dobička družbenikom). A dejansko stanje sklepa z dne 29. 10. 2021 je bilo v bistvenem drugačno, saj – glede na navedbe tožečih strank v predlogu z dne 22. 10. 2021 – dobiček družbenikom še ni bil izplačan in je tako še bilo omogočeno varovanje obstoječega stanja.2

8. Tožeče stranke nadalje izpodbijajo zaključek sodišča prve stopnje o neprimernosti predlaganega zavarovanja, da se toženi stranki in A. T. prepove izvesti skupščino tožene stranke 23. 2. 2022 in 24. 2. 2022. Pri tem se sklicujejo na 54. člen Ustave RS (ki sicer opredeljuje pravice in dolžnosti staršev), 17. člen EKČP in 15. člen Ustave RS ter navajajo, da prestavlja sklic skupščine, na katerem se predvideva potrditev skupščinskih sklepov z dne 20. 10. 2021, zlorabo pravic, ki ji sodišče ne sme nuditi pravnega varstva. Izpostavljajo tudi, da mora biti sklic skupščine izvršen z upoštevanjem načela vestnosti in poštenja ter da pravica družbenikov, da se izognejo situacijam, ki vodijo v nove spore, prevlada nad pravico po potrjevanju skupščinskih sklepov. Tudi v tem delu je sodišče prve stopnje v celoti pravilno pojasnilo – torej glede na navedbe tožečih strank, da je predmet prihajajoče skupščine (med drugim) potrditev skupščinskih sklepov z dne 20. 10. 2021 – da morebitna potrditev skupščinskih sklepov ne bi pomenila takojšnje konvalidacije prejšnjih skupščinskih sklepov, katerih veljavnost je predmet predmetne sodne presoje, temveč bi to pomenilo zgolj razlog za ponovno izpodbijanje skupščinskih sklepov. Pravilno se je pri tem sklicevalo na peti odstavek 395. člena ZGD-1.3 Sodišče druge stopnje v tem delu soglaša s sodiščem prve stopnje, da obravnavani predlog ne bi pomenil ustreznega zavarovanja tožbenega zahtevka v smislu začasnega reguliranja obstoječega spornega razmerja, zato je predlagano sredstvo zavarovanja v tem delu pravilno štelo kot neprimerno in pritožbene navedbe niso utemeljene. V zvezi s pritožbenim zatrjevanjem, da uvrstitev potrditve skupščinskih sklepov z dne 20. 10. 2021 na dnevni red prihajajoče skupščine in odločanje družbenikov o potrditvi takšnega sklepa, predstavlja zlorabo pravic oziroma da gre v takšnem primeru za ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, pa sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da enkratni dogodek še ne utemeljuje takšnega zaključka, poleg tega pa ni gotovo, da bodo družbeniki predlagano točko dnevnega reda izglasovali, saj gre za bodoče negotovo ravnanje. Iz tega razloga tudi pritožbene navedbe, da pravica družbenikov (v konkretnem primeru to pomeni tožeče stranke), da se izognejo situacijam, ki vodi v nove spore, prevladuje nad pravico (preostalih) družbenikov po potrjevanju skupščinskih sklepov, ne morejo biti utemeljene. Enako na pravilnost zaključka sodišča prve ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da predlagani dnevni red prihajajoče skupščine vsebuje sklepe, ki po vsebini nasprotujejo sodbi I Pg 72/2020 z dne 20. 10. 2021, saj tožeče stranke ne konkretizirajo, zakaj in kateri predlagani sklepi nasprotujejo sodbi I Pg 72/2020, poleg tega pa – kot navajajo že pritožniki sami – navedena sodba ni pravnomočna.

9. Pritožbe tudi neutemeljeno izpodbijajo zaključek sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na neprimernost predlaganega sredstva zavarovanja, s katerim se družbenikom prepoveduje udeležba na skupščini. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da navedeni družbeniki niso stranka obravnavanega postopka, zato predlagano sredstvo zavarovanja ni koneksno s tožbenim zahtevkom. Kot je še pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je udeležba na skupščini, ena izmed temeljnih korporacijskih pravic družbenikov, ki je ni mogoče omejiti na tovrsten način.

10. Ker je sodišče prve stopnje predlagano začasno odredbo pravilno zavrnilo že iz navedenih razlogov, se sodišče druge stopnje do pritožbenih navedb o nastali škodi toženi stranki, s katerimi sicer utemeljujejo obstoj pogoja za izdajo začasne odredbe po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, ne opredeljuje, saj niso bistvene za pritožbeno presojo izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 239. členom in 15. členom ZIZ).

11. Glede na obrazloženo, pritožbeno uveljavljani razlogi niso podani. Sodišče druge stopnje tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi z 239. členom ZIZ in v zvezi s 15. členom ZIZ). Zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z 239. členom ZIZ in 15. členom ZIZ pritožbe tožečih strank zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

12. Ker tožeče stranke s pritožbami niso uspele, same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP v povezavi s 366. členom ZPP in v zvezi z 239. členom in 15. členom ZIZ).

1 Enako sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 14/2021 z dne 19. 1. 2021 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 384/2019 z dne 13. 3. 2019. 2 Sodišče prve stopnje je po predlogu tožečih strank postopek zavarovanja z začasno odredbo po sklepu z dne 29. 10. 2021 ustavilo in razveljavilo opravljena dejanja zavarovanja. 3 Ki določa, da skupščinskega sklepa ni več mogoče razveljaviti, če je skupščina izpodbojni sklep potrdila z novim sklepom in če proti temu novemu sklepu v izpodbojnem roku ni bila vložena tožba za njegovo razveljavitev ali ugotovitev ničnosti ali če je bila taka tožba umaknjena ali če je bil tožbeni zahtevek za razveljavitev novega sklepa ali ugotovitev njegove ničnosti pravnomočno zavrnjen.