Jedro

Bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu je podana tudi, če sta izrek in obrazložitev sodne odločbe v nasprotju. V tem primeru gre za nasprotje, saj je tožba zavržena, obrazložitev pa kaže na to, kot bi sodišče odločalo v sporu polne jurisdikcije. Tožbe zaradi molka organa, ki so jo vložile osebe, ki so pri upravnem organu vložile zahtevo, o kateri ta ni odločil v predpisanem roku, ni mogoče zavreči na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, saj imajo te osebe pravni interes, da se o njihovi zahtevi odloči.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, III U 27/2011 z dne 14. 2. 2011 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrglo tožbo tožnikov (1. točka izreka), ki so jo vložili zaradi molka organa, ker tožena stranka ni odločila o njihovi zahtevi za udeležbo v postopku oziroma predlogu za obnovo postopka, končanega z dopolnilno odločbo tožene stranke z dne 22. 9. 2010, s katero je bila spremenjena 2. točka izreka odločbe istega organa z dne 26. 2. 2009, tako, da se ta glasi, da morata Mestna občina A. in S., d. o. o., nivojski prehod ... regionalne železniške proge št..., pred izgradnjo dovozne ceste na zahodni strani železniške proge med nivojskim železniškim prehodom..., brezpogojno ukiniti. Sodišče prve stopnje je zavrglo tudi zahtevo tožnikov za izdajo začasne odredbe (2. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (3. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da z dopolnilno odločbo tožene stranke z dne 22. 9. 2010 ni bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnikov. Tožniki ne morejo izkazati varovanja svoje pravne koristi v navedenem upravnem postopku, sklicujoč se na Zakon o varnosti v železniškem prometu – ZVZelP in Pravilnik o nivojskih prehodih (v nadaljevanju Pravilnik). S svojimi navedbami v zahtevi za priznanje statusa stranke v postopku oziroma predlogu za obnovo postopka v zvezi z dopolnilno odločbo z dne 22. 9. 2010, kakor tudi v tožbi, tožniki uveljavljajo le dejanski interes, ki pa za priznanje lastnosti stranke v upravnem postopku ne zadošča. Glede na to niso izkazali pravnega interesa niti za upravni postopek niti za upravni spor, kar velja tudi za upravni spor zaradi molka organa. Ker je vložena tožba procesna predpostavka za meritorno odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe, tožba pa je bila zavržena, je sodišče prve stopnje posledično zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. Zaradi neuspeha v sporu pa tožeča stranka tudi ni upravičena do povračila stroškov upravnega spora na prvi stopnji.

3. Tožniki v pritožbi navajajo, da se z dopolnilno odločbo z dne 22. 9. 2010 posega v njihove neposredne, na zakon oprte, osebne koristi. Njihov pravni interes za pridobitev lastnosti stranke v predmetnem upravnem postopku temelji na petem odstavku 3. člena Pravilnika, ki določa posebno ureditev za nivojske prehode, ki so namenjeni zgolj uporabnikom – pešcem. Izpodbijani sklep njihovega sklicevanja na navedeno določbo ne upošteva in ne obravnava, zato se ga ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Pravno korist utemeljujejo tudi s sklicevanjem na ugotovitve in predlagane rešitve Komisije za nivojske prehode. Uveljavljajo tudi pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kršena pa naj bi jim bila tudi pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sklep v celoti razveljavi in samo odloči o njihovih zahtevkih in predlogu za izdajo začasne odredbe, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka v upravnem sporu iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, saj sta izrek izpodbijanega sklepa in njegova obrazložitev v nasprotju in zato izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti.

7. V obravnavanem primeru so tožniki vložili tožbo zaradi molka organa na podlagi tretjega odstavka 28. člena ZUS-1. Po tej določbi je tožba zaradi molka organa dopustna, če tožniku v predpisanem roku ni bil izdan (ali vročen) upravni akt (tretji odstavek 5. člena ZUS-1). S tožbo zaradi molka organa se zahteva izdaja (oziroma vročitev) upravnega akta (druga alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1), ob izpolnjenih pogojih iz 28. člena ZUS-1. Tožbo v upravnem sporu zaradi molka organ torej oseba vloži, če upravni organ o določeni njeni zahtevi ne odloči v zakonskem roku. V zvezi s tako tožbo pa sodišče, če spozna, da je tožba upravičena, tožbi s sodbo ugodi in pod pogoji iz prvega in petega odstavka 65. člena samo odloči o stvari (torej o zahtevi, vloženi pri upravnem organu, in to v sporu polne jurisdikcije) ali pa naloži pristojnemu organu, kakšen upravni akt naj izda (prvi odstavek 69. člena ZUS-1).

8. Z izpodbijanim sklepom pa glede na njegov izrek, s katerim je zavržena tožba, sodišče prve stopnje ni odločalo o zahtevi tožnikov, vloženi pri upravnem organu, za vstop v postopek ukinitve železniškega prehoda z dopolnilno odločbo z dne 22. 9. 2010 kot stranka oziroma o njihovi zahtevi za obnovo postopka v zvezi z navedeno dopolnilno odločbo po 9. točki 260. člena ZUP, niti v sporu polne jurisdikcije, niti ni naložilo organu izdaje ustreznega upravnega akta, temveč je odločalo le o tožbi in jo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 (ta določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, med drugim tudi če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto korist).

9. V obrazložitvi te svoje odločitve pa je sodišče prve stopnje na koncu drugega odstavka na 4. strani navedlo: „V skladu z določbami ZVZelP odloča o ukinjanju nivojskih prehodov komisija, ki je sestavljena v skladu s sedmim odstavkom 116. člena ZVZelP, v kateri sodelujejo tudi predstavniki lokalne skupnosti, zato tožeče stranke kot prebivalci ulice v bližini železniškega prehoda (ki jim je najbližji) oziroma lastniki zemljišč, na morejo izkazati pravnega interesa. S svojimi navedbami tako v zahtevi za priznanje statusa stranke v postopku oziroma predlogu za obnovitev postopka v zvezi z dopolnilno odločbo Ministrstva za promet RS z dne 22. 9. 2010, kakor tudi v tožbi, uveljavljajo namreč le dejanski interes, ki pa za priznanje lastnosti stranke ne zadošča. Ob istih predpostavkah izkazuje tožeča stranka pravni interes tudi, če upravni organ akta ne izda (molk organa).“ Taka obrazložitev pa kaže na to: 1. da je sodišče prve stopnje presojalo, ali tožniki izpolnjujejo pogoje za priznanje statusa stranke tako v upravnem postopku kot v upravnem sporu, torej, kot da bi odločalo v sporu polne jurisdikcije, kar ni, saj v izreku izpodbijanega sklepa o tem ni odločilo in je torej zahteva za odločitev o položaju stranke oziroma o obnovi postopka pri upravnem organu še vedno odprta, oziroma 2. na to, da se zavrženje tožbe, ki so jo zaradi molka organa vložile osebe, ki so pri organu vložile določeno zahtevo, utemeljuje z razlogi, ki za to niso pravno upoštevni, ker se nanašajo na zavrnitev položaja stranke (stranskega udeleženca) v upravnem postopku, ne pa na upravičenost tožbe zaradi molka organa.

10. Glede na navedeno v 8. in 9. točki te obrazložitve sta si po presoji Vrhovnega sodišča izrek izpodbijanega sklepa in nosilni razlog njegove obrazložitve v nasprotju, kar je bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu, in je treba izpodbijani sklep razveljaviti že iz tega razloga.

11. Tožbe zaradi molka organa, ki jo vložijo osebe, ki so hkrati vlagatelji zahteve pri upravnem organu, ki je glede te zahteve v molku, po presoji Vrhovnega sodišče ni mogoče zavreči na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, kot da take osebe za tožbo nimajo pravnega interesa. V takem primeru so tožbo vsekakor vložile upravičene osebe, saj prav o njihovi zahtevi upravni organ ni odločil v zakonskem roku, in je njihov pravni interes v tem, da se o njihovi zahtevi odloči, pri tem pa ni pomembno, kakšna bo odločitev upravnega organa (v tem primeru, ali bo tožnikom priznan ali pa odklonjen položaj stranke v postopku oziroma dovoljena obnova postopka iz tega razloga).

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 77. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. V novem postopku pa naj odloča ob upoštevanju prvega odstavka 69. člena ZUS-1 in stališč Vrhovnega sodišča v tem sklepu.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.