Jedro

Kadar se pogodba sklicuje na leasing pogoje, v njih pa so dogovorjene obveznosti vezane na tujo valuto, gre za veljavno sklenjeno valutno klavzulo (čeprav samo pogodba tega dogovora ne vsebuje). Zamudne obresti na devizne terjatve se priznavajo v višini, v kakršni priznavajo poslovne banke v kraju izpolnitve za vpogledne devizne hranilne vloge.

Izrek

I. Reviziji tožene stranke se ugodi in se zato sodba sodišča druge stopnje:

1.) razveljavi v delu, kolikor je z njo odločeno o terjatvi, ki presega tolarsko protivrednost 6000 DEM (to je za razliko 600 DEM); 2.) spremeni pa v odločbi o obrestih tako, da se 1. odstavek sodbe sodišča druge stopnje glasi: "Ugotovi se, da obstaja terjatev tožeče stranke proti toženi stranki v višini tolarske protivrednosti 6.000 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z obrestmi, ki jih poslovne banke priznavajo za devizne hranilne vloge na vpogled, za čas od 24.9.1990 do plačila, zmanjšane za 42.000 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.9.1991 do plačila."

II. V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

III. Zahteva tožeče stranke, da se ji povrnejo stroški odgovora na revizijo, se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo v delu, s katero je tožeča stranka uveljavljala terjatev v višini 42.000 SIT z obrestmi, s sodbo pa je zavrnilo tožbeni zahtevek v preostali razliki kot neutemeljen. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke proti toženi stranki v višini 6.600 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z obrestmi, ki jih ta banka priznava za devizne hranilne vloge na vpogled za čas od 24.9.1990 do plačila, zmanjšane za že priznano terjatev 42.000 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.9.1990 do plačila.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka, ki je uveljavljala bistveno kršitev pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagala, naj se sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne ali pa naj se razveljavi. Pritožbeno sodišče je prekoračilo tožbeni zahtevek, saj tožeča stranka uveljavlja v pravdi 6.000 DEM, sodišče druge stopnje pa ji je priznalo terjatev v protivrednosti 6.600 DEM. Višje sodišče je tudi priznalo zamudne obresti, kot jih priznava Banka Slovenije za devizne hranilne vloge na vpogled, ki je nejasna odločitev glede na to, da ta banka ne vodi hranilnih vlog. Taka odločba predstavlja kršitev postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

Tožeča stranka je v stečajnem postopku prijavila terjatev v višini 6000 DEM, ki je bila prerekana v razliki nad 42.000 SIT in glede te razlike je bila napotena na pravdo. V prvotni tožbi je to ocenila na 198.000 SIT. Le tolikšen znesek mora stečajni senat izločiti iz razdelitvene mase in ker je tožeča stranka pozneje svoj tožbeni zahtevek zvišala, višja terjatev ne more imeti kritja v stečajni masi. Zato tožeča stranka tudi ne more imeti pravnega interesa za ugotavljanje višje terjatve. Zmoten je tudi zaključek sodišča druge stopnje o obstoju valutne klavzule. Svoje ugotovitve je oprlo le na 4. in 6. točko dogovora o vlaganju sredstev za pridobitev blaga po leasing pogojih. Pri tem pa je prezrlo določili 3. in 7. točke istega dogovora, ki urejata dogovor o pogodbenih obrestih. Ob takem stanju je zaključiti, da je šlo za dinarski polog. Sicer pa sodišče druge stopnje ni pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku ugodilo in kar izhaja iz sodb Višjega sodišča v Ljubljani pod opr. št. II Cp 1476/92, II Cp 1941/92 in II Cp 89/93. Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila s predlogom, da naj se zavrne.

Revizija je delno utemeljena.

Ker je predmet spora terjatev upnika zoper dolžnika v stečaju, je bilo potrebno pri reševanju spora upoštevati tudi določila zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list SFRJ, št. 84/89, v nadaljevanju: ZPPSL). Po določilu 124. člena citiranega zakona je treba vse terjatve prijaviti v določenem roku, take terjatve preizkuša stečajni senat, pozneje vložene terjatve pa preizkuša na poznejšem naroku (2. odstavek 126. člena), kar je možno najdalj do naroka za obravnavanje osnutka glavne razdelitve, ker mora sicer po zaključku takega naroka prijave zavreči (1. odstavek 126. člena). Po preteku roka vložene terjatve se upoštevajo le, če so pravnomočno ugotovljene do zaključka glavnega razdelitvenega naroka, ali če do tedaj niso bile prerekane (4. odstavek 126. člena). Upnik prerekane terjatve mora začeti postopek za njeno ugotovitev v 8 dneh od prejema napotitnevega sklepa stečajnega senata (1. odstavek 127. člena). Če začne postopek po preteku odrejenega roka, upošteva stečajni senat terjatev pri delitvi stečajne mase le, če je do tega časa terjatev pravnomočno ugotovljena (4. odstavek 124. člena).

Iz navedenih določb je zaključiti, da pridobi upnik status stečajnega upnika šele, ko prijavi svojo terjatev na stečajnem sodišču in da je treba prijaviti vse vrste terjatev (tudi že pravnomočno priznane, ali tiste, ki so že predmet pravde), ki si jih želi uveljavljati zoper stečajnega dolžnika. Iz tega izhaja, da lahko upnik s tožbo zoper stečajnega dolžnika zahteva ugotovitev svoje terjatve samo, če jo je poprej prijavil v stečajno maso. Če je ni prijavil, ni podana procesna predpostavka za dopustnost tožbe ter jo je treba zavreči. Vsi ti pogoji so bili po presoji revizijskega sodišča v tem primeru upoštevani in zato drugačne revizijske trditve niso utemeljene.

V danem primeru je bila vložena tožba zaradi vrnitve denarne razlike med plačano tolarsko protivrednostjo 6.000 DEM in že priznano terjatvijo 42.000 SIT z obrestmi. Taka terjatev je bila v stečajnem postopku prijavljena in višja sporna razlika prerekana. Tožnik je bil napoten na pravdo, ki jo je tudi sprožil (čeprav z dajatveno tožbo namesto ugotovitvene, je pa sodišče odločilo z ugotovitveno sodbo, kar pa tožena stranka ni pobijala). Glede na uveljavljeno dejstveno podlago tožbe in ko je tudi nesporno, da je bila prerekana le razlika do tolarske protivrednosti 6.000 DEM ter je tako tolarska protivrednost služila v tožbi le za merilo v tuji valuti dogovorjene obveznosti, zgolj poznejša prilagoditev zahtevka tečajnim razlikam, ne more pomeniti spremembe tožbe (v procesnopravnem smislu po določilu 191. člena zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Sicer pa tožena stranka med postopkom zatrjevani spremembi tožbe niti ni ugovarjala (3. odstavek 190. člena ZPP). Revizijsko sodišče sprejema tudi ugotovitev sodišča druge stopnje, da je bila med pravdnima strankama dogovorjena valutna klavzula, ker ima ta zaključek prepričljivo dokazno oporo v leasing pogojih stečajnega dolžnika. O tem je dovolj izčrpne razloge podalo že sodišče druge stopnje in zato zgolj ponovljene tovrstne navedbe tožene stranke ne terjajo dodatnih pojasnil. Glede na dejansko stanje, ugotovljeno na drugi in prvi stopnji, je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, kolikor je ugotovilo obstoj upnikove terjatve do stečajnega dolžnika v tolarski protivrednosti 6.000 DEM zmanjšani za že priznano terjatev 42.000 SIT z obrestmi. Revizija zato zoper ta del odločitve ni utemeljena.

Revizija je utemeljena le v delu, ki se nanaša na terjatev v tolarski protivrednosti 600 DEM in v odločbi o tem, kakšne obresti naj se priznajo na devizno vlogo. Revizija utemeljeno opozarja, da Banka Slovenije ne vodi deviznih hranilnih vlog in da zato ni mogoče na taki podlagi določati višine obresti. Pravno praznino glede obrestne mere zamudnih obresti na obveznosti, ki so izražene v tujih valutah, je sodna praksa zapolnila z analogijo s predpisi, ki urejajo obrestno mero pogodbenih obresti. Po takem stališču znašajo obresti med posamezniki toliko, kot se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge na vpogled in ki jih plačujejo poslovne banke. V skladu s takim stališčem je revizijsko sodišče pobijani del sodbe sodišča druge stopnje na podlagi pravilne uporabe materialnega prava delno spremenilo tako, da je odločilo, da gredo upniku za dosojeno razliko glavnice obresti, ki jih plačujejo poslovne banke v kraju izpolnitve za devizne hranilne vloge na vpogled. Ta del odločitve temelji na 1. odstavku 395. člena ZPP. Revizijsko sodišče je dalje ugodilo reviziji tudi v delu, s katerim se uveljavlja prekoračitev tožbenega zahtevka, storjenega na drugi stopnji. Tožeča stranka je iztoževala sporno razliko od tolarske protivredosti 6.000 DEM in ne od 6.600 DEM kot je sodišče druge stopnje vzelo za podlago pri svojem odločanju. Tako postopanje sodišča druge stopnje pomeni prekoračitev tožbenega zahtevka za tolarsko protivrednost 600 DEM, zaradi česar je revizijsko sodišče na podlagi določila 396. člena ZPP temu delu revizije ugodilo tako, da je s sklepom razveljavilo pobijano sodbo v 1. odstavku izreka glede glavnice v obsegu tolarske protivrednosti za 600 DEM z obrestmi.

V zvezi z revizijskim sklicevanjem na vrsto sodb Višjega sodišča v Ljubljani, izrečenih v podobnih primerih kot je sporen, je pojasniti, da morebitne drugačne odločitve drugega sodišča v konkretnih primerih ne morejo vplivati na drugačno odločitev v tem primeru, saj sodne odločbe ne predstavljajo materialnopravne podlage.

V skladu z zgoraj navedenimi razlogi je revizijsko sodišče delno ugodilo reviziji tožene stranke tako, da je odločbo o zamudnih obrestih delno spremenilo, delno pa razveljavilo odločbo glede glavnice 600 DEM v tolarski protivrednosti, kolikor je bil tožbeni zahtevek prekoračen, v preostalem delu pa je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393., 1. odstavek 365. in 326. člena ZPP).

Odločba o stroških revizijskega postopka tožene stranke je odpadla, ker ta stranka takih stroškov ni prijavila. Zahtevo za priznanje stroškov odgovora na revizijo tožeče stranke pa je revizijsko sodišče zavrnilo, ker je odgovor vseboval samo že iznešena stališča tožeče stranke in zato z njim nastali stroški niso bili potrebni stroški postopka (155. in 166. člen ZPP).