Jedro

Dve nežni, ravni in tanki brazgotini v nivoju kože na zapestju, ki ne vzbujata negativnih odzivov okolice in sta opazni le pozornemu opazovalcu na komunikacijski razdalji, ne dosegata pravnega standarda skaženosti. To velja tudi ob upoštevanju dejstva, da brazgotini lahko izstopata v poletnem času, ko je koža porjavela. Rahlo odstopanje v barvi kože pri odraslem moškem v poznih srednjih letih namreč ne predstavlja objektivno moteče estetske motnje, četudi vzbuja določeno pozornost okolice.

Pri uporabi vozila zaradi prevozov na zdravniške preglede je primerno povračilo v višini zneska neobdavčenega nadomestila za prevoz zaposlenega od doma do podjetja, ki znaša 0,18 EUR/km. Ta znesek po eni strani preprečuje prikrajšanje tožnika, ki ni le v porabi goriva, temveč tudi v obrabi vozila, po drugi strani pa preprečuje njegovo neupravičeno obogatitev.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni, tako da se: - v I. točki izreka znesek 8.695,72 EUR nadomesti z zneskom 7.580,12 EUR, - v II. točki izreka znesek 4.113,94 EUR nadomesti z zneskom 5.229,54 EUR in - v III. točki izreka znesek 2.143,20 EUR nadomesti z zneskom 1.888,71 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 158,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je dolžna tožena stranka tožniku v roku 15 dni plačati znesek 8.695,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 2. 2014 do plačila (I. točka izreka). V presežku (to je glede glavnice v višini 4.113,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 2. 2014 do plačila) je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da v roku 15 dni tožniku plača pravdne stroške v znesku 2.143,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Kot bistveno navaja, da je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo previsoko odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnik je samo lažje oviran pri izvajanju večjih fizičnih naporov z levo roko (ki ni dominantna), medtem ko lahko vse osnovne dnevne aktivnosti opravlja brez kakršnihkoli omejitev. Primerna in pravična odškodnina iz tega naslova namesto 6.500,00 EUR znaša 3.000,00 EUR. Sodišče je tožniku neutemeljeno prisodilo odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti. Brazgotini na sprednji in zadnji strani levega zapestja namreč ne dosegata standarda skaženosti, temveč gre za kozmetični defekt. Sodišče je tožniku neutemeljeno priznalo kilometrino v višini 0,37 EUR za prevoženi kilometer, saj je upravičen le do povračila stroškov porabljenega goriva.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožniku zaradi posledic prometne nesreče z dne 6. 10. 2012 priznalo naslednjo zavarovalnino (odškodnino): 6.000,00 EUR za telesne bolečine, 6.500,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, 500,00 EUR za duševne bolečine zaradi skaženosti, 1.198,80 EUR za potne stroške zaradi prevozov na zdravniške preglede, 407,42 EUR za izgubljen zaslužek in 700,00 EUR za stroške tuje pomoči in nege. Ob upoštevanju že plačanega zneska v valorizirani višini 6.610,50 EUR je toženi stranki naložilo plačilo 8.695,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Predmet pritožbenega preizkusa je odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, duševnih bolečin zaradi skaženosti in potnih stroškov.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo obseg omejitev, ki jih tožnik zaradi obravnavane nezgode trpi v vsakodnevnem življenju, prav tako je ustrezno ovrednotilo ugotovljeno intenzivnost in trajanje njegovih duševnih bolečin zaradi teh omejitev. Nepomembna so pritožbena opozorila, da tožnikov občutek nestabilnosti kolena ni objektivno podkrepljen. Iz izpovedi izvedenca namreč jasno izhaja, da je takšen občutek možen, da je neprijeten ter da je lahko posledica obravnavane poškodbe, hkrati pa je tožnik zaradi njega oviran pri daljšem teku in hoji po neravnem terenu. Tožena stranka tudi neutemeljeno poudarja, da so zmanjšanje grobe moči leve roke, omejena gibljivost levega zapestja in zmanjšana občutljivost prstov leve roke samo lažje stopnje. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno upoštevalo, da navedene omejitve, ki so gledano posamično sicer blage, upoštevaje njihov skupni učinek pomembno zmanjšujejo funkcionalnost leve roke. Zaradi tega zmanjšanja tožnik ni oviran le pri večjih fizičnih naporih z levo roko, temveč ima težave tudi pri delih, pri katerih je potrebna popolna gibljivost zapestja in neokrnjena občutljivost prstov. Tožnik tako po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje ne zmore več del v vinogradu, ne more več sproščeno igrati kitare, oviran je pri športih z žogo in opravljanju svojega poklica inštruktorja vožnje. Vse navedene omejitve pa skupaj z omejitvami, ki jih trpi zaradi poškodbe noge, opravičujejo prisojeno odškodnino v znesku 6.500,00 EUR. Takšna odškodnina primerno upošteva načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine ter je primerljiva z odškodninami, ki so bile oškodovancem prisojene v podobnih primerih.1

8. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje toženi stranki, da je sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno prisodilo odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Strinja se namreč s pritožbenimi navedbami, da dve nežni, ravni in tanki brazgotini v nivoju kože na zapestju, ki ne vzbujata negativnih odzivov okolice in sta opazni le pozornemu opazovalcu na komunikacijski razdalji, ne dosegata pravnega standarda skaženosti. To velja tudi ob upoštevanju dejstva, da brazgotini lahko izstopata v poletnem času, ko je koža porjavela. Rahlo odstopanje v barvi kože pri odraslem moškem v poznih srednjih letih namreč ne predstavlja objektivno moteče estetske motnje, četudi vzbuja določeno pozornost okolice. Poleg tega je glede subjektivnega elementa skaženosti sodišče prve stopnje ugotovilo le, da sta brazgotini za tožnika subjektivno gledano moteči ter neprijetni, takšne ugotovitve pa ne izkazujejo dovolj dolgotrajnih in intenzivnih duševnih bolečin, da bi te dosegle prag pravno priznane škode ter opravičevale prisojo denarnega zadoščenja.

9. Pritožnica utemeljeno graja tudi priznani strošek za prevoženi kilometer v znesku 0,37 EUR/km, ki po Uredbi o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Uredba) predstavlja znesek neobdavčene kilometrine za vsak prevožen kilometer službenega potovanja (tretji odstavek 5. člena Uredbe). Po drugi strani se neupravičeno zavzema za to, da se tožniku prizna le strošek porabljenega goriva. Pritožbeno sodišče kot primerno povračilo tako ocenjuje znesek, ki je v petem odstavku 3. člena Uredbe določen kot znesek neobdavčenega nadomestila za prevoz zaposlenega od doma do podjetja (v primeru, ko ni na razpolago primernega javnega prevoza), ki znaša 0,18 EUR/km. Ta znesek po eni strani preprečuje prikrajšanje tožnika, ki ni le v porabi goriva, temveč tudi v obrabi vozila, po drugi strani pa preprečuje njegovo neupravičeno obogatitev, saj upošteva, da je bila uporaba vozila zaradi prevozov na zdravniške preglede občasna, kratkotrajna in začasna, s čimer je tudi obraba vozila manj intenzivna kot pri njegovi redni oziroma dolgotrajni uporabi v službene namene. Glede na število prevoženih kilometrov je tožnik iz naslova potnih stroškov upravičen do povrnitve zneska 583,20 EUR (3240 km x 0,18 EUR).

10. Pravična in primerna odškodnina za tožniku nastalo škodo torej znaša 14.190,62 EUR. Ob upoštevanju že plačanega zneska je tožnik upravičen še do zavarovalnine v znesku 7.580,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 14. 2. 2014 do plačila.

11. Delna sprememba sodbe je terjala spremembo odločitve o pravdnih stroških, ki so nastali v postopku pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

12. Tožnik je vtoževal znesek 12.809,66 EUR, uspel pa je z zneskom 7.580,12 EUR, torej s približno 60 % tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da znesek potrebnih pravdnih stroškov na strani tožnika znaša 3.161,18 EUR, na strani tožene stranke pa 20,00 EUR. Ker odmera stroškov v pritožbenem postopku ni sporna, pritožbeno sodišče ugotavlja, da mora tožena stranka tožniku povrniti 1.896,71 EUR, tožnik pa toženi stranki 8,00 EUR pravdnih stroškov. Sodišče je zneska pobotalo in odločilo, da mora tožena stranka tožniku na račun pravdnih stroškov namesto zneska 2.143,20 EUR povrniti 1.888,71 EUR pravdnih stroškov.

13. Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, tako da je znesek prisojene zavarovalnine znižalo na znesek 7.580,12 EUR, tožniku prisojene stroške postopka pa na znesek 1.888,71 EUR (peta alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. O pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi drugega odstavka 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Vrednost izpodbijanega dela sodbe znaša 4.867,03 EUR, tožena stranka pa je v pritožbenem postopku uspela z zneskom 1.115,60 EUR, zato njen pritožbeni uspeh znaša 23 %. Za potrebne stroške pritožbenega postopka na strani tožene stranke sodišče šteje: 10,00 EUR materialnih stroškov in 255,00 EUR sodne takse za pritožbo, skupaj torej 265,00 EUR. Tožnik je argumentirano odgovoril na pritožbo, zato je upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, in sicer: 500 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 2 % materialnih stroškov, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke in povečano za 22 % DDV znaša 285,59 EUR. Glede na doseženi uspeh mora tožnik toženi stranki povrniti 60,95 EUR, tožena stranka pa tožniku 219,90 EUR stroškov pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je zneska pobotalo in odločilo, da mora tožena stranka tožniku povrniti 158,95 EUR stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

1 Npr. II Dor 184/2015, II Dor 97/2010, II Ips 10/2006, II Ips 507/2007