Jedro

Pri ugotavljanju vrednosti podržavljene nepremičnine se sicer upošteva njena sedanja vrednost, vendar po njenem stanju v času podržavljenja, dasiravno je zdaj spremenjena njena namembnost v primerjavi s takratnim stanjem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bil zavrnjen predlagateljev predlog, naj sodišče odloči, da mu mora nasprotni udeleženec izplačati odškodnino kot razliko med prejeto kupnino in dejansko prometno vrednostjo zemljišča parc. št. 77 vl. št. 26 k.o. K. v., ker je ugotovilo, da je šlo za prodajno pogodbo, sklenjeno leta 1961, torej v času veljavnosti zakona o razlastitvi iz leta 1957, da pa je kupnina presegala 30 % dejanske vrednosti in torej ni šlo za neodplačen prenos. Sicer pa nasprotni udeleženec tudi ni pasivno legitimirana stranka, saj je nepremičnina v družbeni lasti v upravi konjeniškega kluba, predlagatelj pa ni izkazal, da je ne bi bilo mogoče vrniti v naravi.

Predlagatelj izpodbija ta sklep iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava, zaradi česar predlaga njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje, podrejeno pa predlaga, naj pritožbeno sodišče samo odloči in ugodi predlogu. Trdi, da je obravnavana parcela v naravi hipodrom, kar je splošno znano, je pa res zgrajen brez gradbenih dovoljenj in v zemljiški knjigi vpisan kot travnik, česar pa predlagatelj ni zakrivil. Vrnitev v naravi ni mogoča, ker je bilo zemljišče uporabljeno za gradnjo, sedanja vrednost takšne zemlje pa je po odloku vsaj 20-krat večja, kot je izračunalo sodišče. Zato kupnina ni dosegla zakonskega limita 30 % realne vrednosti.

Pritožba ni utemeljena.

Za pravilno rešitev predlagateljeve zahteve je sodišče prve stopnje dejansko stanje dovolj popolno in pravilno ugotovilo ter tudi materialno pravo pravilno uporabilo. Ni mogoče pritrditi pritožbenemu stališču, da je vrednost obravnavanega zemljišča 20-krat večja od vrednosti, izračunane v izpodbijanem sklepu. Pritožnik sam pravilno opozarja na določbo tretjega odst. 44. čl. ZDEN, ki pa po drugi strani ne vsebuje vseh meril za ugotavljanje vrednosti. Določa namreč le, da se vrednost kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo (za kar je šlo v obravnavanem primeru), določi glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj na podlagi predpisa izvršnega sveta Skupščine Republike Slovenije. Merila za izračun vrednosti pa vsebuje zlasti prvi odst. citiranega člena, ki predpisuje, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljanja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Upoštevati je torej potrebno, kar je storilo tudi sodišče prve stopnje, vrednost premoženja v času podržavljenja, se pravi v letu 1961, ko je predlagatelj sklenil prodajno pogodbo, kot sam trdi, da mu zemljišče ne bi bilo razlaščeno. Takrat pa je šlo za travniško parcelo, kar med strankama ni sporno. Takšno razumevanje vrednosti premoženja izhaja tudi iz odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Ur.l. RS št. 16/92 in 21/92), ki je bil izdan na podlagi prej omenjenega 44. čl. ZDEN. Ta odlok ponavlja v 2. členu zakonsko določbo, da se vrednost zemljišč določa glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj v času podržavljenja, v 1. členu pa še natančneje opredeljuje, da se s tem odlokom določa način vrednotenja podržavljenih kmetijih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, ne glede na to ali jim je bila po podržavljenju spremenjena namembnost. Tako se pokaže kot zakonu nasprotno stališče pritožnika, da bi moralo sodišče dognati vrednost zemljišča po njegovi sedanji namembnosti, ne pa po namembnosti v času podržavljenja. Sodišče prve stopnje je tako napravilo pravilen izračun (le v obrazložitev sklepa se je prikradla tiskovna napaka, ker je pravilen količnik za travnik III. bonitetnega razreda v katastrskem okraju 0,319 in ne 0,139, končni izračun pa je pravilen).

Če torej povzamemo, se pri ugotavljanju vrednosti podržavljane nepremičnine sicer upošteva njena sedanja vrednost, vendar po njenem stanju v času podržavljanja, dasiravno je zdaj spremenjena njena namembnost v primerjavi s takratnim stanjem. Ker znaša tako izračunana vrednost 15.704,50 DEM, takratna kupnina pa je znašala 14.327,60 DEM, je na dlani, da ni šlo za kupnino, ki ne bi presegala 30 % prave vrednosti (drugi odst. 90. čl. ZDEN). Tako torej ni šlo za neodplačno podržavljeno premoženje in zato predlagateljev zahtevek ne more imeti opore v 4. členu ZDEN, v povezavi s tem pa tudi ne v 5. členu, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje.

Tako predlagatelju že zaradi povedanega ne gre zahtevek, ki ga uveljavlja, zaradi česar se niti ni potrebno ukvarjati z vprašanjem oblike vrnitve podržavljenega premoženja in pasivne legitimacije nasprotnega udeleženca.

Pritožbi tako ni mogoče ugoditi, zaradi česar jo je sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep, ki tudi ni obremenjen s kakšno takšno procesno kršitvijo, na katero mora paziti sodišče po uradni dolžnosti.