Jedro

Samo v primeru, če se je plačnik zavedal, da plačuje nekaj, česar v resnici ne dolguje, in ni okoliščin, ki bi temu njegovemu dejanju lahko odvzemale pomen prostovoljne privolitve v prikrajšanje, plačnik nima pravice zahtevati plačila nazaj. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, saj tožeča stranka ni vedoma izplačevala preveč oziroma izplačala nekaj, kar je vedela, da ni dolžna, ampak je njeno izplačilo posledica nedodelanosti računalniške aplikacije MFERAC.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 153,00 EUR, v roku 15 dni, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 73,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 29. 11. 2019 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 358,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, v obeh primerih pa odloči tudi o povrnitvi stroškov postopka. V pritožbi navaja, da je priča A. A., računovodkinja tožeče stranke, na naroku dne 23. 12. 2022 izpovedala, da računalniški program tožeči stranki ne omogoča pravilnega obračuna plač. Zaradi navedenega mora računovodstvo ročno popravljati obračune praznikov in obračune bolniških odsotnosti. V računovodstvu so, po navodilih nadrejenih, začeli popravljati obračune plač že v letu 2016. Kljub opozorilu računovodstva, se pri tožeči stranki ni nič spremenilo. Ravnanje izplačevalca je zgolj posledica nedodelanosti računalniške aplikacije MFERAC in zato se tožeča stranka ne more sklicevati, da je v dobri veri izplačevala več. Sodišče ni obrazložilo, zakaj tožeča stranka ni vedela, da ta aplikacija ne podpira neenakomernega delovnega časa oziroma, zakaj to verjame tožeči stranki. Dejstvo je, da so iz računovodstva tožečo stranko opozarjali, da je bil problem ravno v tem, ker programa niso spremenili, zato aplikacija ne omogoča pravilnega obračunavanja neenakomernega delovnega časa. Zato je napačen zaključek sodišča, da je tožeča stranka izplačevala preveč, ker ni vedela, da ni dolžna. Sodišče je napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter napačno uporabilo materialno pravo in storilo kršitev po 14. in 15. točki prvega odstavka 339. člena ZPP, saj o odločilnih dejstvih obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in o vsebini prepisa zvočnega posnetka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožene stranke v pritožbi in navedla, da je sodišče pravilno odločilo, da je tožeča stranka izplačala toženi stranki previsoko plačo zaradi nedodelanosti aplikacije MFERAC in da je bila v trenutku izplačila v dobri veri, da so njena plačila pravilna. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki v izpodbijani sodbi.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je med drugim podana v primeru, če sodba nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima, iz obrazložitve pa jasno izhaja, zakaj je sodišče presodilo tako, kot izhaja iz izreka te obrazložitve sodbe. Sodišče prve stopnje se je argumentirano in natančno opredelilo do vseh dejstev, ki so za odločitev bistvena. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo zato lahko preizkusilo.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek glede obstoja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo izpoved priče A. A., in sicer tako kot je priča izpovedala na glavni obravnavi dne 23. 12. 2022 in kot izhaja iz prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave. Priča je izpovedala, da je bilo Službi za računovodstvo znano, da je nepravilen obračun nadomestila za praznik B010 šele od zadnjega inšpekcijskega pregleda v letu 2019 in ne že od leta 2016, kot to trdi toženec v pritožbi. Tako izhaja tudi iz zvočnega prepisa zapisnika, zato so neutemeljene pritožbene trditve, da je sodišče listinam pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici.

8. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je nelogična ocena sodišča prve stopnje (v 14. točki obrazložitve sodbe), da tožeča stranka ni vedoma izplačevala višje plače, kot je tožencu pripadala oziroma da ni vedela, da je izplačala nekaj, kar ni bila dolžna. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da tožeča stranka ni vedoma izplačala preveč, ker so bila izplačila posledica "nedodelanosti" računalniške aplikacije MFERAC. Nepravilen obračun nadomestila za praznik B010 je bil tožeči stranki znan šele od zadnjega inšpekcijskega pregleda v letu 2019, kar je potrdila tudi priča A. A., ki je hkrati izpovedala, da so v letu 2016 bili problemi pri obračunu bolniških odsotnosti, ker so imeli pri neenakomerno razporejenem delovnem času 12 urno odsotnost in ne 8 urno. Glede na navedeno je v trenutku izplačila plače tožencu bila tožnica v dobri veri, da so izplačila pravilna. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, na podlagi dopisa z dne 10. 11. 2016, ki ga je posredoval Inšpektorat RS za delo že v oktobru in novembru 2016, da je bila pri inšpekcijskem nadzoru v letu 2016 ugotovljena kršitev, da se javnim uslužbencem ni izplačalo nadomestilo plače za tiste dneve in za toliko ur, kolikor je dejansko znašala njihova upravičena odsotnost z dela in da se ta inšpekcijski nadzor ni nanašal na obračun nadomestila za praznik B010 ter je na nepravilen obračun nadomestila za praznik bila tožeča stranka opozorjena šele z inšpekcijskim pregledom v letu 2019. 9. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni izplačala nekaj, kar je vedela, da ni dolžna, zato je toženec dolžan tožeči stranki plačati znesek 73,14 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 11. 2019 dalje, saj je tožeča stranka toženca dne 28. 10. 2019 pozvala k podpisu dogovora. Rok za vračilo se je iztekel 29. 11. 2011, zato je toženec od takrat dalje dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti. Kadar se vrača tisto, kar je neupravičeno pridobljeno, je treba plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka (193. člen OZ).

10. V skladu s prvim odstavkom 190. člena OZ je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Sodna praksa (sodba VSRS III Ips 84/2007 z dne 10. 3. 2009 in sklep VSRS VIII Ips 185/2016 z dne 21. 2. 2017) je enotna, da samo v primeru, če se je plačnik zavedal, da plačuje, nekaj kar v resnici ne dolguje, in ni okoliščin, ki bi temu njegovemu dejanju lahko odvzemale pomen prostovoljne privolitve v prikrajšanje, plačnik nima pravice zahtevati plačila nazaj. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, saj je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožeča stranka ni vedoma izplačevala preveč oziroma izplačala nekaj, kar je vedela, da ni dolžna, ampak je njeno izplačilo posledica nedodelanosti računalniške aplikacije MFERAC.

11. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 153,00 EUR (250 točk in 2 % materialnih stroškov), kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR znaša 153,00 EUR.