Jedro

Temeljni pogoj, da se lahko oseba posluži dopustne samopomoči je, da je prišlo do neupravičenega posega v njeno posest. Postavitev table „prepovedano parkiranje“ je sestavni del motilnega ravnanja, saj je nedvoumno uperjena zoper tožnika in učinkuje kot grožnja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da: - je drugi toženec dolžan prenehati z motenjem posesti, in sicer tako, da v roku 8 dni na skrajnem SZ delu nepremičnine parc. št. 1, k.o. 0000, ponovno omogoči vzdolžno parkiranje enega osebnega vozila tožnikoma in sam oziroma po tretjih osebah preneha na tem mestu parkirati osebna vozila ter odstrani povezano vrv in zabite lesene kole s tablo za prepoved parkiranja (prvi odstavek I. točke izreka) ter drugemu tožencu v bodoče prepovedalo takšno ali podobno ravnanje, ki bi onemogočalo ali oviralo tožnikoma uporabo te nepremičnine (drugi odstavek I. točke izreka), - prvemu in drugemu tožencu v bodoče prepovedalo, da sama oziroma po tretjih osebah na nepremičnini parc. št. 2, k.o. 0000, parkirata vozila na tak način, da tožnika v celoti izključita od souporabe skupnega dvorišča za potrebe parkiranja ali podobno ravnanje, ki bi onemogočalo ali oviralo tožnikoma souporabo te nepremičnine (II. točka izreka) in - prvo in drugo tožencu naložilo, da v roku 8 dni odstranita zunanjo enoto toplotne črpalke oz. klimatske naprave z zunanjim kovinskim ohišjem, postavljene na SV delu nepremičnine parc. št. 1, k.o. 0000, tik ob vzhodnem delu fasade večstanovanjske hiše na naslovu B., ki stoji na nepremičnini parc. št. 2, k.o. 0000 (prvi odstavek III. točke izreka) in jima v bodoče prepovedalo takšno ali podobno ravnanje, ki bi onemogočalo ali oviralo tožnikoma souporabo nepremičnine parc. št. 1, k.o. 0000, (drugi odstavek III. točke izreka).

2. Zoper sklep se pravočasno pritožujeta toženca iz vseh pritožbenih razlogov. Navajata, da je drugi toženec lastninsko pravico na nepremičnini parc. št. 1, k.o. 0000, pridobil na javni dražbi, po vknjižbi lastninske pravice pa je na celotni nepremičnini prevzel posest in začel s sečnjo dreves. Tožnika sta izgubila mirno posest dne 11. 9. 2016. Od dne 14. 11. 2016 nihče ni mogel več parkirati na tem delu zemljišča. Že 21. 6. 2013 sta bila tožnika obveščena, da na tem delu ne smeta več parkirati. Rok za vložitev tožbe zaradi motenje posesti je tako pričel teči 14. 11. 2016 in ne šele 27. 5. 2017. Drugi tožnik je izgubil tožbo zoper drugega toženca glede solastninske pravice na tej nepremičnini (P 85/2013). Na tem zemljišču je vedno parkiral drugi toženec. Parkiranje tožnikov 27. 5. 2017 je bilo viciozno. Dejansko stanje glede vicioznosti ni bilo dovolj raziskano. Pravna pravila SPZ1 niso pravilno uporabljena (drugi odstavek 33. člena SPZ). Drugi toženec se ne strinja tudi z odločitvijo, da mora odstraniti tablo za prepoved parkiranja. II. točka izreka izpodbijanega sklepa je nerazumljiva in neizvršljiva. Vse stranke imajo na nepremičnini parc. št. 2, k.o. 0000, soposest. Ko parkira eden, drugi ne more več parkirati na tem delu zemljišča. Tožnika bi lahko tak zahtevek zlorabila, čeprav imata enako soposest kot toženca. Sodišče prve stopnje ju je z odločitvijo izključilo iz souporabe nepremičnine za potrebe parkiranja. V izreku bi moralo biti navedeno, na katerem delu skupne uporabe zemljišča nihče ne bi smel parkirati. Odločitev sodišča prve stopnje, da morata toženca odstraniti toplotno črpalko iz zemljišča parc. št. 1, k.o. 0000, bo imela za celotno stavbo in vse solastnike katastrofalne posledice, saj je to edini vir ogrevanja pritličja. V kolikor se ta naprava odstrani, bo v pritličju prišlo do velike škode, ker bo v celotni stavbi zmrznila voda. Drugi solastniki so zasedli dimnika, ne dovolijo napeljave plina, tako da pritličja ni mogoče ogrevati na drug način. Tožnika nista imela posesti na tem zemljišču. Zaradi poraščenega terena in drevja nihče ni mogel hoditi med potokom in fasado. Sodišče se je na kraju samem prepričalo, da je obhod nevaren. Prilagata fotografije stanja, preden je drugi toženec nepremičnino uredil in očistil. Ravnanje tožnikov je navadno šikaniranje in nima ekonomskega smisla, saj bi vsi utrpeli škodo. Iz izreka sklepa ne izhaja, da bi bila naprava pritrjena na fasado. Posesti na tem delu fasade tožnika nista nikoli imela. Toženca imata na tem delu svoja okna, tožnika pa sta v drugem nadstropju. Predlagata, da sodišče pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno predlagata, da se sklep razveljavi in zadeva vrne sodišča prve stopnje v nov postopek.

3. Tožnika sta na pritožbo odgovorila in predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da drugi toženec s pridobitvijo lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 1, k.o. 0000, ni pridobil tudi posesti skrajnega SZ dela te nepremičnine. Posest tega dela nepremičnine sta vseskozi izvrševala tožnika, in sicer kljub prepovedim drugega toženca, vse do motilnega ravnanja drugega toženca 27. 5. 2017. Dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da sta tožnika posest na tem delu nepremičnine izvrševala tudi po 14. 11. 2016, ki ga višje sodišče v celoti sprejema, temelji na skrbni presoji izvedenih dokazov, in sicer: - izpovedi tožnikov, ki so ju potrdile zaslišane priče (stanovalca hiše nasproti pravdnih strank N. Z. in Z. Ž. ter solastnik nepremičnine parc. št. 2, k.o. 0000, R. L.) ter - fotografij z dne 21. 2. in 22. 3. 2017 (priloga A39 in 40).

6. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da tožnika zaradi začasnega neizvrševanja posesti na tem delu nepremičnine v času gradbenih del, ko parkiranje sploh ni bilo mogoče, nista opustila posesti, saj sta takoj po koncu gradbenih del s parkiranjem spet pričela.

7. Tožnika sta posest na skrajnem SZ delu nepremičnine parc. št. 1, k.o. 0000, izvrševala vse do motilnega ravnanja drugega toženca 27. 5. 20172. Rok za vložitev tožbe zaradi motenja posesti je tako začel teči 28. 5. 2017. Zaključek sodišč prve stopnje, da je tožba, vložena priporočeno po pošti dne 8. 6. 2017, pravočasna, je tako pravilen (32. člen SPZ).

8. Materialnopravno zmotno se drugi toženec sklicuje na drugi odstavek 33. člena SPZ. Ta namreč določa, da uživa posestno varstvo tudi posestnik, ki je pridobil posest s silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja, razen nasproti tistemu, od katerega je na ta način prišel do posesti, če je ta izvrševal dovoljeno samopomoč iz 31. člena SPZ. Temeljni pogoj, da se lahko oseba posluži dopustne samopomoči je, da je prišlo do neupravičenega posega v njegovo posest, ki pa v obravnavanem postopku, ko drugi toženec ni dokazal, da je na spornem delu nepremičnine izvrševal posest in sta tožnika dokazala večletno izvrševanje posesti na način, da sta na tem delu nepremičnine parkirala svoj avtomobil, ni izpolnjen. Neutemeljena je tako pritožbena navedba, da kot viciozna posestnika tožnika ne uživata sodega varstva. Glede katere okoliščine dejansko stanje glede vicioznosti posesti tožnikov na dan 27. 5. 2017 ni dovolj raziskano, pa pritožnik ne pojasni.

9. Zmotno je tudi stališče drugega toženca, da je sodišče prve stopnje prestopilo meje motenjskega spora, ko mu je naložilo, da odstrani tudi tablo za prepoved parkiranja. Iz fotografij, ki jih je sodišče prve stopnje napravilo ob ogledu, namreč izhaja, da je tabla pribita na zabit lesen kol, katerega odstranitev mu je naložena (priloga C 23). Poleg tega je bila postavitev table „prepovedano parkiranje“ sestavni del motilnega ravnanja3, saj je, ne glede na njeno vsebino, nedvoumno uperjena zoper tožnika in učinkuje kot grožnja, v posledici vseh teh ravnanj drugega toženca pa tožnika nista več izvrševala posesti na tem delu nepremičnine.

10. Sodišče daje varstvo posesti glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Pri tem se ne upošteva pravica do posesti in dobrovernost posestnika (prvi odstavek 33. člena SPZ). Odločitev v pravdni zadevi, ki je tekla pred Okrajnim sodiščem v Radovljici pod opr. št. P 85/2013 in je postala pravnomočna 18. 5. 2016, torej več kot eno leto pred motilnim ravnanjem, s katero je sodišče zavrnilo primarni tožbeni zahtevek drugega tožnika za ugotovitev solastninske pravice na nepremičnini parc. št. 1, k.o. 0000, in podredni tožbeni zahtevek za izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine, za odločitev v predmetni zadevi tako ni pravno relevntna.

11. II. točka izreka izpodbijanega sklepa je razumljiva in izvršljiva. Vsebinsko jo zamejuje besedna zveza „v celoti izključita od souporabe skupnega dvorišča za potrebe parkiranja“. To pomeni, da toženca sama oziroma po tretjih osebah na nepremičnini parc. št. 2, k.o. 0000, ne smeta parkirati na način, da bi bilo zaradi njihovega izvrševanja posesti tožnikoma onemogočeno parkiranje vsaj enega vozila na dvorišču. Takšen je bil tudi ugotovljen način izvrševanja soposesti tožnikov na dvorišču nepremičnine parc. št. 2, k.o. 0000, do motilnega ravnanja dne 27. 5. 2017. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da sta tožnika dokazala, da sta imela posest vsaj enega parkirnega prostora. Z naloženim prepovednim delom toženca tudi nista izključena iz souporabe dvorišča za potrebe parkiranja. Ne drži namreč pritožbena navedba, da ko na tem delu zemljišča parkira eden, drugi več ne more parkirati. Že sam prvi toženec je namreč izpovedal, da so bili na tej nepremičnini vsaj trije parkirni prostori, za vsakega od lastnikov eden. Tudi v času motilnega ravnanja so bila na dvorišču parkirana štiri vozila. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da preostala solastnika, zakonca L., parkirnega mesta na parc. št. 2, k.o. 0000, več ne koristita.

12. Zmotno je tudi stališče pritožnikov, da je odločba v II. točki izreka neizvršljiva, ker ni določeno točno na katerem delu zemljišča jima ni dopustno parkirati. Izrek je določno opredeljen že s samim opisom prepovedanega ravnanja in je prostorsko omejen na parc. št. 2, k.o. 0000. Za oblikovanje toženega zahtevka na način, za katerega se zavzemata pritožnika, pa tudi ni bilo dejanske podlage, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta tožnika na dvorišču skupaj s preostalimi solastniki izvrševala soposest in ne izključne posesti na delu nepremičnine. Takšna je bila tudi trditvena podlaga tožencev, pri kateri vztrajata v pritožbi.

13. Pritožbeno sodišče tudi v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da sta tožnika imela (so)posest na SV delu nepremičnine parc. št. 1, k.o. 0000, ki je življenjsko prepričljiva ter napravljena v skladu z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP4. Da sta tožnika, zaradi ogledovanja in vzdrževanja stavbe okoli stavbe občasno hodila, je logično, saj je prva tožnica (so)lastnica nepremičnine, na kateri stavba stoji. Da bi bil obhod okoli stavbe sam po sebi nemogoč in zelo nevaren, iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da obhod okoli stavbe ni mogoč zaradi nameščene naprave. Tudi fotografije, posnete ob ogledu (priloge C), pritožbenih navedb ne potrjujejo. Fotografiji, ki sta jih toženca priložila pritožbi (prilogi B6 in B7), predstavljata nedopustno pritožbeno novoto, saj toženca niti ne pojasnita, zakaj ju brez svoje krivde nista predložila že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP). Prav tako iz njiju ne izhaja, da bi bil obhod okoli stavbe že pred motilnim ravnanjem nemogoč.

14. Pritrditi je tudi zaključku sodišča prve stopnje, da imata tožnika, skupaj s preostalimi posestniki stavbe, posest na fasadi te stavbe, saj je fasada integralni del večstanovanjske stavbe, v kateri se nahaja tudi stanovanje, ki ga uporabljata tožnika.5 Da bi bila fasada fizično razdeljena med lastnike stavbe, toženca nista dokazala, prav tako iz fotografij napravljenih ob ogledu izhaja, da imata okna na tej strani večstanovanjske stavbe tudi tožnika (priloge C).

15. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je naprava pritrjena na fasado, ne sodi v izrek sodbe odločbe. Gre za eno izmed okoliščin konkretnega dejanskega stanu, ki utemeljujejo izrečeno posledico: dolžnost odstranitve naprave.

16. Zmotno je tudi stališče pritožnikov, da tožnika za zahtevek za odstranitev naprave nimata ekonomskega interesa. Iz dokaznega postopka namreč izhaja, da je bil obhod okoli stavbe potreben tudi zaradi vzdrževanja stavbe. Samovoljno ravnanje tožencev, ki je poseglo tudi v fasado kot skupni del večstanovanjske stavbe, tako ne predstavlja neznatnega posega v obstoječe posestno stanje.

17. Navedbe pritožnikov, da so drugi solastniki zasedli dimnika in ne dovolijo napeljave plina, tako da pritličja ni mogoče ogrevati na drug način in bi bile posledice odstranitve naprave katastrofalne, predstavljajo nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Gre za izpoved drugega toženca, ki ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage tožencev v postopku pred sodiščem prve stopnje. Iz izvedenega dokaznega postopka tudi ne izhaja, da bi bilo stanje tako nujno, da je zahtevalo takojšno samovoljno ravnanje tožencev in ni omogočalo uveljavitev oziroma ureditev razmerja po sodni poti. Iz izpovedi drugega toženca namreč izhaja, da obstaja problem ogrevanja njihovega dela večstanovanjske stavbe že daljše časovno obdobje.6 V kolikor toženca nista mogla doseči ustreznega soglasja preostalih solastnikov, bi se tako morala poslužiti sodne poti urejanja medsebojnih razmerij, ne pa enostransko in samovoljno uveljavljati svojih interesov.

18. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo drugih kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

19. Zaradi neuspeha s pritožbo toženca sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tudi tožnika sama krijeta svoje, z vložitvijo odgovora na pritožbo, nastale stroške, saj v njem podane navedbe k odločitvi o pritožbi tožene stranke niso prispevale (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/02, s kasnejšimi spremembami. 2 Tega dne sta tožnika tudi izvedela za motenje in storilca. 3 Iz izpovedi drugega toženca izhaja, da jo je postavil iste dne, kot je napel vrvico, 27. 5. 2017 (list. št. 97). 4 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 5 Prim. UP-243/02 z dne 6. 11. 2003. 6 Zadnji odstavek list. št. 91 in prvi odstavek list. št. 92.