Jedro

Posegi v varovalni pas občinske ceste so dovoljeni le s soglasjem upravljavca občinske ceste, ki pa ga tožnik v obravnavani zadevi ob upoštevanju s tem povezanih nespornih dejstev ni pridobil.

Izrek

I. Sprememba tožbe se dovoli.

II. Tožba se zavrne.

III. Tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

_O izpodbijani odločbi_

1. Z izpodbijano odločbo je organ prve stopnje odredil pravni osebi "A., d. o. o.", da na lastne stroške odstrani šest oglasnih tabel z ID številkami 17317, ID 17314, ID 17315, ID 17316, ID 14760 in ID 174761 (v nadaljevanju vse TABLE), ki so postavljeni na zemljišču s parcelno številko 350/58 ..., ki je v zasebni lasti, v območju javne ceste z varovalnim pasom ... ceste v Ljubljani, kategorizirana lokalna zbirna cesta (LZ), odsek ... (1. točka izreka). Rok za izvršitev 1. točke izreka je 30 dni od vročitve odločbe (2. točka izreka), o čemer mora tožnik takoj obvestiti prvostopenjski organ (3. točka izreka). Odločeno je bilo še, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (4. točka izreka) in da bo o morebitnih stroških postopka izdan poseben sklep (5. točka izreka).

2. Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je organ prve stopnje po uradni dolžnosti uvedel inšpekcijski postopek v zvezi s postavitvijo TABEL na podlagi 97. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1), ki določa, da je raba v varovalnem pasu občinske ceste omejena, in da so posegi v prostor varovalnega pasu občinske ceste dovoljeni le s soglasjem upravljavca občinske ceste.

3. Pri inšpekcijskem nadzoru je bilo ugotovljeno, da so TABLE postavljene znotraj varovalnega pasu lokalne zbirne ceste Betettova cesta v Ljubljani med 6,2 m in 10 m. Prvostopenjski organ se sklicuje na 12. člen Odloka o občinskih cestah, ki določa, da se varovalni pas občinske ceste meri od zunanjega roba cestnega sveta v smeri prečne in vzdolžne osi, pri premostitvenih objektih pa od tlorisne projekcije najbolj izpostavljenih robov na zemljišče in znaša pri lokalni glavni cesti (LG) 10 m. Na podlagi evidence upravljavca občinskih cest je bilo nadalje ugotovljeno, da tožnik za poseg v varovalni pas občinske ceste ni pridobil soglasja upravljavca ceste.

4. Tožnik je v okviru pravice do izjave navedel, da so bile TABLE postavljene že pred letom 2013, da je lokacija objektov skladna s 60. členom Odloka o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju OPN MOL ID) in da prometnega soglasja ni bilo treba dobiti.

5. Prvostopenjski organ se sklicuje na 112. člen ZCes-1, ki določa, da inšpekcijski nadzor nad izvajanjem ZCes-1 in na njegovi podlagi izdanih predpisov na državnih cestah izvaja prometni inšpektorat Republike Slovenije, na občinskih in nekategoriziranih cestah, ki se uporabljajo za javni cestni promet, pa občinski inšpekcijski organ. Ker tožnik za postavitev objektov v varovalnem pasu ceste ni pridobil soglasja upravljavca ceste, mu je bil izrečen ukrep odstranitve TABEL.

6. Organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo (1. točka izreka) in ugotovil, da v postopku niso nastali posebni stroški (2. točka izreka). V bistvenem je poudaril, da TABLE stojijo v varovalnem pasu ceste, zato bi si moral pritožnik pridobiti soglasje upravljavca občinske ceste.

_Navedbe tožnika_

7. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo iz vseh razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Predlagal je odpravo izpodbijanega upravnega akta in priglasil stroške. Po obvestilu o opravljeni izvršbi je tožnik spremenil tožbo tako, da je namesto dajatvenega uveljavljal ugotovitveni tožbeni zahtevek. Pravni interes za izdajo ugotovitvene sodbe utemeljuje s preprečitvijo morebitnega prihodnjega napačnega postopanja upravnega organa, saj se zoper tožnika vodi več istovrstnih inšpekcijskih postopkov, ter pridobitvijo pravnega naslova za uveljavljanje odškodnine.

8. Po tožnikovem mnenju toženka ne more predpisovati obveznosti pridobitve dovoljenja za postavitev reklamnih objektov na zemljiščih v zasebni lasti. Zato ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 485/2009 trdi, da občinski inšpektor ni pristojen za izrekanje sankcij, saj je za nadzor nad postavitvijo oglasnih objektov na zasebnih zemljiščih in njihovo umestitvijo v prostor pristojna državna inšpekcija. Tožnik nadalje navaja, da je lokacija TABEL v skladu s 60. členom OPN POL ID in Prilogo 3, ki predstavlja Podrobne prostorske izvedbene pogoje za postavitev objektov za oglaševanje. Izpostavlja, da so bile TABLE v času postavitve izven varovalnega pasu občinske ceste, saj so od osi ceste oddaljeni več kot 10 m, zaradi česar ni bila potrebna pridobitev soglasja toženke. Ker so bile TABLE veljavno postavljene, trdi, da državni organ ne more poseči v že pridobljene pravice tožnika, saj je to v nasprotju s prepovedjo povratne veljave pravnih aktov iz 155. člena Ustave.

9. Tožnik v vlogi dopolnjuje svoje dotedanje navedbe glede retroaktivnega posega v predhodno pridobljene pravice s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 60/20201, s katero je vrhovno sodišče razsodilo, da se materialnopravna obveznost iz 97. člena ZCes-1 nanaša zgolj na ravnanja, nastala po uveljavitvi ZCes-1. Navedeni zakon namreč nima določb, ki bi se nanašale na pred njegovo uveljavitvijo izvršene posege v prostor varovalnega pasu občinske ceste, zato za take posege v skladu s 155. členom Ustave ne more nastati obveznosti pridobitve soglasja na podlagi 97. člena ZCes-1. Vrhovno sodišče RS je sprejelo stališče, da je treba za presojo zakonitosti postavitve objektov za obveščanje in oglaševanje, ki so bili postavljeni v času veljavnosti Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC), uporabiti zgolj določbe tega zakona.

_Navedbe toženke_

10. Toženka vztraja pri razlogih prvostopenjske in drugostopenjske odločbe. Poudarja, da je bil inšpekcijski postopek zoper tožnika uveden na podlagi ZCes-1, saj postavitev TABEL predstavlja poseg, za katerega je treba pridobiti soglasje upravljavca občinske ceste v skladu s 97. členom ZCes-1. Ob sklicevanju na drugi odstavek 12. člena Odloka o občinskih cestah pojasnjuje, da se varovalni pas občinske ceste meri od zunanjega roba cestnega sveta v smeri prečne in vzdolžne osi, pri premostljivih objektih pa od tlorisne projekcije najbolj izpostavljenih robov objekta na zemljišče in znaša pri zbirni cesti (LZ) 10 m. Meni, da z izpodbijano odločbo ni prišlo do posega v že pridobljene pravice tožnika z učinkom za nazaj. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

11. Toženka v odgovoru na vlogo tožnika poudarja, da so bile TABLE postavljene po 1. 7. 2011 in v času veljavnosti ZCes-1, zato bi moral tožnik pridobiti soglasje. V upravnem postopku je tožnik navedel, da so bile TABLE postavljene pred avgustom 2013, ni pa konkretiziral kdaj, čeprav nosi s tem povezano dokazno. Poleg tega je tožnik obvestil sodišče, da so bile TABLE postavljene junija 2013, kar pomeni, da je bil tožnikov primer pravilno obravnavan na podlagi ZCes-1. **K I. točki izreka:** Tožnik je z vlogo, prejeto 8. 11. 2018, tožbo spremenil in namesto dajatvenega uveljavljal ugotovitveni tožbeni zahtevek. Sodišče je spremembo tožbe na podlagi 185. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) dovolilo, saj je presodilo, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama.

**K II. točki izreka:**

12. Obe stranki sta se odpovedali izvedbi glavne obravnave, zato je sodišče na podlagi določbe 279. a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 odločilo na podlagi pisnih vlog in dokazov.

Tožba ni utemeljena.

13. Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje pravilna in zakonita. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

14. V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da tožnik ni pridobil soglasja za postavitev TABEL, kot to določa 97. člen ZCes-1, in da so TABLE na nepremičninah v zasebni lasti. Tožnik je sam navedel, da so bile TABLE postavljene junija 2013, zato je bil tožnikov primer pravilno obravnavan na podlagi ZCes-12. 15. ZCes-1 določa, da se varovalni pas občinske ceste meri od zunanjega roba cestnega sveta v smeri prečne in vzdolžne osi ter znaša pri lokalnih cestah največ 10 metrov (četrti odstavek 97. člena ZCes-1), pri čemer lahko občina z odlokom predpiše manjšo širino varovalnih pasov (peti odstavek 97. člena ZCes-1). Iz drugega odstavka 12. člena Odloka o občinskih cestah Mestne občine Ljubljana pa izhaja, da znaša varovalni pas pri kategorizirani lokalni zbirni cesti (LZ) 10 metrov. Iz izpodbijane odločbe in spisov, ki se nanašajo na zadevo, je razvidno, da so TABLE znotraj varovalnega pasu ceste, saj so postavljene: TABLA z ID 17317 6,2 metra; ID 17314: 6,49 metra; ID 17315: 6,5 metra; ID 17316: 7,1 metra; ID 14760; 9,4 metra in ID 174761: 10 metrov od roba cestišča. Teh ugotovitev tožnik ne prereka.

16. Posegi v varovalni pas občinske ceste so v skladu z drugim odstavkom 97. člena ZCes-1 dovoljeni le s soglasjem upravljavca občinske ceste3, ki pa ga tožnik v obravnavani zadevi ob upoštevanju s tem povezanih nespornih dejstev ni pridobil. Ker so v skladu z ZCes-1 posegi v varovalni pas ceste omejeni, lahko občinski inšpekcijski organ po 6. točki prvega odstavka 118. člena ZCes-1 odredi odstranitev objekta za obveščanje in oglaševanja, ki je v območju ceste postavljen brez soglasja, ne glede na to, da je objekt postavljen na nepremičnini v zasebni lasti. Zato po presoji sodišča ni utemeljen niti smiseln tožbeni ugovor, da tovrstni inšpekcijski postopki niso dopustni, če gre za zasebno zemljišče. 17. Na drugačno presojo glede dopustnosti inšpekcijskega postopka ne more vplivati niti tožnikovo sklicevanje na stališča Vrhovnega sodišča RS v sodbi X Ips 485/2009, saj se je spor v navedeni zadevi nanašal na pristojnosti inšpektorja za odločanje o odstranitvi na zasebnih zemljiščih postavljenih objektov na podlagi Odloka o oglaševanju.4 V obravnavani zadevi pa je šlo za postopanje inšpektorja po drugi pravni podlagi, saj je bila odstranitev objektov odrejena na podlagi zgoraj citirane določbe 118. člena ZCes-1. Zato po oceni sodišča ne gre za zadevi, ki sta glede bistvenih okoliščin medsebojno primerljivi. Pravilno razumevanje pojma ustaljene sodne prakse namreč pomeni, da sodišča enako razlagajo oziroma uporabljajo pravne predpise v zadevah, ki so glede bistvenih okoliščin medsebojno primerljive.5 Ustaljena sodna praksa je sestavina pravne prakse (in varnosti), ki odraža način uporabe določenih pravnih pravil pri reševanju konkretnih sporov v praksi,6 zaradi česar se je nanjo mogoče sklicevati le v primeru, če sta primerjani zadevi v dejanskem in pravnem pogledu bistveno enaki.7

18. Glede na vse navedeno je izpodbijana odločitev pravilna, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

**K III. točki izreka:**

19. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka krije svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Z navedeno sodbo je Vrhovno sodišče ugodilo reviziji tožeče stranke in sodbo Upravnega sodišča RS I U 1533/2018-11 z dne 9. 7. 2019 spremenilo tako, da je odločilo, da se odločba Inšpektorata Mestne uprave Mestne občine Ljubljana št. 061-617/2016-14 z dne 8. 3. 2018 odpravi. 2 ZCes-1 je začel veljati 1. 4. 2011, uporablja pa se od 1. 7. 2011 (134. člen ZCes-1). 3 Po 95. členu ZCes-1 je to občinska uprava. 4 Tako tudi Upravno sodišče RS v zadevi IU 1268/2019 z dne 22. 6. 2022. 5 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 30/2020 (9. točka obrazložitve). 6 Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča II Ips 378/2002 z dne 29. 4. 2003, na katero se Vrhovno sodišče sklicuje v zadevi I Up 30/2020 (9. točka obrazložitve). 7 Prav tam.