Jedro

Spora o tem, da tožeča stranka nima sedeža na območju Mestne občine A., ni. Tudi ne more biti sporno, da 1. alineja 5. člena Odloka o sofinanciranju programov veteranskih organizacij določa, da morajo upravičenci to so veteranske organizacije, njihova združenja in zveze, med drugim izpolnjevati tudi pogoj, da imajo sedež na območju Mestne občine A. V primeru da ga nimajo, se namreč vloga, ki je ni vložila upravičena oseba, sklepom zavrže. Drugi odstavek 13. člena Odloka pri tem še določa, da je upravičena oseba tista oseba, katere vloga izpolnjuje pogoje, določene v besedilu Javnega razpisa. Pri tem se izpolnjevanje pogojev ugotavlja na podlagi obveznih dokazil in vloge prijavitelja. Vloga tožeče stranke je bila tako po mnenju sodišča na podlagi 13. člena Odloka v zvezi s 4. členom ZUP pravilno zavržena.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Mestna občina Nova Gorica sklenila, da se prijava Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve na Javni razpis za sofinanciranje programov veteranskih organizacij v Mestni občini Nova Gorica v letu 2016 (v nadaljevanju Javni razpis), zavrže. V obrazložitvi pojasnjuje, da je Javni razpis objavila v Uradnem listu RS št. 13/16 z dne 19. 2. 2016. Prijavitelj se je na razpis prijavil v razpisnem roku, oddal tudi popolno vlogo, vendar po mnenju Mestne občine ni upravičena oseba kot jo opredeljujeta Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in Odlok o sofinanciranju programov veteranskih organizacij v Mestni občini Nova Gorica (v nadaljevanju Odlok). Odlok v 13. členu določa, da je upravičena oseba tista, katere vloga izpolnjuje pogoje, določene v besedilu Javnega razpisa. Med njimi je tudi pogoj, da ima sedež na območju Mestne občine Nova Gorica (1. alineja prvega odstavka 5. člena Odloka). Glede na to, da je sedež društva v Ljubljani na naslovu ..., omenjeni pogoj ni izpolnjen. Poudarja, da na podlagi četrtega odstavka 13. člena Odloka vloge, ki jih ni vložila upravičena oseba, pristojni organ zavrže s sklepom.

2. Župan Mestne občine Nova Gorica je s svojo odločbo št. 033-1/2016-25 z dne 8. 7. 2016 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno zavrnil. Najprej povzema ugotovljeno dejansko stanje, da ima pritožnik status društva, ki deluje v javnem interesu na področju vojnih veteranov, na področju obrambe, kulture, vzgoje in izobraževanja, da ima sedež izven Mestne občine Nova Gorica ter da skladno s statutom člani delujejo po vsej državi preko teritorialnih podružnic, ki v statutu niso poimensko navedene. Pritožnik prijavlja program, ki ga izvaja ali na območju Mestne občine ali pa se dogodki sicer izvajajo izven nje. V nadaljevanju pritrjuje pritožniku, da se je prvostopni organ pri izdaji sklepa napačno skliceval na 129. člen ZUP. Za presojo, ali je tožnik sploh lahko stranka, je potrebno uporabiti kriterije iz 40. ter 43. člena ZUP. Iz njih pa jasno izhaja, da je pritožnik lahko stranka v postopku. Status mu je prvostopni organ dejansko tudi priznal, saj je njegovo prijavo na Javni razpis prejel v obravnavo in je ni zavrgel. Vendar se po določbi 3. oziroma 4. člena ZUP določila splošnega upravnega postopka uporabljajo le tam, kjer drugi predpisi postopka ne določajo drugače. V konkretnem primeru se postopek Javnega razpisa vodi po določilih Odloka. Ta pa v četrtem odstavku 13. člena določa, da se vloga prijavitelja zavrže s sklepom, če se ugotovi, da ni upravičena oseba do prejema sredstev na razpis. Prvostopni organ je tako pravilno ugotovil, da ima pritožnik sedež v Ljubljani in da ne izpolnjuje pogoja iz 1. alineje prvega odstavka 5. člena Odloka, zaradi česar glede na definicijo iz drugega odstavka 5. člena Odloka, ni upravičena oseba na Javnem razpisu. Pravilno je v nadaljevanju uporabil četrti odstavek 15. člena Odloka in pritožnikovo vlogo na njegovi podlagi zavrgel. Javni razpis je namreč pri določitvi pogojev na razpis nedvoumen.

3. Pritožnikove navedbe, da se četrti odstavek 13. člena Odloka ne sme uporabiti, saj je pritožniku dodeljen status društva, ki deluje v javnem interesu, ne vzdržijo. Kot izhaja tudi iz mnenja glede dopustnosti in možnosti sofinanciranja tožnika s strani lokalnih skupnosti, ki ga je izdal Inštitut za javno finančno pravo dne 17. 3. 2014, daje omenjeni status takemu društvu nekatere pravice, ki jih društva brez statusa nimajo. Če pa društvo sodeluje na Javnem razpisu, veljajo zanj določila razpisa in se podeljen status upošteva le na način, kot je v razpisu predvideno. V konkretnem primeru Javnega razpisa se takemu prijavitelju zaradi statusa podelijo dodatne točke, podeljen status pa ne vpliva na vprašanje izpolnjevanja pogojev. Pogoj iz Odloka je, da bo Mestna občina iz svojega proračuna sofinancirala le dejavnost tistih društev, ki imajo sedež v občini. Skladen je tudi z javno finančnimi predpisi, ki ga je določil mestni svet avtonomno. Upravni organ pa je na ta odlok vezan. Tudi neskladnosti Odloka z državnimi predpisi ni najti. Pravna presoja medsebojne skladnosti pravnih pravil, ki jih je treba uporabiti pri odločanju v upravnem postopku, pa je pridržana sodni veji.

4. Tožeča stranka v tožbi pojasnjuje, da je organizirana v skoraj vseh slovenskih občinah. V njej delujejo občinski odbori, ki skrbijo in izvajajo program tožeče stranke v lokalnem okolju. Vendar pa občinski odbori v skladu z veljavno zakonodajo nimajo statusa samostojne pravne osebe. To pomeni, da zgolj krovno društvo lahko predstavlja tudi občinske odbore. Razlaga 129. člena ZUP v povezavi s 13. členom Javnega razpisa (pravilno Odloka, opomba sodišča), je po mnenju tožeče stranke napačna. Na območju tožene stranke nima sedeža niti ena organizacija, ki bi bila upravičena po že omenjenem Javnem razpisu. Tožeča stranka se je na omenjeni razpis prijavila s programom njenega občinskega odbora in pridobljena sredstva bi bila porabljena za izvajanje njenega občinskega odbora. Da gre pri odločitvi tožene stranke za diskriminacijo, pa potrjuje tudi dejstvo, da so bila dodeljena sredstva iz Javnega razpisa vsaj po vedenju tožeče stranke npr. Zvezi združenj borcev, ki ima domicil izven Mestne občine Nova Gorica, oziroma še dvema drugima organizacijama, ki prav tako nimata domicila na območju tožene stranke. Tako ozko tolmačenje določil Javnega razpisa bi pravzaprav pomenilo, da ni nihče upravičen do razpisanih sredstev. Po vedenju tožeče stranke na območju Mestne občine Nova Gorica nima domicila niti ena organizacija oz. društvo, za katero je bil izdan Javni razpis.

5. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj se izpodbijani sklep kot nezakonit odpravi, njej pa naj tožena stranka povrne nastale stroške upravnega spora, skupaj s pripadki vred.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožeča stranka pogoja, ki izhaja iz 1. alineje 5. točke Javnega razpisa, ne izpolnjuje. Navedba tožeče stranke, da na območju tožene stranke ni niti ene organizacije, ki bi bila upravičenec po Javnem razpisu, je neresnična. Tudi niso resnična namigovanja tožeče stranke glede drugih nekonkretiziranih prejemnikov sredstev na podlagi Javnega razpisa, ki naj bi imeli sedež zunaj Mestne občine Nova Gorica. Poleg tožeče stranke se je na Javni razpis prijavilo še 5 prijaviteljev, od katerih so izpolnjevali pogoje le štirje. Tem je bilo sofinanciranje razpisanega progama tudi odobreno, saj so izpolnjevali zahtevane pogoje. Navedeno izhaja iz listin in spisov oddelka za družbene dejavnosti tožene stranke. Podatki so preverljivi na spletnem portalu Agencije RS za javno pravne evidence in storitve, ki je javno dostopen. Zveza združenj borcev, za katero tožena stranka domneva, da se nanaša na Zvezo združenj borcev za vrednote narodno osvobodilnega boja Slovenije, se na Javni razpis sploh ni prijavila. Prijavilo se je B. s sedežem v Novi Gorici. Zato je vsakršno zatrjevanje, da gre pri odločitvah toženke za kakršno koli obliko diskriminacije, neprimerno in neutemeljeno. Status stranke v postopku je prvostopni organ tožnici pravzaprav priznal, saj je njeno prijavo na Javni razpis sprejel v obravnavo, s tem, ko je pričel ugotavljati, ali tožeča stranka izpolnjuje pogoje za dodelitev sredstev. Tožeča stranka ima sedež v Ljubljani, kar je tudi sama navedla v prijavi na Javni razpis in kar izhaja tudi iz pritožbe in same tožbe. Iz mnenja glede dopustnosti in možnosti sofinanciranja veteranskih organizacij s strani lokalnih skupnosti, ki ga je predložila tožeča stranka, in ki je bilo izdelano na njeno zaprosilo, je razvidno, da bi bilo na podlagi prvega odstavka 215. člena Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna RS, možno skleniti neposredno pogodbo brez predhodnega javnega razpisa v primeru, če občina želi finančno podpreti program društva, ki deluje v javnem interesu in v kolikor so pogoji za dodelitev sredstev urejeni s sklepom župana. V Mnenju pa je prav tako zapisano, da se ne glede na navedeno, lahko društvo prijavi tudi na redne javne razpise, če izpolnjuje s Pravilnikom in razpisom določene pogoje. Pri tem občine praviloma zahtevajo, da društvo deluje na območju občine, nekatere občine pa dodatno še zahtevajo, da je sedež društva na območju občine, kar je legitimna pravica vsake lokalne skupnosti.

7. Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga, naj tožbo zavrže oz. zavrne iz razlogov, ki jih je že navedla.

8. Tožeča stranka v nadaljnji pripravljalni vlogi vztraja na tem, da je v postopku Javnega razpisa tožena stranka uporabila dvojna merila. Tožena stranka v odgovoru na tožbo ni pojasnila, katere organizacije so na razpisu uspele. Zato tožeča stranka sodišče poziva, naj od tožene stranke zahteva točen seznam organizacij oz. društev, ki so na razpisu uspele. Že sama navedba, da je na razpisu uspelo B. je dokaz, da so sredstva prejele organizacije, ki so registrirane zunaj Mestne občine Nova Gorica, konkretno ima združenje sedež na ... Tudi sama ima občinski zbor, ki deluje na območju tožene stranke, zato je odločitev tožene stranke po njenem nepravilna.

9. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojani že v postopku izdaje izpodbijane odločbe na podlagi 59. člena v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1. 10. Tožba ni utemeljena.

11. V zadevi je sporno, ali je bila tožeča stranka upravičena oseba iz Javnega razpisa oziroma ali je izpolnjevala pogoje za pridobitev sredstev v skladu z Odlokom, pri čemer sama določila Javnega razpisa niso sporna.

12. Spora o tem, da tožeča stranka nima sedeža na območju Mestne občine Nova Gorica, ni. Tudi ne more biti sporno, da 1. alineja 5. člena Odloka določa, da morajo upravičenci to so veteranske organizacije, njihova združenja in zveze, med drugim izpolnjevati tudi pogoj, da imajo sedež na območju Mestne občine Nova Gorica. V primeru da ga nimajo, se namreč vloga, ki je ni vložila upravičena oseba, s sklepom zavrže. Drugi odstavek 13. člena Odloka pri tem še določa, da je upravičena oseba tista oseba, katere vloga izpolnjuje pogoje, določene v besedilu Javnega razpisa. Pri tem se izpolnjevanje pogojev ugotavlja na podlagi obveznih dokazil in vloge prijavitelja. Vloga tožeče stranke je bila tako po mnenju sodišča na podlagi 13. člena Odloka v zvezi s 4. členom ZUP pravilno zavržena.

13. Tudi po mnenju sodišča navedbe tožeče stranke, s katerimi dodatno utemeljuje svoj status upravičene osebe, niso utemeljene. Gre za trditve glede dejstva, da ima občinske odbore, da deluje po celi Sloveniji, ter da se je na Javni razpis prijavila s programom občinskega odbora. Trditve, da tudi druge organizacije, ki so uspele na Javnem razpisu nimajo statusa upravičene osebe iz istega razloga, kot tožeča stranka, so pavšalne, nekonkretizirane in nesubstancirane. Zahteva po razkritju v tem postopku, kdo je na razpisu prejel denarna sredstva, je nesubstancirana in ni obrazložena na način, da bi sodišče prepričala, da lahko v čemer koli vpliva na izid tega postopka. Sicer pa gre, kot ugotavlja tožena stranka, za podatke, ki so javno dostopni na portalu AJPESA in si jih lahko tožeča stranka kadarkoli pogleda.

14. V ostalem se sodišče z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami obeh organov strinja in se nanje, da ne bi prišlo do ponavljanja, po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 sklicuje. Tudi predlagano zaslišanje strank je nesubstancirano, navedeno zgolj pavšalno, tako da ni primerno za dokazovanje.

15. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep zakonit in na zakonu utemeljen. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.