Jedro

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da pravdni stranki sami krijeta svoje pravdne stroške, pravilno oprlo na določila 158. člena ZPP, ki določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo postopek zaradi umika tožbe (I. točka izreka). Odločilo je, da stranki sami krijeta svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper II. točko izreka sklepa se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo odločitve o stroških postopka in odmero nagrade glede na vrednost spornega predmeta, ki ga je tožeča stranka sama označila v tožbi. Navaja, da sklep v izpodbijanem delu niti ni obrazložen (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), torej zakaj oziroma na kakšni podlagi je sodišče prve stopnje priznalo nagrado za postopek v določeni višini. V primerjavi z vsebino umika tožbe je mogoče ugotoviti le, da je sodišče priznalo nagrado v višini, kot jo je tožeča stranka priglasila, kljub temu, da je tožena stranka v svojem soglasju k umiku podala tudi ugovor glede priglašenih stroškov. Glede tega se sodišče ni v ničemer opredelilo, zato je podana tudi bistvena kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. V obrazložitvi ni razlogov, hkrati se sklep sklicuje na 158. člen ZPP in 154. člen ZPP. Sodišče odločitev opre na odločitev Ustavnega sodišča RS, ki je ne obrazloži. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu izpodbijanega dela sklepa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitvev določb pravdnega postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ter da je ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju sprejelo materialno pravno pravilno odločitev.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ki določa, da je le-ta podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, še zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njen niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodišče je lahko presodilo odločitev sodišča prve stopnje o odmeri stroškov, pri čemer pa dejansko ugotavlja, da je obrazložitev glede odmere stroškov dokaj skopa, vendar pravilna.

Podana tudi ni absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Dejstvo, da se sodišče ni opredelilo do ugovorov tožene stranke glede višine priglašenih stroškov, ki jih je le-ta podala v svojem soglasju k umiku in tudi ugovoru glede priglašenih stroškov, ni v ničemer moglo vplivati na odločitev sodišča prve stopnje, ki je stroške odmerilo v skladu z določili ZPP in Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 - ZOdvT).

Sodišče je svojo odločitev pravilno oprlo na določila 158. člena ZPP, ki določajo, da če tožeča stranka, ki umakne tožbo, mora povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. V konkretnem primeru je tožena stranka izpolnila zahtevek, kar pa je storila takoj, ko so bila jasna pravna stališča glede izplačila 3/4 odprave nesorazmerij plač, toženi stranki pa tudi niso nastali posebni stroški.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154. in 165. člen ZPP), odgovor na pritožbo pa ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato tudi stroške odgovora krije tožeča stranka sama (155. člen ZPP).