Jedro

Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, ni določno razvidno, katere informacije so bile predložene, saj je v listinah spisa, ki se nanaša na zadevo, le izpisek iz elektronske pošte z dne 13. 6. 2023, da so tožnikovi pooblaščenci poslali določene, v priponkah navedene informacije, ki pa jih tožena stranka ni posebej vložila v spis. Navedeno pa sodišču onemogoča preizkus utemeljenosti tožbenih ugovorov, nanašajočih se na obstoj sistemskih pomanjkljivosti hrvaškega azilnega postopka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-1446/2023/11 (1222-19) z dne 12. 9. 2023 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Dublinski uredbi1 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Predaja tožnika se izvrši kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih od odobritve zahteve, da ga bo Republika Hrvaška sprejela ali ponovno sprejela ali od končne odločitve o morebitni pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) Uredbe Dublin III obstaja odložilni učinek (3. točka izreka).

2. Iz uvodnih pojasnil tožene stranke je razvidno, da so bili tožniku ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito dne 13. 3. 2023 odvzeti prstni odtisi in poslani v centralno evidenco Eurodac, iz katere izhaja, da je vanjo tožnika kot prosilca 12. 3. 2023 vnesla Republika Hrvaška. Zato je tožena stranka tej državi v skladu s točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III 17. 3. 2023 posredovala zahtevek za sprejem tožnika in od nje 31. 3. 2023 prejela odgovor, da je na podlagi petega odstavka 20. člena te uredbe odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje.

3. V nadaljevanju je tožena stranka tožnika ob prisotnosti tolmača za arabski jezik seznanila s potekom dublinskega postopka, nato pa povzela njegove izjave na osebnem razgovoru.

4. Na tej podlagi tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni navajal nobenih težav, ki bi jih imel s policisti, ki so ga obravnavali v predhodnem postopku. V azilnem domu je sicer bival samo en dan, vendar po njegovih besedah tam ni imel nobene slabe izkušnje. Nastanitev je opisal kot dobro. Glede na navedeno na podlagi tožnikovih izjav ni mogoče sklepati, da mu bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III kršene človekove pravice ali, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite oziroma postopku sprejema.

5. Tožena stranka je proučila informacije o dublinskih povratnikih v Republiko Hrvaško2 in informacije o stanju na Hrvaškem, ki jih je 14. 6. 2023 predložil tožnikov pooblaščenec,3 ter ocenila, da se veliko predloženih informacij navezuje na ravnanja z osebami, ki nezakonito vstopajo na ozemlje Republike Hrvaške. Po njenem mnenju se poročilo Amnesty International za Hrvaško nanaša na nezakonita vračanja in onemogočen dostop do azila.

6. V zvezi z ravnanjem "push back", kot je označeno sistemsko nezakonito vračanje migrantov v sosednjo državo, je iz poročila AIDA (Country Report: Dublin Croatia) z dne 22. 4. 2022 razvidno, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Osebe, ki so Republiki Hrvaški predane iz drugih držav članic, nimajo težav pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem. Predano osebo na letališču sprejme uradna oseba Ministrstva za notranje zadeve, po potrebi je prisoten tudi psiholog. Prosilci so nato nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, preverijo pa se tudi njihove morebitne duševne težave. Bistveno drugače ni razvidno niti iz zadnjega poročila AIDA iz junija 2023. 7. Med predloženimi informacijami so tudi sodbe nacionalnih sodišč. Regionalno upravno sodišče v Hannovru je zaradi resnih znakov sistemskih pomanjkljivosti hrvaškega azilnega postopka prekinilo predajo po dublinskem postopku, saj je presodilo, da vlagateljevi interesi pretehtajo javni interes. Po oceni tožene stranke gre za odločitev v konkretnem primeru, ko je bila predaja le začasno prekinjena. Podobno je 2. 9. 2022 odločilo regionalno upravno sodišče v Stuttgartu, ko je presodilo da so sistemske pomanjkljivosti hrvaškega azilnega postopka podane, ker se prosilci, ki so zapustili državo in umaknili svojo vlogo ali je bila le-ta zavrnjena, obravnavajo kot osebe, ki podajajo ponovno prošnjo, da bi bili zaščiteni pred vračanjem (non-refoulment). V zvezi s tem tožena stranka opozarja, da so prosilci v Republiki Hrvaški in ostalih državah članicah Evropske unije (EU) lahko vrnjeni v izvorno državo šele po pravnomočnosti odločbe, s katero je bila zavrnjena njihova prošnja za mednarodno zaščito.

8. Na ravnanje "push back" se nanaša tudi nemška sodba z dne 24. 5. 2023, v kateri je navedeno, da zaradi sodelovanja Republike Hrvaške pri verižnih deportacijah iz drugih držav EU ni mogoče izključiti, da bodo žrtve prisilnega vračanja postali tudi dublinski povratniki iz Nemčije, saj do odrekanja pravice za mednarodno zaščito ni prišlo le takoj po nezakonitem prehodu meje iz Srbije ali Bosne in Hercegovine (BiH), ampak tudi v primerih, ko so bili migranti že več dni v notranjosti države ali so že prodrli daleč v druge države EU, kot so Slovenija, Italija ali Avstrija in bili od tam potisnjeni nazaj. Tožena stranka ponovno pojasnjuje, da bodo tožnika ob vrnitvi sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, ki so pristojne za obravnavanje prošenj, če bo izrazil tako namero. Poleg tega iz predloženih informacij ni razviden primer, ko bi bil prosilec ob predaji Republiki Hrvaški oviran pri dostopu do azilnega postopka ali bil deportiran v BiH ali Srbijo. Sodbe, s katerimi so bile predaje prosilcev v Republiko Hrvaško odpovedane, pa se kot rečeno nanašajo na konkretne primere in ne na predaje na splošno, na kar nakazuje tudi praksa držav, saj se dublinske predaje v Republiko Hrvaško še vedno izvajajo. Ravnanje "push back" se nanaša na tujce in ne na osebe, ki so predane v dublinskem postopku. Navsezadnje tudi iz poročila AIDA, ki ga izdaja Evropski svet beguncev, in zadnjega letnega poročila Agencije evropske unije za azil (EUAA) izhaja, da je osebam, predanim Republiki Hrvaški v dublinskem postopku, omogočen dostop do azilnega postopka. Tudi splošno zagotovilo pristojnega organa Republike Hrvaške, da je prosilcem zagotovljen dostop do azilnega postopka in sodno varstvo v tem postopku, ki ga je pristojni organ prejel v drugem primeru, potrjuje pravilnost odločitve. Upoštevati je še treba, da ima vrnjeni prosilec, ki ponovno poda namero za vložitev prošnje, status prosilca in dobi s tem povezano izkaznico. Zato ni logično, da bi táko osebo s t. i. ravnanjem "push back" vrnili v BiH ali Republiko Srbijo.

9. Stališč iz sodbe okrožnega sodišča v Haagu z dne 13. 4. 2022, da ravnanje "push back" onemogoča učinkovito uveljavljanje pravice do mednarodne zaščite, po oceni tožene stranke ni mogoče posplošeno uporabiti v vseh primerih, še posebej ko gre za prosilce, ki so v Republiko Hrvaško vrnjeni v dublinskem postopku. Poleg tega iz navedene sodbe ne izhaja, da se tja prosilcev ne sme več vračati, ampak da mora pristojni organ Kraljevine Nizozemske pred vsako predajo raziskati trenutna dejstva in okoliščine konkretnega primera. Državni sekretariat mora ugotoviti, ali so prosilci, predani po Uredbi Dublin III, v Republiki Hrvaški vključeni v azilni postopek in ali imajo zagotovljeno zdravstveno oskrbo. Tožena stranka pojasnjuje, da se "resni namigi", da se "push back" dogaja tudi pri osebah, ki jih je država sprejela od drugih držav članic, ne morejo šteti kot nesporna trditev oziroma neizpodbiten dokaz za odločitev, temveč gre le za namig, ki terja morebitno nadaljnje raziskovanje. Ob sklicevanju na drugi odstavek 18. člena Uredbe Dublin III še opozarja, da ta uredba, ki se uporablja neposredno, zavezuje Republiko Hrvaško kot polnopravno članico Evropske unije, zaradi česar mora biti prosilcu ob predaji odgovorni državi članici zagotovljena pravica do azilnega postopka.

10. V nadaljevanju je tožena stranka presojala poročilo Agencije Evropske unije za azil (EUAA) za leto 2022, iz katerega je razvidno, da je nizozemski Državni svet pri preverjanju položaja oseb, ki so bile vrnjene v Republiko Hrvaško po Uredbi Dublin III, ugotovil, da ni znakov, da omenjene osebe ne bi imele dostopa do azilnega postopka ali da po predaji ne bi mogle zaprositi za mednarodno zaščito. Švicarski svet za begunce je objavil nacionalno sodno prakso, ki kaže na primere, ko so osebe predane Republiki Hrvaški, in posamezne primere, ko so bile predaje odpovedane, saj je bilo treba prej pridobiti individualna jamstva o pravicah predane osebe. Zvezno švicarsko upravno sodišče je večkrat ugotovilo, da v hrvaškem azilnem sistemu ni sistemskih pomanjkljivosti, zaradi katerih predaja v to državo ne bi smela biti opravljena. V zvezi z razpoložljivostjo zdravstvene oskrbe je ocenilo, da ni znakov, da Republika Hrvaška prosilcem za mednarodno zaščito ne bi zagotovila potrebne zdravstvene oskrbe. V enem od primerov je sodišče potrdilo predajo prosilca z duševno motnjo, saj je bilo ugotovljeno, da ima Republika Hrvaška zadostno zdravstveno infrastrukturo, poleg tega pri duševnih težavah nudijo pomoč tudi nevladne organizacije.

11. Po presoji tožene stranke članek, iz katerega je razvidno, da je Švica ustavila transfer v Republiko Hrvaško, opisuje le odločitev v konkretnem primeru, česar pa ni mogoče posplošiti glede vseh predaj v Republiko Hrvaško, ki se (razen zaradi omejitev v zvezi z ukrepi držav članic v zvezi s pandemijo Covid-19) izvajajo ves čas. Glede na navedeno ima Republika Hrvaška po oceni tožene stranke v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, tamkajšnji prosilci pa podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zaradi česar predaja tožnika ne sme biti sporna. Poleg tega je Republika Hrvaška polnopravna članica Evropske unije od 1. 7. 2013 in spoštuje pravni red Evropske unije, torej tudi Uredbo Dublin III, tožnik pa ni navedel konkretnih dogodkov za stališče, da ne bi bil predan.

12. V zvezi s predloženimi informacijami tožena stranka opozarja na tožnikove izjave v upravnem postopku, iz katerih ni razvidno, da bi mu bil kakorkoli onemogočen dostop do postopka za priznanje mednarodne zaščite, iz njih celo izhaja, da tožnik v Republiki Hrvaški ni želel zaprositi za mednarodno zaščito. Kljub temu je hrvaška policija izvedla predhodni postopek, nato pa je bil tožnik nastanjen v azilni dom v Zagrebu. Pomembno je tudi dejstvo, da je tožnik nezakonito vstopil na ozemlje Republike Hrvaške v drugem poskusu ter bil obravnavan kot vlagatelj namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito in kasneje kot prosilec. Večina predloženih informacij pa se nanaša na ravnanje "push back" in onemogočen dostop do mednarodne zaščite. Informacije, ki se nanašajo na neprimerno ravnanje policistov do migrantov v Republiki Hrvaški, pa niso relevantne, saj se tožnik ni skliceval na policijsko nasilje. Ravno nasprotno, v osebnem razgovoru je navedel, da ni imel nikoli težav s hrvaško policijo.

13. Med predloženimi informacijami je tudi povzetek poročila Švicarskega sveta za begunce iz decembra 2021, iz katerega izhaja, da je dostop do psihološke obravnave v Republiki Hrvaški v praksi težaven tudi za hrvaške državljane, za osebe, ki ne govorijo jezika, pa so možnosti za stabilno dolgotrajno zdravljenje minimalne, saj na splošno primanjkuje prevajalcev. Švicarski svet za begunce odsvetuje premestitev oseb, ki potrebujejo dolgotrajno psihološko in psihiatrično zdravljenje, in predlaga, naj države s posamičnimi potrditvami in jamstvi poskrbijo, da so hrvaški organi obveščeni o posebnih potrebah oseb. V zvezi s tem tožena stranka pojasnjuje, da tožnik ni oseba, ki bi potrebovala posebno psihološko ali psihiatrično zdravstveno obravnavo.

14. Tožena stranka pojasnjuje, da hrvaška zakonodaja na različnih področjih ureja pravico prosilcev do zdravniške oskrbe, na primer v 52. in 57. členu Zakona o mednarodni in začasni zaščiti. Poleg tega je iz dokumenta "Integracija u Hrvatskoj u praksi", ki ga je izdal Center za mirovne študije v Zagrebu, razvidno, da ima zdravnik v sprejemnih kapacitetah dvakrat tedensko po dve uri sprejemno pisarno, kamor lahko pridejo nastanjeni prosilci z zdravstvenimi težavami. Ves čas pa je posebej za prosilce na voljo tudi zdravstvena oskrba v Zdravstvenem domu Zagreb center - Dugava. Zato bo po oceni tožene stranke za zdravje tožnika ustrezno poskrbljeno.

15. Tožnikov pooblaščenec je 13. 6. 2023 poslal dodatne informacije. Iz odgovora Hrvaškega pravnega centra (HPC) izhaja, da ni organizacije za nadzor nad dublinskimi postopki. Vrnjene osebe so v pristojnosti Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške. HPC nima novih informacij o situaciji na terenu, v prejšnjih letih so bile take osebe nameščene v sprejemne centre, kjer pa HPC skoraj tri leta ni prisoteno. Po presoji tožene stranke iz odgovora HPC ne izhaja, da bi bile v Republiki Hrvaški sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku. Poleg tega iz najnovejših poročil AIDA in EUAA izhaja, da je osebam, ki so Republiki Hrvaški predane v dublinskem postopku, omogočen dostop do azilnega postopka. Pravilnost odločitve prav tako potrjuje splošno zagotovilo pristojnega organa Republike Hrvaške, da je prosilcem zagotovljen dostop do azilnega postopka in sodno varstvo v tem postopku, kar je razvidno tudi iz sodbe Švicarskega Federativnega Administrativnega sodišča z dne 22. 3. 2023. Sodišče je presodilo, da ni podlage za utemeljeno sklepanje, da so dublinski povratniki izpostavljeni enaki nevarnosti kot osebe, ki poskušajo prvič vstopiti ali prečkati Republiko Hrvaško.

_Tožnikove trditve_

16. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo. Predlaga njegovo odpravo.

17. Iz tožbenih navedb je razvidno, da izpodbijani sklep nima razlogov v zvezi s sodbo z dne 25. 4. 2023, s katero je ESČP presodilo, da Hrvaška krši človekove pravice beguncev in drugih migrantov, saj je ugotovilo, da hrvaški organi ne preprečujejo za življenje nevarnega postopanja, ampak ga celo povzročajo, ko vozijo begunce in druge migrante v avtomobilih, kjer ni prostora za vse. Poleg tega je tožena stranka pri ocenjevanju poročila AIDA izpustila vse informacije, ki se nanašajo na prekinitve predaj na Hrvaško, med drugim tudi s tem povezano stališče Nizozemske z dne 13. 4. 2022. Iz predloženih informacij izhaja, da se prosilci za mednarodno zaščito po vrnitvi obravnavajo kot vlagatelji ponovne prošnje, kar zanje pomeni tveganje za vračanje. Tudi belgijski svet za spore glede tujcev je prekinil dublinske predaje na Hrvaško zaradi strukturnih pomanjkljivosti azilnega postopka in pogojev sprejema. V zvezi z navedenim se tožnik sklicuje na "Komentar na informacije o dublinskih povratnikih v Republiko Hrvaško", ki ga je v upravnem postopku zanj predložila nevladna organizacija PIC.

18. V tožnikovem primeru gre za grobe kršitve hrvaških državnih organov, ki delujejo brez neodvisnega nadzora. Zato obstaja nevarnost, da bo tožnik na Hrvaškem deležen nečloveškega ravnanja.

19. V zahtevi za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), "da je pri njem na Hrvaškem že šlo za nečloveško ravnanje, zato ga je sedaj strah in ima travme." Táko ravnanje izhaja tudi iz navedene sodbe ESČP in ostalih virov.

_Trditve tožene stranke_

20. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na ugotovitve v izpodbijanem sklepu. Poudarja, da je tožnik v evidenci Eurodac označen s številko 1, kar pomeni, da je v Republiki Hrvaški zaprosil za mednarodno zaščito. Poleg tega je bil nastanjen v sprejemni center. Odsotnost tolmača v policijskem postopku pa ne pomeni, da bodo njegove pravice v Republiki Hrvaški kratene tudi v dublinskem postopku.

21. Iz nadaljnjih trditev je razvidno, da se je tožena stranka opredelila do vseh predloženih virov, ki so pomembni za tožnikov primer. Meni, da ni mogoče posploševati sodb nacionalnih sodišč in odločitve belgijskega sveta za spore glede tujcev leta 2022. Izpostavlja tožnikove izjave na osebnem razgovoru, da je kot dobro opisal izkušnjo z bivanjem v azilnem domu, da so hrvaški policisti z njim ravnali normalno in da je imel na voljo obroke in sobo.

22. V zvezi s trditvami v zahtevi za izdajo začasne odredbe tožena stranka ponovno opozarja na tožnikove izjave, da so hrvaški policisti z njim ravnali normalno. Zato se ne strinja z navedbami glede nastanka težko popravljive škode.

_Presoja tožbe_

23. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo.

**K I. točki izreka:**

24. Tožba je utemeljena.

25. V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena te uredbe je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

26. Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožnikovih izjav v osebnem razgovoru (5. člen Uredbe Dublin III) in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Po njeni presoji odgovornost Republike Hrvaške za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite temelji na petem odstavku 20. člena Uredbe Dublin III, s čimer se je Republika Hrvaška strinjala.

27. S to pravno podlago Uredba Dublin III prvi državi članici, v kateri je bila vložena prošnja za mednarodno zaščito, dodeljuje posebno vlogo. Ta država članica je tako na podlagi petega odstavka 20. člena te uredbe zavezana ponovno sprejeti prosilca, ki je v drugi državi članici, dokler postopek določanja odgovorne države članice ni končan.4

28. Tožnik se s tožbenim ugovorom, da na Hrvaškem ni vedel, kaj podpisuje, saj je bil brez tolmača, v bistvu ne strinja z navedeno pravno podlago.

29. Tožbeni ugovor ni utemeljen. Ko gre za ugotavljanje obveznosti države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje, da ponovno prevzame ali sprejme prosilca, se v postopku določanja odgovorne države članice, ki poteka v državi članici, v kateri je bila prošnja vložena (člen 20(5)), kot neposredni dokaz šteje pozitivni rezultat, ki ga posreduje sistem Eurodac po primerjavi prstnih odtisov prosilca s prstnimi odtisi, odvzetimi v skladu s členom 9 uredbe "Eurodac" (prva alineja 1. točke II. točke Priloge II Uredbe Komisije (ES) št. 1560/2003 z dne 2. septembra 20035). To pomeni, da se kot formalni dokaz, ki določa odgovornost v skladu z Uredbo Dublin III, šteje tudi pozitivni rezultat iz sistema Eurodac, kolikor ni ovrženo z dokazom o nasprotnem (točka (i) točke (a) tretjega odstavka 22. člena Uredbe Dublin III).

30. V obravnavani zadevi je iz podatkov sistema Eurodac razvidno, da je tožnik pri omembi Republike Hrvaške opredeljen s sklicno številko (case ID) "1". To pomeni, da so mu bili prstni odtisi v tej državi vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let [...] (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe (EU) št. 603/2013), čemur tožnik v tožbi ne nasprotuje. Ob takih okoliščinah pa ni izpodbita ugotovitev tožene stranke, da ima tožnik na Hrvaškem položaj prosilca za mednarodno zaščito. Ker je ta država svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje že potrdila, je vzpostavljen položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III6, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika ? prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena7 dolžna tudi obravnavati.8

31. S tem bi bile v primeru predaje po Uredbi Dublin III spoštovane tožnikove procesne garancije glede dostopa do azilnega postopka. Vendar pa tožnik izpodbija tudi pravilnost stališča, da za predajo Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine9, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

32. Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv,10 ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje11. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine.12

33. Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Tako SEU kot Vrhovno sodišče sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.13

34. Ob upoštevanju zgornjih izhodišč je v obravnavani zadevi sporna dokazna ocena tako informacij, ki so jih v upravnem postopku predložili tožnikovi pooblaščenci, kot tudi informacij, ki jih je tožena stranka pridobila po uradni dolžnosti. Vendar pa iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, ni določno razvidno, katere informacije so bile predložene, saj je v listinah spisa, ki se nanaša na zadevo, le izpisek iz elektronske pošte z dne 13. 6. 2023, da so tožnikovi pooblaščenci poslali določene, v priponkah navedene informacije, ki pa jih tožena stranka ni posebej vložila v spis.14 Navedeno pa sodišču onemogoča preizkus utemeljenosti tožbenih ugovorov, nanašajočih se na obstoj sistemskih pomanjkljivosti hrvaškega azilnega postopka. Iz povzetka tožbenih navedb je namreč razvidno, da se tožnik v zvezi s tem sklicuje na sodbo ESČP in "Komentar na informacije o dublinskih povratnikih na hrvaško", torej na v upravnem postopku predložene listine.

35. Zato je bilo treba tožbi ugoditi, izpodbijani sklep odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek (2. in 3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1).15 V njem bo morala odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti in nato presoditi, ali tožnikove izjave dajejo podlago za izpodbojnost domneve, da Republika Hrvaška spoštujejo temeljne pravice. Če tožena stranka ne bo mogla izključiti obstoja dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški, bo morala od nje pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bo prišlo.16 V takem primeru toženi stranki namreč ne bo mogoče očitati, da ni storila, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja.17 **K II. točki izreka:**

36. ZMZ-1, na katerem temelji izpodbijani sklep, glede začasnih odredb nima posebnih določb, določa le, da se lahko zoper vse sklepe, izdane na podlagi tega zakona, vloži tožba v treh dneh od vročitve (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1), o kateri mora sodišče odločiti v sedmih dneh (tretji odstavek 71. člena ZMZ-1). Splošnih učinkov tožbe v upravnem sporu ne spreminja niti tretji odstavek Uredbe Dublin III, saj ne zapoveduje zadržanja predaje prosilca zaradi sprožitve upravnega spora zoper odločitev pristojnega organa (tožene stranke). Iz stališč SEU v zadevi C-63/15 z dne 7. 6. 2016, _Ghezelbash_, namreč glede nevarnosti zamude pri izvršitvi odločitev o predaji izhaja, da je iz člena 27(3)(c) Uredbe Dublin III razvidno, da je zakonodajalec Unije s tem, ko je določil, da države članice zagotovijo, da ima zadevna oseba možnost sodišču predlagati, da v razumnem roku odloži izvršitev odločitve o predaji, dokler se obravnava pritožba, priznal, da države članice lahko odločijo, da vložitev pritožbe (oziroma v ureditvi Republiki Slovenije tožbe v upravnem sporu) zoper odločitev o predaji sama po sebi ne zadošča za odložitev predaje, ki se lahko tako opravi brez čakanja na proučitev te pritožbe, če za odložitev ni bilo zaprošeno ali je bil predlog za odložitev zavrnjen (59. točka obrazložitve).

37. Glede na navedeno stališče za izdajo začasne odredbe veljajo splošna pravila ZUS-1, po katerih sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

38. V zvezi s standardom težko popravljive škode je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da izvršitev predaje po Uredbi Dublin III sama po sebi ni nepopravljiva posledica, saj način odprave posledic izvršenega sklepa o predaji v primeru uspeha v upravnem sporu ureja že sama Uredba Dublin III, ki določa, da če je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena, potem ko je predaja izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme (tretji odstavek 29. člena).18 Ker iz tožbenih navedb ni razvidno, da bi tožnik ugovarjal ugotovitvam tožene stranke v zvezi z vsebino svojih izjav v upravnem postopku (da ni imel težav s hrvaško policijo in da je bila nastanitev v azilnem domu dobra19), pa težko popravljive škode ne izkazujejo niti posplošene tožnikove navedbe, "da je pri njem na Hrvaškem že šlo za nečloveško ravnanje, zato ga je sedaj strah in ima travme." Zato je bilo treba zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrniti.

1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Osebno jih je vročila tožniku, naštete pa so v 1. opombi obrazložitve izpodbijanega sklepa. 3 Naštete pa so v 2. opombi obrazložitve izpodbijanega sklepa. 4 Glej sodbo Sodišča Evropske unije C-670/16, _Mengesteab_, z dne 26. 7. 2017 (93. točka obrazložitve). 5 UL. L 222, 5. 9. 2003, str. 3. 6 Ta določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 21, 22 in 29 sprejme prosilca, ki je vložil prošnjo v drugi državi članici. 7 Iz določbe je razvidno, da v primerih, ki spadajo na področje uporabe odstavka 1(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec. 8 Tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 76/2023, ko se je v 10. točki obrazložitve v 5. opombi sklicevalo na sodbo SEU C-213/17 z dne 5. 7. 2018, _X_, ki je v zvezi z določbo drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III med drugim razložilo, da čeprav določa različne obveznosti v zvezi z obravnavo prošenj za mednarodno zaščito (glede na fazo zadevnega postopka za mednarodno zaščito), je namen vseh teh obveznosti zagotoviti nadaljevanje postopka za mednarodno zaščito, te obveznosti pa se nanašajo na natančnejšo opredelitev postopka, ki ga je treba zagotoviti osebi po njeni predaji drugi državi članici. 9 Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju." 10 V tem smislu SEU v sodbi _N.S._ (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka). 11 C-411/10 (88. točka). 12 Prav tam, 94. točka. 13 Tako Vrhovno sodišče na primer v sodbi in sklepu I Up 81/2023 (11. točka obrazložitve). 14 Gre za naslednje priponke: "Informacije o stanju na Hrvaškem", "vprasanje in odgovor HBP anglesko.pdf", "vprasanje in odgovor HPC prevod.doc" in "Komentar na informacije o dublinskih povratnikih na hrvasko.doc". 15 Že iz Zakona o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, 2019, je razvidno, da opustitev predložitve spisov sodišču dejansko onemogoča preizkus utemeljenosti tožbenih navedb in ugovorov, ki se nanašajo na postopek pred izdajo izpodbijanega akta in skladnost izpodbijane odločbe s podatki spisov, kar ob upoštevanju, da je breme dokazovanja v tem delu na toženi stranki, praviloma vodi v ugoditev tožbi (str. 255, 4. točka). 16 S tega vidika se je Vrhovno sodišče v zadevi I Up 23/2021 (66. točka obrazložitve) strinjalo z že večkrat izraženim stališčem Upravnega sodišča. 17 Prav tam. 18 Sodbi I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016 (15. točka obrazložitve). 19 Povzetek ugotovitev tožene stranke je razviden iz 4. in 12. točke obrazložitve.