Jedro

Sodišče pri odločanju o satisfakciji upošteva načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku 1,178.616 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 78.616 SIT od 7.7.1998 dalje ter od zneska 1,100.000 SIT od 11.9.2001 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek za znesek 1,200.000 SIT ter zakonske zamudne obresti od 27.7.1998 do 11.9.2001 je sodišče zavrnilo. Pritožbeno sodišče je delno ugodilo tožnikovi pritožbi proti sodbi sodišča prve stopnje, in sicer tako, da je tožniku prisodilo dodatno satisfakcijo (za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) v znesku 150.000 SIT z obrestmi od 11.9.2001 do plačila.

Tožnik je vložil revizijo proti sodbi sodišča druge stopnje in uveljavljal razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revidentovo stališče je, da sta nižji sodišči prisodili prenizko odškodnino za nepremoženjsko škodo, ker pri odločanju nista dovolj upoštevali ugotovljenih dejstev. Tožnik naj bi bil zato upravičen do celotne zahtevane odškodnine (torej do dodatnih 1,050.000 SIT). Revident je nadalje prepričan, da je upravičen tudi do zakonskih zamudnih obresti od 27.7.1998 do plačila, saj odškodninska terjatev zapade v plačilo s trenutkom nastanka škode. Zavarovalnica bi morala izplačati odškodnino po izteku 14-dnevnega roka, šteto od dneva prejema odškodninskega zahtevka in dokumentacije. Z odločitvijo o spornih obrestih naj bi sodišči stimulirali toženo stranko, da ta ne plačuje svojih obveznosti pravočasno.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02 in 2/04) je bila revizija vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP so revizijsko sodišče in stranke vezani na tisto dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov sodb nižjih sodišč. Po navedenih ugotovitvah je tožnik utrpel zvin vratne hrbtenice, obtolčenino levega očesa ter manjšo razpočno ranico nad levim očesom. Trpel je telesne bolečine v obdobju treh mesecev in 20 dni, bolečine v vratni hrbtenici pa bodo še trajale, pri čemer bo občutil tudi občasno mravljinčenje v četrtem in petem prstu leve roke. Zdravljenje so spremljale razne neugodnosti (tožnik je moral doma mirovati dva tedna, jemati protibolečinska sredstva, 25-krat je moral opraviti fizikalno terapijo, štirikrat pregled pri specialistu in 20-krat pri osebnem zdravniku, petkrat pa je bil izpostavljen tudi rentgenskemu slikanju, bolniški stalež je skupaj trajal pet mesecev in deset dni). Tožnik je utrpel hipen primarni strah, sekundarni strah pa ni bil intenziven in je trajal šest tednov. Zaradi 5% trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti ima tožnik težave pri delih, kjer se zahteva dvigovanje in prenašanje težjih bremen in pri katerih so možni sunkoviti in hitri gibi z glavo. S tem v zvezi ima oškodovanec tudi težave v vsakdanjem življenju in trpi duševne bolečine.

Pritožbeno sodišče je pri odmeri satisfakcije za posamezne relativno samostojne oblike nepremoženjske škode v celoti upoštevalo načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti njene višine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, temelji pa na spoznanju, da je vsak posameznik neponovljiva celota telesne in duševne biti. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine terja upoštavanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v primerih nepremoženjskih škod, s tem pa izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic. Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode in tudi skupen znesek satisfakcije pravilno odražajo razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Zadoščenje za telesne bolečine v znesku 540.000 SIT, za strah v znesku 60.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti v znesku 650.000 SIT, v celoti ustrezajo navedenim kriterijem za odločanje o nepremoženjski škodi.

Neutemeljeno je tudi revizijsko uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava glede zamudnih obresti od 27.7.1998 do izdaje sodbe prve stopnje. Sodišča morajo namreč enake primere tudi materialnopravno obravnavati enako, odraz tega pravila pa je ustaljena sodna praksa, ki je ni mogoče spremeniti samo v posameznem primeru. Dolgoletna sodna praksa, v kateri so bili enaki primeri obravnavani enako in so bile oškodovancem prisojene zamudne obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, se lahko spremeni in je bilo na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 26.6.2002 tudi sprejeto načelno pravno mnenje, ki se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 1.1.2002, ko sta stopila v veljavo Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 - OZ) in Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o predpisani obrestni meri in temeljni obrestni meri (Ur. l. RS, št. 109/2001), vendar pa dolgoletne in ustaljene sodne prakse ni mogoče spremeniti v posamičnem primeru, temveč se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati. Zato ni mogoče za nazaj posegati v sfero zamudnih obresti glede odločanja o nepremoženjski škodi (sodišče prve stopnje je odločilo o odškodnini že 11.9.2001 in so od tedaj dalje tožniku prisojene zakonske zamudne obresti).

Revizijsko sodišče je zavrnilo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP.