Jedro

Prepovedana posledica pri kaznivem dejanju kršitve temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1 nastopi že z neplačilom prispevkov, če so izpolnjeni pogoji za krivdno odgovornost storilca. Delodajalec je torej zaposlenim delavcem že z neplačilom predpisanih prispevkov omejil pravico do bruto plače.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 300,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče na Ptuju je obsojenega R. F. s sodbo z dne 25. 2. 2015 spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu na podlagi 57. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen enega leta zapora s preizkusno dobo treh let in posebni pogoj, da oškodovanki J. K. v roku enega leta od pravnomočnosti sodbe poravna škodo povzročeno s kaznivim dejanjem, in sicer plača prispevke za socialno varnost v znesku 5.150,43 EUR. Sodišče je oškodovanki J. K. na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v celoti prisodilo premoženjskopravni zahtevek v višini 5.150,43 EUR. Obsojencu je po prvem odstavku 95. člena ZKP naložilo tudi povračilo stroškov kazenskega postopka ter izdatkov in nagrade pooblaščenke oškodovanke J. K. Plačila sodne takse ga je na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo. Z isto sodbo je sodišče obtožbo zoper pravno osebo P. I., d. o. o., na podlagi 1. točke 357. člena ZKP zavrnilo in na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka ter potrebni izdatki obdolžene pravne osebe bremenijo proračun. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 29. 10. 2015 pritožbama obsojenčevih zagovornikov deloma ugodilo in izpodbijano prvostopenjsko sodbo spremenilo v odločbi o kazenski sankciji tako, da obsojencu v izrečeni pogojni obsodbi ni določilo posebnega pogoja, v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku pa tako, da je oškodovanko z zahtevkom napotilo na pravdo. V ostalem je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki 24. 2. 2016 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. in 2. točki 372. člena ZKP, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz razloga po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da njihovi zahtevi ugodi ter sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podredno pa, da sodbi v celoti ali delno razveljavi in zadevo vrne sodišču druge ali prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je dne 5. 4. 2016 odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da je zahteva neutemeljena in pritrjuje razlogom sodišč prve in druge stopnje, in sicer tako glede nastanka prepovedane posledice kot glede zavrnitve dokaznih predlogov obrambe.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovim zagovornikom, ki so Vrhovnemu sodišču dne 14. 4. 2016 posredovali izjavo, v kateri nasprotujejo navedbam v odgovoru vrhovne državne tožilke.

B.

5. Obsojenec je storil očitano mu kaznivo dejanje s tem, da kot direktor gospodarske družbe P. I., d. o. o., ni ravnal po predpisih o plači in plačilu predpisanih prispevkov in tako prikrajšal delavce za pravico, ki jim pripada, ker šestim poimensko določenim delavcem, ki so bili v gospodarski družbi zaposleni, več mesecev zaporedno ni plačal sicer obračunanih prispevkov za socialno varnost v skladu z 2. členom in prvim odstavkom 3. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost (v nadaljevanju ZPSV) in v povezavi s 4. in 7. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1), ter omenjenim delavcem odvzel pravico, da se jim na podlagi četrtega odstavka 39. člena ZPIZ-1 plača v navedenem obdobju upošteva v izračun pokojninske osnove, ker od bruto plač ni plačeval prispevkov v breme delojemalca za omenjene delavce v določenem obdobju in v določeni višini.

6. Kršitev kazenskega zakona je po navedbah obsojenčevih zagovornikov podana, ker sta sodišči napačno odločili, da so v ravnanju obsojenca podani zakonski znaki kaznivega dejanja, med drugim prikrajšanje delavcev za pravico, ki jim pripada ali omejitev oziroma izguba le-te. V trenutku zaključka tega kazenskega postopka pred sodiščema prve in druge stopnje namreč še ni nastopilo oškodovanje delavcev, saj slednji še niso uveljavljali pravic iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Poleg tega do nastanka škode še niti ni prišlo, ker je negotovo, ali se bodo obdobja neplačanih prispevkov sploh štela v pokojninsko osnovo delavcev, saj ni nujno, da bodo glede na 30. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) predstavljala njihova najugodnejša leta. Zagovorniki se sklicujejo tudi na določbo 134. člena ZPIZ-2, da se ne glede na uspeh ukrepov za izterjavo plačila prispevkov, v pokojninsko dobo štejejo tudi obdobja, za katera delodajalec prispevkov za obvezno zavarovanje sicer ni plačal, a jih je obračunal. Stališče, da do oškodovanja delavcev ni prišlo, zagovorniki utemeljujejo tudi s tem, da so bile upnikom – Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije in Finančni upravi RS, v stečajnem postopku priznane ločitvene pravice na premoženju stečajnega dolžnika V., d. o. o. - v stečaju.(1) Zato po njihovem stališču obstoji možnost, da bodo prispevki za socialno varstvo v stečajnem postopku vendarle plačani.

7. Odgovor na vprašanje, kdaj pri kaznivem dejanju kršitve temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1 nastopi prepovedana posledica, je Vrhovno sodišče podalo v sodbi I Ips 22840/2011 z dne 20. 9. 2014, v kateri je presodilo, da prepovedana posledica nastopi že z neplačilom prispevkov, če so izpolnjeni pogoji za krivdno odgovornost storilca. To pravno stališče temelji na presoji, da inkriminacija varuje že upravičenje, da bo delodajalec obveznost plačila prispevkov tudi dejansko izvedel. Če namreč delodajalec ob izplačilu plače delavcu ne izpolni svoje zakonske obveznosti in prispevkov ne plača, je ob uveljavljenih načelih solidarnosti in vzajemnosti, na katerih temelji sistem socialne varnosti, socialna varnost delavca že ogrožena ter je tako vanjo poseženo. Zato stališču zagovornikov ni mogoče pritrditi, saj bi z razlago, ki jo ponujajo, o dokončanem kaznivem dejanju lahko govorili šele na podlagi rezultata odmere nižje pokojnine kot bi delavcu šla, če bi bili prispevki plačani.

8. Med procesnimi kršitvami zagovorniki uveljavljajo kršitev pravice do obrambe ter kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišču prve stopnje očitajo kršitev 14., 22., 27. in 29. člena Ustave, ker naj bi neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca finančne stroke, s čimer je obramba želela dokazati, da je bila družba v kritičnem obdobju nelikvidna in posledično objektivno nezmožna izpolnjevati obveznosti plačevanja predpisanih prispevkov, ter dokazni predlog s pozivom stečajnemu upravitelju, da izroči dokumentacijo o projektu na P. na Ptuju. Kot zagovorniki navajajo v zahtevi, je obramba s tem dokaznim predlogom želela podkrepiti obsojenčev zagovor, da je bil projekt že v teku in sklenjena predpogodba za prodajo tamkajšnjih zemljišč, kar bi družbi zagotovilo sredstva, ki bi daleč presegala neporavnane prispevke delavcem. Slednje po stališču zagovornikov kaže, da je imel obsojenec namen, da obveznosti iz naslova neplačanih prispevkov poravna, a tega namena zaradi začetka stečajnega postopka ni mogel uresničiti.

9. Pravica obdolženca, da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist, sodi med temeljna jamstva poštenega postopka iz 29. člena Ustave. Iz ustaljene ustavnosodne presoje in sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da ta pravica ni absolutna in da je sodišče dolžno izvesti le tiste dokaze, ki se nanašajo na pravno relevantna dejstva in je obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Obsojenčeva obramba je na glavni obravnavi dne 3. 12. 2014 sodišču predlagala postavitev izvedenca finančne stroke, z namenom, da se ugotovi, kakšno je bilo premoženjsko stanje družbe P. I., d. o. o., v obdobju od novembra 2008 do leta 2010 ter ali je imela družba v tem času likvidna sredstva, prav tako pa naj bi izvedenec ugotovil višino prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki naj ne bi bili plačani oškodovancem. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe izhaja, da je sodišče dejstva, ki bi jih obramba dokazovala z izvedencem, ugotovilo na podlagi drugih dokazov. Izvedeni dokazi so namreč potrdili, da je bilo novembra 2008 stanje družbe P. I., d. o. o., še likvidno in se je negativno stanje na računih družbe pričelo kazati šele za tem. Družba pa je kasneje, kljub negativnemu izkazu finančnih sredstev na poslovnem računu, še nadalje nemoteno poslovala, in sicer vse dokler ni bil s strani Davčnega urada Ptuj zoper njo dne 2. 7. 2013 predlagan začetek stečajnega postopka. Dokazni postopek je tudi potrdil, da je družba v obdobju, v katerem ni plačevala prispevkov za svoje delavce, oziroma v času nelikvidnosti in blokiranega računa poravnavala obveznosti do drugih upnikov na podlagi sklenjenih kompenzacij in asignacij. Sodišče prve stopnje je torej vprašanje ne-likvidnosti gospodarske družbe P. I., d. o. o., razčistilo na podlagi drugih izvedenih dokazov in zato dodatno izvajanje dokazov v tej smeri ni bilo potrebno. Sodišče, ki je svojo odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga obrambe obrazložilo, zato ni mogoče očitati kršitve ustavnih pravic obsojenca. Povedano velja tudi za dokazni predlog po pridobitvi projektne dokumentacije. Sodišču, ki je tudi ta dokazni predlog zavrnilo z utemeljitvijo, da so bila vprašanja v zvezi z ugotavljanjem finančnega stanja družbe že dovolj razjasnjena, gre pritrditi, pri čemer Vrhovno sodišče dodaja, da obramba na glavni obravnavi dne 25. 2. 2015 teme dokazovanja s tem dokaznim predlogom niti ni utemeljila, ampak je zgolj navedla, da predlaga izvedbo omenjenega dokaza glede na izpovedbo priče A. H. 10. Kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovorniki uveljavljajo z navedbami, da je izrek prvostopenjske sodbe nerazumljiv in v nasprotju s samim seboj, saj se obsojencu v izreku sodbe očita izključno oškodovanje pravic delavcev iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja, istočasno pa je kot znesek tega oškodovanja v izreku naveden celotni znesek neplačanih prispevkov delavcev. Izpodbijani sodbi tudi v obrazložitvi ne vsebujeta razlogov o prikrajšanju delavcev zaradi neplačila prispevkov za zdravstveno zavarovanje, starševsko varstvo in prispevkov za zaposlovanje. Izrek prvostopenjske sodbe pa je tudi v nasprotju z vsebino kazenske ovadbe in njene dopolnitve, in sicer glede višine neplačanih prispevkov in glede višine prispevkov, ki naj ne bi bili plačani za oškodovanko M. V. Iz kazenske ovadbe namreč izhaja, da se podatki nanašajo na celotne prispevke za socialno varnost delavcev ter da znašajo celotni neplačani prispevki za oškodovanko M. V. 13.071,85 EUR in ne 24.900,27 EUR, kot izhaja iz izreka prvostopenjske sodbe.

11. Glede na predstavljeno pravno stališče Vrhovnega sodišča, da prepovedana posledica iz prvega oziroma drugega odstavka 196. člena KZ-1 nastopi že z neplačilom prispevkov, navedbam zagovornikov ni mogoče pritrditi. Opis dejanja v izreku prvostopenjske sodbe namreč vsebuje očitek, da obsojenec ni ravnal v skladu s prvim odstavkom 3. člena ZPSV, ki je določal, da zavezanci plačujejo prispevke za socialno varnost iz bruto plače in iz bruto nadomestil plače za čas odsotnosti z dela v skladu s predpisi o delovnih razmerjih, če ni z zakoni drugače določeno. Delodajalec je torej zaposlenim delavcem že z neplačilom prepisanih prispevkov omejil pravico do bruto plače. Zato s strani zagovornikov očitano nasprotje v izreku sodbe oziroma med izrekom sodbe in vsebino kazenske ovadbe ni podano. V zvezi z zneskom prikrajšanja oškodovanke M. V. pa je že sodišče druge stopnje odgovorilo, da gre za očitno pisno pomoto, do katere je prišlo pri prepisovanju številčnih podatkov iz tabele v prilogi spisa.

C.

12. Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se zahteva sklicuje, je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčevih zagovornikov za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

13. Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP. Višino sodne takse je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi petega odstavka 3. člena v zvezi s 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), pri čemer sodna taksa temelji na tarifnih številkah 7112 in 7152 Taksne tarife. Pri izračunu je Vrhovno sodišče upoštevalo podatke o premoženjskem stanju obsojenca, razvidnem iz sodbe sodišča prve stopnje, ter trajanje in zapletenost postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.

(1) Gospodarska družba P. I., d. o. o., se je kasneje preimenovala v V., d. o. o.