Jedro

Glede na zapisano zavezo tožene stranke v sodni poravnavi, da bo pred predvidenim začetkom del na predmetni parceli o tem obvestila tožečo stranko in da ta dela nikoli ne bodo opravljena na način, da bi se v celoti onemogočala prevoznost in parkiranje, sodna poravnava vsebuje prepovedni del in je tudi primeren izvršilni naslov za izvršbo (21. člen ZIZ).

Ne more pa tožeča stranka ureditve uporabe nepremičnine, ki jo je dogovorila s sodno poravnavo, na novo ali drugače urediti s tožbo, s katero zahteva prepoved voženj in parkiranja vseh vrst vozil ter kakšno drugo uporabo nepremičnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo in tožeči stranki naložilo, da toženi stranki plača 149,33 EUR stroškov postopka.

2. Zoper navedeni sklep se je iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožeča stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži obveznost plačila pritožbenih stroškov tožeče stranke. Poudarja, da je sodišče prve stopnje navedlo, da je glede res transakta bistven prepovedni del sklepa, v katerem je toženi stranki prepovedano bodoče poseganje v posest tožeče stranke s takimi ali podobnimi dejanji, vendar pa sklenjena sodna poravnava takega prepovednega zahtevka nima povzetega v svoji vsebini, saj sta pravdni stranki sklenili poravnavo, v kateri je tožeča stranka toženi dovolila uporabo nepremičnine pod določenimi pogoji. Ker je tožeča stranka zaveze iz sklenjene sodne poravnave kršila, je potrebna predmetna tožba. Po stališču tožeče stranke sodna poravnava ne vsebuje nobene take določbe, ki bi tožeči stranki omogočala neposredno vložitev predloga za izvršbo. Dodaja pa tudi, da prepovedano ravnanje, opisano v sodni poravnavi, ni isto motilnemu dejanju, glede katerega je tožeča stranka vložila tožbo, ker motilna ravnanja niso bila takšna, da bi prevoznost poti v celoviti onemogočala, temveč takšna, da se je prevoznost otežkočala. Izrek, ki ga je tožeča stranka postavila v predmetni tožbi, ni bil povzet v sodno poravnavo, zaradi česar ni mogoče govoriti o identiteti tožbenih zahtevkov. Tožeča stranka je prepričana, da ji je treba omogočiti sodno varstvo na način, da se odloči o njeni tožbi po vsebini. Prepričana je, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje ter napačno uporabilo materialno pravo.

3. Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba zmotno meni, da sodna poravnava, ki sta jo stranki sklenili v pravdnem postopku Okrajnega sodišča v Ljubljani III P 590/2019 na naroku dne 23. 1. 2020 (v nadaljevanju sodna poravnava) po vsebini ne omogoča neposredne vložitve predloga za izvršbo. Glede na zapisano zavezo tožene stranke v sodni poravnavi, da bo pred predvidenim začetkom del na predmetni parceli o tem obvestila tožečo stranko in da ta dela nikoli ne bodo opravljena na način, da bi se v celoti onemogočala prevoznost in parkiranje, sodna poravnava vsebuje prepovedni del in je tudi primeren izvršilni naslov za izvršbo (21. člen ZIZ1). Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da lahko tožeča stranka, kadar tožena stranka ponovno moti posest po tem, ko je bilo prejšnje posestno stanje že vzpostavljeno2, na način, ki se v bistvenem ne razlikuje od prejšnjega motilnega dejanja, v roku 30 dni (najpozneje pa v enem letu) na podlagi istega izvršilnega naslova predlaga izdajo novega sklepa o izvršbi. Nobenega dvoma ni, da gre za motilno dejanje tožene stranke, ki se v bistvenem ne razlikuje od prejšnjega (obravnavanega v zadevi III P 590/2019), kar hkrati tudi pomeni, da identiteta zahtevka, ob podobnih ravnanjih, ni enaka. Ne more pa tožeča stranka ureditve uporabe nepremičnine, ki jo je dogovorila s sodno poravnavo, na novo ali drugače urediti s tožbo, s katero zahteva prepoved voženj in parkiranja vseh vrst vozil ter kakšno drugo uporabo nepremičnine. Ker je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da teče pravda o predmetu, o katerem je že sklenjena sodna poravnava, je moralo posledično tožbo zavreči (308. v zvezi s 424. členom ZPP3).

6. Pritožbeno sodišče na podlagi navedenega ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in natančno obrazložena, vse pritožbene trditve pa neutemeljene. Glede na vse navedeno in ker tudi niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (drugi odstavek 365. člena ZPP).

7. Izrek o stroških pritožbenega postopka je zajet v zavrnilnem delu izreka tega sklepa (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Zakon o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 51/98 s kasnejšimi spremembami. 2 V obravnavanem primeru prostovoljno, lahko pa tudi v izvršilnem postopku. 3 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.