Jedro

Načelo "in dubio pro reo", ki je inštitut kazenskega postopka, v upravnem postopku ne more biti podlaga odločanja. Podlaga odločanja v upravnih zadevah je dejansko stanje, ugotovljeno po načelu materialne resnice (7. člen zakona o splošnem upravnem postopku) in načelu proste presoje dokazov (9. člen istega zakona).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi carinarnice z dne 11.3.1992, s katero je bila tožnikovemu pravnemu predniku, proizvodno-trgovskemu podjetju, odmerjena carina in druge uvozne davščine za blago, ki ni bilo predano namembni carinarnici po carinski spremnici z dne 12.4.1990, v znesku 46.690,00 SIT. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da je bil po carinski spremnici z dne 12.4.1990 prevoznik dolžan prijaviti carinarnici 440 kartonov škatel za pakiranje. Carinsko blago pa ni bilo predano namembni carinarnici in prevoznik tudi nima nasprotnega dokaza, zato je po 202. členu carinskega zakona carinski zavezanec za plačilo uvoznih dajatev. Pritožnikove navedbe, da uvoznik blaga nima več dokumentacije, ki se nanaša na navedeno carinsko spremnico, ker je embalaža razdolžena v predpisanem roku, tožena stranka ne more sprejeti, saj je neprepričljiva. Uvozne dajatve je organ prve stopnje obračunal na podlagi svoje pravnomočne odločbe o prekršku iz 1. odstavka 389. člena carinskega zakona z dne 23.4.1991, zneska obračunanih dajatev pa pritožnik ni izpodbijal. Tožena stranka torej pritožbi ni mogla ugoditi.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbena razloga nepravilne uporabe materialnega predpisa in kršitve pravil postopka. Iz dokumentacije namreč izhaja, da je tožnik dne 12.4.1990 opravil prevoz embalaže iz ... prevzemniku embalaže ..., uvoznik embalaže pa je bil ... Gre torej za prevoz blaga domačega izvora, ki ga je urejal uvoznik. Ker pa je bila le-temu dokumentacija uničena zaradi poplave, t.j. višje sile in ker se domneva, da je dokumentacija razdolžena v predpisanem roku, tožnik meni, da ne more odgovarjati zaradi tega, ker ni uspel dokazati, da je predmetna embalaža vrnjena v tujino. Pristojni organ je ravnal nepravilno, ker ni upošteval načela "in dubio pro reo". Tožnik tudi ni zavezanec za plačilo carine in drugih uvoznih davščin na podlagi materialnopravnega razmerja, saj ni lastnk blaga niti uvoznik, niti niso pravice iz prevozne listine bile prenesene na pravno osebo, navedeno v odločbi organa prve stopnje. Carinski organ bi moral plačilo uvoznih dajatev naložiti lastniku blaga, saj le-to ni bilo izgubljeno in bi bil lastnik blaga ob odločitvi tožene stranke neupravičeno obogaten. Tožnik zato predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da načelo "in dubio pro reo", ki je sicer priznan institut v kazenskem pravu, v obravnavanem primeru ne more biti uporabljeno, saj carinska dokumentacija izkazuje, da blago ni bilo predano prevzemni carinarnici, kar je podlaga obračunanih uvoznih dajatev, tožnik kot zavezanec za predajo blaga pa z nasprotnimi dokazi ne razpolaga. Tožnikovi navedbi, da je poplava uničila potrebna dokazila, pa tožena stranka ne more verjeti, saj bi tožnik navsezadnje lahko poskrbel za dokaz pri prejemniku blaga. Tožena stranka zato predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Obveznost prevoznika, da mora blago, ki je poslano prevzemni carinarnici, le-tej prijaviti in na zahtevo carinarnice tudi predati v dobrem stanju in v določenem roku, izhaja iz 1. odstavka 202. člena carinskega zakona (CZ, Uradni list SFRJ, št. 10/76 do 21/90 - CZ), ki se v skladu s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) v Republiki Sloveniji smiselno uporablja kot republiški predpis. Če pristojni carinski organ na podlagi podatkov obmejne in prevzemne carinarnice ugotovi, da blago, poslano prevzemni carinarnici, le-tej ni bilo prijavljeno v odrejenem roku, mora tisti, ki je bil dolžan blago prijaviti, tudi dokazati, da je blago dejansko prijavil. Tožnik se ob ugotovitvi tožene stranke, ki je utemeljena na podatkih upravnih spisov, da uvozno blago ni bilo prijavljeno prevzemni carinarnici, torej ne more uspešno sklicevati na kršitev pravil postopka, ker ni bilo upoštevano načelo "in dubio pro reo". Prav ima tožena stranka, ko zatrjuje, da to načelo, ki je inštitut kazenskega postopka, v upravnem postopku ne more biti podlaga odločanja. To načelo je procesno-pravni odraz materialnopravnega načela domneve nedolžnosti (27. člen ustave Republike Slovenije), uporabo katerega pa ni mogoče širiti zunaj področja kaznovalnega prava. Podlaga odločanja v upravnih zadevah je dejansko stanje, ugotovljeno po načelu materialne resnice (7. člen zakona o splošnem upravnem postopku) in načelu proste presoje dokazov (9. člen istega zakona). Z vidika teh dveh načel izpodbijani odločbi po mnenju sodišča ni mogoče očitati nezakonitosti, zlasti še, ker iz odločbe o prekršku z dne 23.4.1991, na katero se v izpodbijani odločbi sklicuje tožena stranka, izrecno izhaja, da tožnikov delavec M.Š. prevzemni carinarnici spornega uvoznega blaga ni prijavil, temveč neposredno predal tovarni ...

Tožeča stranka tudi nima prav, ko zatrjuje, da ni zavezanec za plačilo carine in drugih uvoznih dajatev, ker ni niti lastnik blaga, niti uvoznik, niti niso bile nanjo prenesene pravice iz prevozne listine. V 2. odstavku 209. člena CZ je namreč določeno, da je za blago, ki se izgubi ali kako drugače izgine na poti od carinske črte do prevzemne carinarnice, carinski zavezanec prevoznik oziroma tisti, ki je blago prevzel od carinarnice. S "carinarnico" je v obravnavanem primeru v zakonu mišljena odpremna carinarnica, v izpodbijani odločbi pa je ugotovljeno, da je tožeča stranka v postopku carinjenja nastopala kot prevoznik. Materialni predpis, po katerem je tožeča stranka v spornem postopku obravnavana kot carinski zavezanec, je bil torej pravilno uporabljen. Ugovor neupravičene obogatitve tožeča stranka lahko uveljavlja le proti uvozniku oziroma kupcu blaga, ne more pa ga v carinskem postopku, saj je glede na navedeno določbo CZ v tem postopku pravno nepomemben. Po navedenem je torej tožba neutemeljena in sodišče jo je moralo zavrniti.

Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih. Ta zakon in zakon o splošnem upravnem postopku ter carinski zakon je sodišče v skladu s 4. členom navedenega ustavnega zakona smiselno uporabilo kot republiški predpis.